Jedro

Pogoja za izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja upnikove terjatve iz prvega in drugega odstavka 257. člena ZIZ sta, da je podlaga upnikove denarne terjatve, ki še ni izvršljiva, odločba domačega sodišča ali drugega organa (pod določenimi pogoji tudi poravnava) in da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Sklep o izvršbi, ki se glasi na denarno terjatev glede priznane glavnice in zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posamezne terjatve dalje do plačila, predstavlja odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva in kot taka predstavlja enega od pogojev za izdajo predhodne odredbe po določbi prvega odstavka 257. člena ZIZ za zavarovanje denarne terjatve, ki izhaja iz njih. Izkazana je tudi verjetnost obstoja nevarnosti, da bo brez izdane predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj ima tožena stranka velike težave pri poslovanju in je prezadolžena. Zato je predlagana predhodna odredba zaradi zavarovanja denarne terjatve s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da ne smejo dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz njegovega računa denarnega zneska, za katerega je odredilo predhodno odredbo, utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru tožene stranke zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani o predhodni odredbi opr. št. Z 155/2013 z dne 20. 5. 2013 delno ugodilo in stroškovni izrek (4. točka) citiranega sklepa spremenilo tako, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške, nastale z izdajo predmetne predhodne odredbe, v znesku 92,46 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v preostalem delu pa ugovor tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo 1., 2. in 3. točko izdane predhodne odredbe (I. točka izreka). Sklenilo je, da obe stranki sami krijeta svoje stroške v zvezi z ugovorom zoper predhodno odredbo (II. točka izreka).

Zoper navedeni sklep vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena ZPP, predvsem pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in kršitev določb ZIZ v zvezi z izdajo predhodnih odredb. Meni, da sodišče nima prav, ko v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da mora sodišče pri presoji predpostavk za izdajo predhodne odredbe iz 1. odstavka 258. člena ZIZ preveriti le, ali tožnik razpolaga z odločbo domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev. Glede na naravo predhodne odredbe, ki poseže v pravico dolžnika še preden je odločba, ki se glasi na denarno terjatev pravnomočna in izvršljiva, je nedvomno potrebno pogoje za izdajo predhodne odredbe presojati strožje in izdajo predhodnih odredb dovoliti le v izjemnih primerih. Tožena stranka je prepričana, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko se ni opredelilo do ugovornih navedb tožene stranke, da je upnik zlorabil institut izvršbe na podlagi verodostojne listine, ko je dosegel izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Upnik je z izigravanjem določb ZIZ zlorabil procesne pravice in mu naslovno sodišče že iz tega razloga ne bi smelo dati varstva v okviru predlagane predhodne odredbe. V konkretnem primeru pa tudi ni izkazana verjetnost obstoja nevarnosti, da bo brez izdane predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Dolžnik je namreč v času izdaje predhodne odredbe imel odprte tri TRR, ki niso bili blokirani, kar izhaja tudi iz samega izpodbijanega sklepa in pomeni, da njegovo poslovanje na dan izdaje sklepa nedvomno ni bilo moteno, predvsem pa ne tako, da bi iz slednjega izhajala nevarnost nemožnosti poplačila vseh obveznosti do upnikov. Sklep je bil izdan v nasprotju z določbo 261. člena ZIZ v povezavi z določbo 1. odstavka 263. člena ZIZ, po katerem mora v sklepu, s katerim sodišče izda predhodno odredbo, biti naveden znesek zavarovane terjatve z obrestmi in stroški ter odrejeno zavarovanje. V izpodbijanem sklepu pa je pod točko 1A izreka dovoljeno sredstvo zavarovanja, po katerem se organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima dolžnik odprt TRR, in sicer A. d.d., B. d.d., C. d.d. in D. d.d. prepove, da bi dolžniku ali komu drugemu po nalogu dolžnika izplačala s TRR dolžnika denarne zneske, za katere je sodišče odredilo to predhodno odredbo. V konkretnem primeru to pomeni, da se vsaki organizaciji za plačilni promet, pri kateri ima dolžnik odprt račun prepove izplačati znesek v višini terjatve tj. 4.055,32 EUR s pp, kar dejansko pomeni zadržanje denarnih terjatev v višini štirikratnika terjatve upnika. Navedeno je sicer tožena stranka navajala že v samem ugovoru zoper sklep o predhodni odredbi, vendar pa je naslovno sodišče glede navedenega v samem sklepu podalo zelo skopo obrazložitev, kjer v nobenem primeru ne zadosti kriteriju obrazložitve, zaradi česar je v konkretnem primeru podana bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi napačno presodilo okoliščine konkretnega primera v zvezi z odločitvijo, na podlagi katere je izdalo več predhodnih odredb in sicer poleg zavarovanja s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da dolžniku ali komu drugemu z dolžnikovega računa izplača denarni znesek, še vknjižbo predznambe zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini. Kljub dejstvu, da je Okrajno sodišče v Ljubljani, in tudi naslovno sodišče glede na obrazložitev sklepa ugotovilo, da predmetno sredstvo ne daje zadostnega varstva tožnikove terjatve, sta predlogu po izdaji predhodne odredbe ugodili, ne glede na to, da zaradi tega toženi stranki nastaja premoženjska škoda, ki v vsakem primeru presega pričakovane koristi tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se predlog upnika za izdajo predhodne odredbe v celoti zavrne oziroma da se zavrne v delu, ki se nanaša na izdajo predhodne odredbe z vknjižbo predznambe zastavne pravice pri nepremičnini v lasti tožene stranke. Podredno pa, da naslovno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavi in ga vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti katere izmed ostalih bistvenih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in ob pravilni uporabi materialnega prava sprejelo pravilno odločitev. Sklep sodišča prve stopnje ima zadostne, jasne in skladne razloge o vseh za sprejeto odločitev odločilnih dejstvih in v odločilnih dejstvih tudi ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Če pa je sodišče prve stopnje izvedene dokaze drugače ocenilo, kot bi to želela tožena stranka, s tem ni zagrešilo očitane kršitve.

