Jedro

Pri kaznivem dejanju poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja storilec ne poseže samo v tuje premoženje, temveč to stori na način, da izkoristi zaupanje v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je bilo dano v zvezi z zaposlitvijo; za razmerje zaupnosti ni pomemben zgolj pravni naslov, pač pa storilčeva možnost dejanskega razpolaganja s premoženjem.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 800,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo VI K 50523/2010 s 17. 6. 2015 po ponovljenem postopku obsojeno M. H. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem in prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo kazen enega leta in desetih mesecev zapora ter stransko kazen v višini 5.000,00 EUR; oškodovano Osnovno šolo n. h. M. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo; obsojenki pa v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 50523/2010 s 4. 11. 2015 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenki je naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti 7. 3. 2016 iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in zaradi absolutno bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakoniti ugodi ter spremeni pravnomočno sodbo in obsojenko oprosti kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Zagovornik opozarja, da v ponovljenem postopku niso bili ustrezno upoštevani napotki Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Zato ponovno graja z zahtevo za varstvo zakonitosti enake napake kot v predhodni zahtevi. Opozarja, da je bistven element obravnavanega kaznivega dejanja ravno okoliščina, da mora biti storilcu neka nepremična stvar zaupana v zvezi z njegovim delom, pri zaupanju stvari pa naj bi šlo predvsem za fizično razpolaganje ali drugo razpolaganje na podlagi posebnega pooblastila. Zagovornik poudarja, da se ni mogoče strinjati z zaključki sodišč prve in druge stopnje, da naj bi bil obsojenki zaupan denar in da je imela z njim pravico razpolagati, saj naj opravljanja računovodskih storitev ne bi bilo mogoče razlagati na način, da je bil obsojenki denar zaupan že s tem, ko je opravljala računovodske posle. Obsojenka je bila opravičena opravljati različne obračune in pripravljati plačilne naloge, ki naj bi jih izvršili drugi osebi. Zato naj ne bi bilo mogoče na škodo obsojenke tako široko tolmačiti kazenskega zakona v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem in zaključiti, da je obsojenka sama imela pooblastilo za razpolaganje z denarjem. Zagovornik na več mestih poudarja, da naj obsojenka ne bi imela pravice do razpolaganja z denarjem, temveč naj bi bila zgolj pooblaščena za pripravljanje plačilnih nalogov.

Sodišči prve in druge stopnje sta po navedbah zagovornika napačno uporabili materialno pravo s tem, ko naj bi naredili napačen zaključek, da so izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Zagovornik uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bili razlogi sodbe glede odločilnega dejstva, da je bil obsojenki zaupan denar v zvezi z njenim delom, nejasni.

3. Vrhovni državi tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da je napačno zatrjevanje vlagatelja zahteve, da storilec ne more pri obravnavanem kaznivem dejanju poseči v tuje premoženje, ampak si ga lahko le prilasti, ker mu je zaupano in takšno zaupanje izkoristi. Zaupanost premoženja je potrebno tako v konkretnem primeru, kakor tudi na splošno presojati po kazenskopravnih merilih. Za razmerje zaupanosti ni pomemben zgolj pravni naslov, zaradi katerega ima storilec dostop do premoženja, pač pa njegova možnost dejanskega razpolaganja s premoženjem. Storilec si prilasti lahko denar tudi na način preusmerjanja denarja, s katerim razpolaga, na svoje lastne transakcijske račune in seveda ni nujno, da si ga prilasti v fizični obliki. Zaupanost mu nudi sama zaposlitev in zaposlitev na mestu računovodkinje je prav gotovo značilna zaposlitev, ki omogoča računovodjem razpolaganje s sredstvi na način, ki pomeni prilastitev. Višje sodišče v Ljubljani je na strani 4 sodbe, s katero je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ustrezno obrazložilo, da je bila le obsojenka zadolžena za izpolnjevanje virmanskih nalogov in le ona je smela po pogodbi o zaposlitvi v okviru delovnih zadolžitev izpolnjevati te naloge po izstavljenih računih ter je to delo predstavljalo njeno izrecno opravilo. Vrhovno državno tožilstvo se sklicuje tudi na vse druge razloge v tej zvezi, ki sta jih navedli sodišči prve in druge stopnje in tem razlogom ničesar ne dodaja. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Obsojenka in njen zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca, ki jima je bil vročen 31. 3. 2016, nista izjavila.

B.

5. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 50523/2010 z dne 20. 11. 2014, s katero je v obravnavani zadevi razveljavilo sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VI 50523/2010 z dne 20. 8. 2013 in Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 50523/2010 s 5. 2. 2014 in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, navedlo, da je bistven zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe po 209. členu KZ-1, ki ga razlikuje od drugih prilastitvenih kaznivih dejanj v tem, da si storilec prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Pri tem kaznivem dejanju storilec ne poseže samo v tuje premoženje, temveč to izvrši na način, da izkoristi zaupanje v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je bilo dano v zvezi z zaposlitvijo, opravljanjem določene dejavnosti, dolžnosti skrbnika ali kot uradni osebi. Zakonski znak, da je bil storilcu zaupan denar, druga premična stvar ali premoženje, pomeni, da je storilec imel pooblastilo za razpolaganje z njimi. Zaupanost premoženja kot zakonski znak kaznivega dejanja poneverbe je treba razlagati kot pravico storilca na pravno veljaven način razpolagati s tujimi premoženjskimi pravicami na način, da jih prenaša, obremenjuje, spreminja ali razpolaga na drug način, pri čemer ni nujno, da bi storilec imel tudi fizično posest nad zaupanim premoženjem oziroma premičnimi stvarmi. Pri vprašanju, ali je v obravnavanem primeru obsojenka, ki je spoznana za krivo, da si je kot računovodkinja na Osnovni šoli n. h. M. v Ljubljani protipravno prilastila 136.450,51 EUR tako, da si je v sto devetih primerih, posamične zneske, namenjene upnikom šole, nakazala na enega od svojih dveh tekočih računov, odprtih pri XY banki, imela pravico razpolagati z denarjem oškodovane osnovne šole, po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za vprašanje kršitve materialnega prava, torej ali historični dogodek, ki ga je obsojenki očitalo tožilstvo ustreza kaznivemu dejanju poneverbe, ampak gre za vprašanje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja; zahteve za varstvo zakonitosti pa v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri obrazložili obstoja zakonskega znaka zaupanosti premoženja v smislu prvega odstavka 209. člena KZ-1, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevano procesno kršitev vložnik utemeljuje z navajanji, da iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni razvidno, iz česa naj bi izhajalo, da obsojenka virmanskih nalogov ni samo pripravljala, temveč jih je tudi realizirala. Tudi sodišče druge stopnje naj ne bi v obrazložitvi svoje sodbe pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin je sklepalo, da je obsojenka imela pravico razpolagati z denarjem oškodovanke.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotilom Vrhovnega sodišča tokrat skrbno ugotavljalo obsojenkino upravičenost glede razpolaganja s tujim premoženjem, glede česar vložnik še vedno vztraja na stališču, da je obsojenka le pripravljala virmanske naloge za plačilo preko elektronske banke, dejansko pa sta plačila izvedli ravnateljica oziroma njena namestnica, ki sta bili edini pooblaščeni za plačevanje računov in s tem za razpolaganje s sredstvi oškodovane osnovne šole. Tako je v točkah 28 do 31 obrazložitve sodbe obširno in prepričljivo ter v skladu s podatki s spisom obrazložilo zaključek, da je obsojenka v popolnosti razpolagala s finančnimi sredstvi osnovne šole, katerih del je nato s primitivno uporabo ponarejenih virmanov dolgo vrsto let nakazovala na svoja dva transakcijska računa. Izven vsakega dvoma je, kot navaja sodišče prve stopnje, da je bila le obsojenka v okviru delovnih zadolžitev, kot izhajajo iz pogodbe o delu, zadolžena ne le za izpolnjevanje virmanskih nalogov po izstavljenih računih v skladu z računalniškim programom uprave za javne prihodke, temveč je bila tudi ona tista, ki je odločala, kateri računi, ki so ji bili dostavljeni, naj se plačajo dobaviteljem oziroma pogodbenim delavcem osnovne šole ter ji ni nihče odrejal, kaj in kdaj naj se plača, pač pa je na podlagi danega ji zaupanja za razpolaganje z denarjem šole (oziroma šolske kuhinje) imela izključno pravico razpolaganja z denarjem šole; ravnateljica, ki je bila formalno odgovorna za finančno poslovanje šole, pa se v obsojenkino delo ni vmešavala. Višje sodišče je pod točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe pritrdilo zaključkom prvostopenjskega sodišča o tem, da je bila obsojenka upravičena na pravno veljaven način razlagati s premoženjem osnovne šole, ki ji je bilo zaupano v smislu prvega odstavka 209. člena KZ-1. Izpostavilo je, da je imela le ona popoln pregled nad delom šolske kuhinje ter je v okviru tega pregleda le ona razpolagala z denarjem v ta namen, tako s prihodki kot odhodki ter v vseh primerih ne le sestavljala virmanske naloge pač pa je bila tudi zgolj ona tista, ki je odločala, kateri računi, ki so ji bili dostavljeni, naj se plačajo dobaviteljem in ji torej nihče ni odrejal, kdaj in kaj naj se plača, pač pa je na podlagi danega zaupanja za razpolaganje z denarjem šolske kuhinje imela torej izključno pravico razpolaganja z denarjem oškodovane šole. Pritrdilo je tudi sodišču prve stopnje, da so se v času uporabe računalniške tehnologije posodobile izvršitvene oblike obravnavanega kaznivega dejanja, zato prilastitev tujega premoženja ne predstavlja vedno le fizičnega razpolaganja s tujim premoženjem, temveč obsega tudi druge oblike razpolaganj (npr. prilastitev preko spletnih aplikacij za izvajanje plačil).

8. V ponovljenem postopku sta torej sodišči po presoji Vrhovnega sodišča izčrpno, prepričljivo ter razumno pojasnili, na podlagi katerih dejstev in okoliščin sta sklepali, da obsojenka virmanskih nalogov ni samo pripravljala, temveč jih je tudi realizirala. S tem sta tudi ustrezno in zadostno obrazložili, da je bila obsojenka na pravno veljaven način upravičena razpolagati s tujim premoženjem, ki si ga je prilastila, kar ustreza zakonskemu znaku, da je storilcu premoženje zaupano v smislu prvega odstavka 209. člena KZ-1. C.

9. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP, saj je presodilo, da razloga, ki jih vložnik uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, nista podana.

10. Odločitev o plačilu sodne takse, kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na tarifnih številkah 7113 in 7152 taksne tarife Zakona o sodnih taksah.