Jedro

Zmoten je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da posamezne anuitete niso zastarale. Res je da anuiteta ne predstavljajo občasne terjatve skladno s prvim odstavkom 347. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za katere velja, da te zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Vendar pa drugi odstavek 347. člena OZ določa, da enako (torej da zastarajo v treh letih) velja za anuitete, za katere se v enakih vnaprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnica in obresti, kot je to v konkretnem primeru.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj v celoti glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 80748/2017 z dne 11. 9. 2017 ostane v veljavi v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki glavnico 25.801,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer: - od zneska 600,04 EUR od 10. 9. 2012 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 10. 2012 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 11. 2012 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 10. 12. 2012 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 1. 2013 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 11. 2. 2013 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 3. 2013 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 4. 2013 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 5. 2013 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 10. 6. 2013 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 7. 2013 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 8. 2013 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 9. 9. 2013 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 10. 2013 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 11. 2013 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 9. 12. 2013 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 1. 2014 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 10. 2. 2014 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 10. 3. 2014 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 4. 2014 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 5. 2014 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 9. 6. 2014 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 7. 2014 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 8. 2014 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 9. 2014 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 10. 2014 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 10. 11. 2014 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 12. 2014 dalje do plačila, - od zneska 604,04 EUR od 8. 1. 2015 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 9. 2. 2015 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 9. 3. 2015 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 4. 2015 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 5. 2015 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 6. 2015 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 8. 7. 2015 dalje do plačila, - od zneska 600,04 EUR od 10.8. 2015 dalje do plačila, v presežku se sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje nastale toženi stranki, na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu Bpp 324/17 z dne 29. 12. 2017 v znesku 2.076,33 EUR, na račun Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. 01100-6370422556, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati stroške postopka pred sodiščem druge stopnje, na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu Bpp 106/2019 z dne 17. 4. 2019 na račun Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu št. 01100-6370422556 v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 109.728,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku glede plačila 569,05 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Nadalje je sklenilo, da se zaradi umika obrestnega dela zahtevka do 6. 9. 2017 v tem delu postopek ustavi. Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v znesku 2.125,00 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja, kot tudi ugovor zastaranja same pravice, sicer pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da ni šlo za oderuško pogodbo, saj v kolikor tožena stranka (v nadaljevanju toženka) pogodbe ne bi podpisali, bi ostala z družino brez strehe nad glavo. Sodba pa je tudi nerazumljiva v delu, ko razlaga objektivni element oderuške pogodbe, saj ni možno razbrati, kaj pomeni znesek 144.009,60 EUR in kaj znesek 80.000,00 EUR. Nadalje je sodišče zaključilo, da toženko še vedno bremeni najemnina, zato je upravičena do leasing obrokov tudi po tem, ko je od leasing pogodbe odstopila, kar pa ne drži. Sicer pa najemnina ne more vsebovati tudi pogodbenih ali zamudnih obresti. Zahtevek po višini nikakor ni utemeljen, saj iz listin ne izhaja zapadlost glavnice v višini 77.793,83 EUR, rednih obresti 18.045,62 EUR in skupnih zamudnih obresti 13.735,11 EUR. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) namreč vtoževanega zneska ni ustrezno pojasnila, zato sodišče prve stopnje zahtevku ne bi smelo ugoditi. Meni, da sodišče prve stopnje dejansko stanje ni pravilno ugotovilo, bistveno pa je kršilo tudi določbe pravdnega postopka, ker je zahtevku ugodilo v neizkazani višini. Sicer pa sodbe sodišča prve stopnje ne more preveriti s tem, ko se sodišče sklicuje na listine v spisu z oznakami A. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnica zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, saj meni, da je tako ugovor zastaranja kot tudi oderuštva neutemeljen, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter uporabilo materialno pravo, kršitev določb postopka pa ni bilo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodba sodišča prve stopnje da preizkusiti in da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka. Je pa sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravne določbe glede same leasing pogodbe.