Pritožnik v pritožbi ponavlja ugovorne razloge zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo opr. št. Z 155/2013 z dne 20. 5. 2013. Vztraja pri tem, da je iz njegovega ugovora zoper izvršilni sklep, izdan na podlagi verodostojne listine, šlo za zlorabo instituta izvršbe na podlagi verodostojne listine, saj ne gre za verodostojno listino in upnikova terjatev sploh ni izkazana. V konkretnem primeru je dolžnik ugovarjal predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine z obrazložitvijo, da je upnik fizična oseba in s to fizično osebo ni imel pogodbenega poslovnega odnosa.

Upniku k predlogu za izvršbo niti ni treba prilagati verodostojnih listin, saj zadostuje, da jih zgolj navede in označi. Izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine je konceptuiran na domnevi, da dolžnik listino, na katero se upnik sklicuje v predlogu, že prejel in zanjo ve. V konkretnem primeru je dolžnik sam upniku izdal listine, na katerih temelji sklep o izvršbi (plačilne liste, potrdilo o višini plače in redna odpoved iz poslovnih razlogov). Zato je predložitev listin v izvršilnih postopkih na podlagi verodostojne listine v resnici nepotrebna in odveč. Verodostojna listina je v predlogu za izvršbo označena, zato dolžniku ob sprejemu sklepa o izvršbi ni treba ugibati, na kaj se nanaša. Če je resnično ni prejel, ima osem dni časa, da jo sam pridobi od upnika, vključno z vsemi potrebnimi informacijami in sestavi obrazložen ugovor v smislu drugega odstavka 53. člena Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami). Ne drži pritožbeni očitek, da tožnik predlogu za izdajo predhodne odredbe ni predložil verodostojnih listin, s katerimi bi izkazal verjetnost obstoja obligacijskega (delovnega) razmerja. V obravnavanem primeru postopek za izdajo predhodne odredbe ni bil samostojen, pač pa je že del pravdnega postopka, ki je tekel po razveljavitvi dovolilnega dela sklepa o izvršbi, zato je tožnik zahtevi iz prvega odstavka 257. člena ZIZ v polni meri zadostil s sklicevanjem na listine, ki jih je tudi predložil v tem postopku.