7. Pravdni stranki sta sklenili Pogodbo o finančnem najemu št. L0057/09 z dne 7. 9. 2009 (v nadaljevanju Pogodba), sestavni del pogodbe je tudi amortizacijski načrt plačil in Splošni pogoji z dne 1. 10. 2007 (B5 priloga spisa v nadaljevanju Splošni pogoji). V skladu s sklenjeno Pogodbo se je toženka zavezala plačevati mesečne obroke v znesku 600,04 EUR, in sicer 240 mesecev od dne 7. 9. 2009 do dne 10. 9. 2029. V točki 4.1. sta določili, da je vrednost najema 144.009,60 EUR, od tega predstavlja glavnica 80.000,00 EUR, pogodbene obresti do izteka Pogodbe pa 64.009,60 EUR. Nadalje je nesporno, da je toženka zadnje plačilo po predmetni Pogodbi izvršila 9. 12. 2011 in da je tožnica od Pogodbe odstopila 25. 8. 2015, predlog za izvršbo pa je bil vložen 6. 9. 2017. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica utemeljeno odstopila od Pogodbe, saj je toženko dva krat opomnila na plačilo zapadlih obveznosti in sicer z opominoma z dne 14. 4. 2015 in 3. 7. 2015, s tem pa je do dejanskega odstopa z dne 25. 8. 2015, vsekakor minilo več kot 15 dni, o čemer ima sodišče prve stopnje ustrezne razloge v 8. točki obrazložitve.

9. Zmoten je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da posamezne anuitete niso zastarale. Res je da anuiteta ne predstavljajo občasne terjatve skladno s prvim odstavkom 347. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ ) za katere velja, da te zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Vendar pa drugi odstavek 347. člena OZ določa, da enako (torej da zastarajo v treh letih) velja za anuitete, za katere se v enakih vnaprej določenih občasnih zneskih odplačujejo glavnica in obresti, kot je to v konkretnem primeru.

10. S Pogodbo sta stranki dogovorili, da najem traja od 7. 9. 2009 do 10. 9. 2029 in da znaša posamezna anuiteta (ki vsebuje tako del glavnice kot del obresti) 600,04 EUR. Tako sodišče druge stopnje zaključuje, da gre v konkretnem primeru za anuitete v skladu z drugim odstavkom 347. člena OZ, za katere velja triletni zastaralni rok. Po odstopu od pogodbe je potrebno ugovor zastaranja presojati v dveh pogledih, glede posameznih že zapadlih anuitet in nadalje glede preostalega dolga, zapadlega z odstopom od pogodbe.1 Ker toženka utemeljeno ugovarja zastaranje anuitet do dne 25. 8. 2012 (tri leta pred odstopom od pogodbe) je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi ugodilo in odločilo kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, ter toženki naložilo plačilo posameznih anuitet od dne 25. 8. 2012 do odstopa od Pogodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne anuitete dalje do plačila (299. člen in 378. člen OZ).

11. Zmotno meni pritožba, da je v predmetnem postopku potrebno uporabiti tudi določbo o zastaranju same pravice, iz katere izvirajo občasne terjatve (348. člen OZ). Kot je bilo že pojasnjeno in kar je v sodni praksi in teoriji nesporno, anuitete niso občasne terjatve, zato zanje določba 348. člena OZ , ki govori o zastaranju same pravice iz katere izvirajo občasne terjatve, ne pride v poštev.2

12. Z odstopom od Pogodbe 25. 8. 2015 se je narava terjatve spremenila in so zapadli v plačilo še vsi neplačani in nezapadli obroki (19. člen Splošnih pogojev). Z odpovedjo Pogodbe je tako nastala terjatev do toženke v višini zapadlih ter nezapadlih in diskontiranih mesečnih obrokov, ki pa ima naravo odškodninske terjatve iz tako imenovanega pozitivnega pogodbenega interesa. Ta obveznost zapade v plačilo z dnem, ko je Pogodba zaradi odstopa prenehala veljati, vendar pa je v skladu s tretjim odstavkom 20. člena Splošnih pogojev po prekinitvi Pogodbe in pridobitvi posesti na nepremičnini, potrebno opraviti kritno prodajo nepremičnine in s pridobljeno kupnino zapirati obveznosti najemnika po Pogodi in Splošnih pogojih. V kolikor pridobljena kupnina ne zadošča za poplačilo vseh obveznosti najemnika, je dolžan najemnik najemodajalcu poravnati nastalo negativno razliko, v kolikor pa nastane pozitivna razlika, slednja pripada najemniku. Ne gre za čisto denarno terjatev in je njen obseg mogoče določiti šele ob ustreznem upoštevanju pridobljene koristi, ki leasingodajalcu nastane z vrnitvijo predmeta leasinga. Obseg odškodninske terjatve je namreč mogoč šele po tem, ko je predmet leasinga vrnjen leasingodajalcu in je obračun tako narejen v skladu z 20. členom Splošnih pogojev. Šele s prodajo predmeta leasinga nastane terjatev leasingodajalca do leasingojemalca oziroma terjatev leasingojemalca do leasingodajalca, glede na višino vrednosti dosežene s prodajo, to pa pomeni, da tožnica iz tega razloga trenutno nima likvidne terjatve do toženke in je v tem delu potrebno zahtevek tožnice zavrniti.

13. Ker toženka ves čas neupravičeno zaseda nepremičnino, bi tožnica sicer bila upravičena do mesečne najemnine dogovorjene v drugem odstavku 16. člena Splošnih pogojev (najemnik je v skladu s to določbo dolžan za vsakih začetih 30 dni protipravne posesti najemodajalcu poravnati znesek mesečnega obroka, ta pa glede na Pogodbo znaša 600,04 EUR), vendar pa tožnica takšnega zahtevka ni postavila.

14. Pritožba nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo njen ugovor oderuštva. O slednjem ima sodba sodišča prve stopnje ustrezne razloge v 10. točki obrazložitve in jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne. Zmotno tudi pritožba meni, da ni jasno, kaj pomenita zneska 144.009,60 EUR in 80.000,00 EUR, ki se nanašata na glavnico, saj slednja izhajata iz predmetne Pogodbe. Sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo tako na izpovedbo toženke kot tudi njenega moža A. A. in pravilno ugotovilo, da niso podani niti objektivni razlogi za ugotavljanje oderuštva v skladu s 119. členom OZ, ki bi se odražali v očitnem nesorazmerju med dajatvijo in nasprotno dajatvijo, kot tudi ne subjektivni pogoj, ki se zahteva za izkoriščanje neugodnega položaja svojega pogodbenika. Do sklenitve najemne Pogodbe je namreč prišlo na željo toženke, ki se po prodaji nepremičnine na dražbi iz slednje ni želela izseliti, ampak jo od tožnice odkupiti, zato je v ta namen bila sklenjena predmetna Pogodba. Toženka povsem pavšalno zatrjuje obstoj objektivnega elementa, to je očitne nesorazmernosti, ki bi naj izhajala iz same Pogodbe, saj je bila najemnina določena v 240 mesečnih obrokih po 600,04 EUR. Bistvena značilnost oderuške pogodbe je njen subjektivni element, za katerega ne zadošča zgolj zavedanje ene stranke o stiski, težkem premoženjskem stanju in neizkušenosti druge stranke. Druga stranka mora te okoliščine izkoristiti, tako, da si izgovori nesorazmerno korist (119. člen OZ). V predmetnem postopku je potrebno upoštevati kogentne določbe Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). V skladu s 56. členom ZVPot se določbe o prodaji na obroke uporabljajo tudi za leasing pogodbe. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je Pogodba v skladu z navedenimi določbami ZVPot. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo, da je toženka pogodbo dve leti izpolnjevala, kar kaže na njeno zmožnost izpolnjevanja pogodbe in odsotnost hude finančne stiske. Nenazadnje bi si toženka po prodaji nepremičnine na dražbi lahko poiskala drugo primerno stanovanje, ne pa da je v želji po ohranitvi nepremičnine oz. v želji po ponovni pridobitvi le-te, sklenila Pogodbo. Toženka pa niti ne zatrjuje, da je tožnica, ki trdi, da je bila določena najnižja možna najemnina oz. anuiteta, izkoristila njeno hudo stisko in si izgovorila nesorazmerno korist. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tako izpovedbo tožnice kot tudi njenega moža, ki je pojasnil, da sta z načrtom kako bosta hišo odkupila nazaj bila zadovoljna, sama pogajanja za razrešitev njune situacije pa so potekala nekaj mesecev, zato o obstoju subjektivnega elementa oderuštva po oceni sodišča druge stopnje ni mogoče govoriti.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (določb o zastaranju anuitet) zahtevek na plačilo zapadlih terjatev do odstopa od Pogodbe spremenilo tako, da je zahtevek na plačilo anuitet do 25. 8. 2012 zavrnilo, prav tako je zavrnilo zahtevek na plačilo preostalih z odstopom od pogodbe zapadlih obrokov, kot preuranjeno, saj pogoji iz 20. člena Splošnih pogojev niso izpolnjeni, tožnica pa zahtevka na plačilo najemnine v skladu s 16. členom Splošnih pogojev ni postavila.