V predmetni zadevi je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o izvršbi opr. št. VL 42740/2013 z dne 27. 3. 2013, ki še ni postal pravnomočen in neizvršljiv, ker je bil s sklepom opr. št. VL 42740/2013 z dne 15. 5. 2013 razveljavljen v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba ter da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Navedeni sklep o izvršbi se glasi na denarno terjatev glede priznane glavnice v višini 4.055,32 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posamezne terjatve dalje do plačila ter 134,72 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila. Tožnik (upnik) je nato predlagal izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja navedene denarne terjatve. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 20. 5. 2013 izdalo predlagano predhodno odredbo s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da ne smejo dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati iz njegovega računa denarnega zneska, za katerega je odredilo predhodno odredbo, prav tako pa tudi vknjižbo predznambe zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini. Ugovor dolžnika proti temu sklepu je zavrnilo s sklepom z dne 24. 10. 2013, ker je ugotovilo, da so podani pogoji iz 257. člena.

Pogoja za izdajo predhodne odredbe zaradi zavarovanja upnikove terjatve iz prvega in drugega odstavka 257. člena ZIZ sta, da je podlaga upnikove denarne terjatve, ki še ni izvršljiva, odločba domačega sodišča ali drugega organa (pod določenimi pogoji tudi poravnava) in da upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno zaključilo, da naveden sklep predstavlja odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva in kot taka predstavlja enega od pogojev za izdajo predhodne odredbe po določbi prvega odstavka 257. člena ZIZ za zavarovanje denarne terjatve, ki izhaja iz njih.(1) Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč vsebuje dva dela: prvi - dajatveni nalaga plačilo izterjave terjatve (nalog za plačilo), drugi pa dovoljuje izvršbo. Če dolžnik sklepu o izvršbi ugovarja v celoti ali v delu, v katerem mu je naloženo plačilo terjatve, sodišče na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ razveljavi sklep o izvršbi le v tistem delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja ter morebitno opravljena izvršilna dejanja, postopek pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Izvršilno sodišče torej prvega dela sklepa, v katerem je dolžniku naloženo plačilo, ne razveljavi. Tako je sodišče ravnalo tudi v tej izvršilni zadevi, saj dajatvenega dela sklepa v izvršbi, vsebovanega v prvem odstavku izreka, ni razveljavilo. Zato gre tudi pri dajatvenem delu sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine za odločbo sodišča. Narave sodnega sklepa ne izgubi niti v primeru vložitve pravočasnega ugovora, saj v tem delu ne pride do razveljavitve sklepa. Ker mora sodišče v nadaljevanju ravnati kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, tudi končna odločba o glavni stvari vsebuje odločitev o dajatvenem delu oziroma nalogu za plačilo iz sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (tretji odstavek 436. člena ZPP). Dajatveni del oziroma nalog za plačilo ni bil razveljavljen, le pravnomočen ni postal, še vedno gre za sodno odločbo o denarni terjatvi, ki še ni izvršljiva, torej za odločbo domačega sodišča v smislu prvega odstavka 257. člena ZIZ.