16. Tožnica je glede na drugačno materialnopravno presojo zadeve (341. člen ZPP) in drugačno presojo listin (Pogodbe in Splošnih pogojev) v skladu z 2. alineo 358. člena ZPP uspela z zahtevkom v 23,51% oz. je toženka uspela v 76,49 %, zato je bilo potrebno spremeniti še odločitev o pravdnih stroških.

17. Tožnici je sodišče priznalo sodno takso za tožbo v višini 2.115,00 EUR in materialne stroške v višini 10,00 EUR, kar glede na 23,51% uspeh znaša 499,59 EUR.

18. Toženki je sodišče druge stopnje glede na sporno vrednost 110.297,12 EUR (v skladu z 154. in 155. členom ZPP ter 17. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv)) priznalo za prvo pripravljalno vlogo 600 točk, za drugo pripravljalno vlogo 450 točk, tretjo pripravljalno vlogo 300 točk, IV. in V. pripravljalna vloga nista bili potrebni oz. je toženka predložila samo izjavo priče. Za prvi narok dne 6. 7. 2018, kjer so se obravnavala samo procesna vprašanja ji je priznalo 150 točk, za narok 24. 8. 2018 600 točk, za narok dne 12. 10. 2018, 19. 11. 2018 in 5. 3. 2019 300 točk, skupaj 3000 točk za porabljen čas na poti 5 x 120 točk in kilometrino na relaciji Slovenj Gradec - Maribor - Slovenj Gradec (5 x 150 km x 0,37 EUR) v znesku 600,37 EUR, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in 22% DDV znaša 3.367,65 EUR oz. glede na 76,49% uspeh 2.575,92 EUR.

19. Po medsebojnem pobotu je tožnica dolžna plačati stroške toženke nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 2.076,33 EUR, in sicer upoštevaje, da je toženka upravičenka do brezplačne pravne pomoči po odločbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu Bpp 324/2017 z dne 29. 12. 2017 na račun Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu (46. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči).

20. Toženka je s pritožbo delno uspela, in sicer v 76,49 %, zato ji je tožnica dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Sodišče druge stopnje je toženki v skladu z 17. členom ZOdv priznalo za pritožbo 750 točk in 15 točk za materialne stroške ter 22% DDV, skupaj glede na uspeh v pritožbenem postopku in upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR, znesek 559,98 EUR. Prej navedeni znesek je tožnica dolžna v skladu s 46. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči dolžna nakazati na račun Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu.

21. Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj s slednjim v ničemer ni prispevala k rešitvi predmetne zadeve (155. člen ZPP).

1 II Ips 102/2009 z dne 14. 4. 2011. 2 V. Krajnc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV založba 2003 str. 466.