Neutemeljene so navedbe tožene stranke, da ni izkazana verjetnost obstoja nevarnosti, da bo brez izdane predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, kar pritožba utemeljuje z dejstvom, da ob izdaji predhodne odredbe ni imela blokiranih treh transakcijskih računov. Pritožbeno sodišče soglaša z obširno obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je iz dokaznih listin, ki jih je predložil tožnik, izhajalo, da ima tožena stranka velike težave pri poslovanju in da je prezadolžena. Delež dolgoročnih in kratkoročnih sredstev tožene stranke in kapitala se je v primerjavi z letom 2011 v letu 2012 občutno zmanjšal, na drugi strani pa povečal znesek čiste izgube, ki je v letu 2012 znašal že 89.307,00 EUR, v letu 2011 pa je znašal čisti dobiček tožene stranke 19.132,00 EUR. Znatno je upadel tudi čisti prihodek od prodaje, tožena stranka pa je imela v letu 2012 16-krat blokirane transakcijske račune, kar pomeni, da očitno ni mogla poravnavati svojih dolgov, poleg tega pa je imela vse svoje nepremično premoženje že zastavljeno. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov za nepremičnino z ID znakom ... izhaja, da je obremenjena z hipotekama in zaznambo neposredne izvršljivosti v skupni vrednosti 195.000,00 EUR, pri čemer iz podatkov GURS-a izhaja, da je vrednost navedene nepremičnine 100.992,00 EUR, tožena stranka pa to nepremičnino prodaja. Izredno slabo finančno stanje tožene stranke in neporavnane obveznosti tako utemeljeno izkazujejo verjetnost obstoja nevarnosti, kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer, da bo brez izdane predhodne odredbe uveljavitev terjatve tožnika onemogočena ali precej otežena. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je pogoj za izdajo predhodne odredbe podan, če je iz trditvene in dokazne podlage v predlogu za izdajo predhodne odredbe možna celovita ocena takšnega gospodarskega oziroma finančnega stanja dolžnika, ki s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev terjatve. Neutemeljeno pritožba uveljavlja, da tožena stranka v trenutku izdaje predhodne odredbe ni imela blokiranih treh računov, saj je za odločanje o predlogu za izdajo predhodne odredbe pomembno obstoječe finančno oziroma premoženjsko stanje, ki se prejudicira tudi v prihodnosti, torej v času oprave izvršbe. Pomembna je celovita ocena gospodarskega stanja tožene stranke kot dolžnika za presojo ali navedeno stanje daje podlago za sklepanje, da bo bodoča izvršba na sredstva dolžnika in s tem plačilo upniku uspešna ali pa navedeno stanje s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev upnikove terjatve. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh predloženih dokazov v konkretnem primeru ugotovilo, da navedeno stanje s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev upnikove terjatve. Tako je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da toženi stranki iz naslova odrejene predhodne odredbe nastaja velika premoženjska škoda, ki presega domnevno nevarnost, da tožnik ne bo prejel poplačane svoje terjatve. Pri preizkusu drugega pogoja za izdajo predhodne odredbe je namreč pomembno le, ali je upnik za verjetno izkazal nevarnost, da bo uveljavitev njegove terjatve brez izdane predhodne odredbe onemogočena ali precej otežena.

Zmotno je tudi stališče tožene stranke, da je na podlagi izdane predhodne odredbe možno zadržanje denarnih sredstev tožene stranke v višini štirikratnika terjatve tožnika. Okrajno sodišče v Ljubljani izpodbijane predhodne odredbe ni izdalo v nasprotju z določbo 261. člena v zvezi z določbo 263. člena ZIZ. Sodišče lahko za zavarovanje terjatve izda predhodno odredbo, ki se glasi na zadržanje zneskov na več transakcijskih računih tožnika, kar je tudi storilo, pri čemer to ne pomeni, da gre za zavarovanje s štirikratnikom dolžnega zneska, kot zmotno razloguje pritožba. Okrajno sodišče v Ljubljani je na podlagi drugega odstavka 260. člena ZIZ utemeljeno izdalo več predhodnih odredb, saj je ugotovilo, da za zavarovanje terjatve upnika ne zadošča le ena predhodna odredba. Tožnik je predlagal tako zavarovanje s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu iz računa toženca (dolžnika) izplača denarni znesek in vknjižbo predznambe zastavne pravice na nepremičnini tožene stranke za znesek, ki je predmet predhodne odredbe. Ker je na podlagi vseh predloženih listin izkazano slabo likvidnostno stanje tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da zgolj prvo sredstvo upniku ne daje zadostnega zavarovanja za njegovo terjatev, zato je dovolilo še vknjižbo predznambe zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini za znesek, ki je predmet te predhodne odredbe.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi, ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Enako odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 14/2010 z dne 25. 3. 2010.