Jedro

Ker je tožena stranka tožniku na podlagi 227. člena Statuta (Univerze) omogočila nadaljevanje dela do dneva, ko je prejel dokončno odločitev senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014, je imel tožnik, ki je dne 15. 5. 2013 vložil pravočasno in popolno zahtevo za izvolitev v naziv, podaljšano veljavnost svojega dotedanjega naziva, vendar pa le do vročitve odločbe, s katero je bilo dokončno odločeno o njegovem zahtevku za izvolitev v naziv. Ker tožnik v ponovni naziv „višji predavatelj ....“ ni bil izvoljen (o čemer je bilo dokončno odločeno s sklepom senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014), neizvolitev v ustrezen naziv pa predstavlja odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeve vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 10. 2014 zaradi razloga nesposobnosti nezakonita in jo je razveljavilo. V II. točki izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 9. 12. 2014, ampak še traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 12. 2012, ga pozvati nazaj na delo, mu za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, ga prijaviti v socialna zavarovanja ter mu obračunati bruto plačo od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače dalje do plačila ter mu priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 688,93 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo in da se izpodbijane sodbe zato ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo, na osnovi česa je sprejelo odločitev o nezakonitosti odpovedi oziroma sodbe upravnega sodišča z dne 10. 4. 2015 ni povzelo v dokazno oceno. Tožena stranka ne ve, ali je o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti odločalo kot o predhodnem vprašanju oziroma ali je odločalo izključno na podlagi sodbe upravnega sodišča. Sodišče prve stopnje tudi ni odločalo o predlogu obeh strank za prekinitev postopka do odločitve upravnega sodišča. Z odpravo sklepa senata ... z dne 24. 3. 2014 ni bil avtomatično odpravljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj je to redno odpoved tožena stranka podala tožniku zato, ker ni več izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta „visokošolski učitelj“, ne pa zato, ker ni bil izvoljen v naziv „višji predavatelj“. V izpodbijani sodbi se sodišče ni opredelilo glede možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, glede zagovora, glede tega, da tožena stranka za tožnika nima drugega ustreznega dela in glede smiselnosti in nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Prav tako pa se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica šikane. V pritožbi še navaja, da tožnik tudi v postopku ponovne obravnave v zvezi z njegovo habilitacijo ni bil izvoljen v naziv in prilaga sklep senata ... z dne 17. 6. 2015. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbeno sodišče zgolj v pojasnilo navaja, da je po zaključeni seji senata pritožbenega sodišča prejelo dopolnitev pritožbe tožene stranke, odgovor na to dopolnitev pritožbe, ki ga je podal tožnik in ponovno dopolnitev pritožbe tožene stranke. Ker so bile te vloge vložene v spis po izteku roka iz prvega odstavka 333. člena ZPP (in tudi po zaključeni seji senata pritožbenega sodišča) jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 205. členom ZPP. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj bi bil izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, oziroma ker naj bi bila sama obrazložitev nejasna in nerazumljiva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in svojo odločitev ustrezno obrazložilo, tako da med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe ni nikakršnega nasprotja. Ker je ugotovilo, da je imel tožnik izpolnjene pogoje za opravljanje dela na njegovem delovnem mestu in ker je navedlo tudi razloge o odločilnih dejstvih (ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju), tudi glede obrazložitve izpodbijane sodbe ni podane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. S pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu obeh strank za prekinitev postopka do odločitve upravnega sodišča glede zakonitosti sklepa senata Fakultete A. (v nadaljevanju senat A.) z dne 24. 3. 2014 (iz podatkov spisa sicer izhaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo tožnikovemu predlogu za prekinitev postopka nasprotovala, kar pomeni, da ne drži njena pritožbena navedba, da je tudi ona predlagala prekinitev tega postopka), tožena stranka smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 205. členom ZPP. Tudi ta kršitev ni podana, saj sodišče pri odločanju o prekinitvi postopka ni vezano na predloge strank, temveč na obstoj zakonsko določenih pogojev za prekinitev postopka. Tudi v primeru, če stranka predlaga prekinitev postopka, pa sodišče ugotovi, da za to prekinitev niso izpolnjeni zakonsko določeni pogoji in postopek nadaljuje, ne da bi izdalo poseben sklep o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka, s tem ne krši določb ZPP.

9. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi razloga nesposobnosti, ki mu jo je tožena stranka podala 3. 10. 2014 (A2), posledično pa je uveljavljal reintegracijski in reparacijski zahtevek ter povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto „visokošolski učitelj predavatelj VII/2 - I“, ki se opravlja v nazivu „višji predavatelj“. Iz 4. člena te pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je dolžan tožnik sam skrbeti za veljavnost habilitacijskega naziva (veljaven habilitacijski naziv, ki je bil potreben za zasedbo delovnega mesta „visokošolski učitelj predavatelj VII/2 - I“, je tožnik imel že v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi) in da bo v primeru, če tega naziva ne bo pravočasno obnovil oziroma bil izvoljen v višji naziv, to razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je tožnikova odločba o izvolitvi v naziv veljala v obdobju od 21. 5. 2008 do 20. 5. 2013 in da je tožnik 15. 5. 2013, torej še v času veljavnosti pridobljenega naziva, vložil prošnjo za izvolitev v naziv „višji predavatelj za področje prometne tehnologije“. O njegovi zahtevi je odločal senat A. in dne 24. 3. 2014 izdal sklep (A3), da se tožnik ne izvoli v naziv višji predavatelj. Tožnikovo pritožbo zoper ta sklep je senat tožene stranke zavrnil z odločbo z dne 22. 9. 2014 (A4). 227. člen Statuta tožene stranke (Ur. l. RS, št. 8/2005 in nadalj.) je določal, da se tistemu, ki je pravočasno vložil popolno zahtevo za izvolitev v naziv, vendar postopek do izteka veljavnosti dotedanjega naziva še ni končan, veljavnost obstoječega naziva podaljša do dokončne odločitve. Na podlagi citirane določbe Statuta tožene stranke je tožnik svoje delo opravljal vse do vročitve dokončnega sklepa z dne 22. 9. 2014, nato pa mu je tožena stranka 3. 10. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (A2) po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Iz te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim izhaja, da tožnik z dnem vročitve odločbe z dne 22. 9. 2014, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep z dne 24. 3. 2014, ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela visokošolski učitelj. Tožnik je v času odpovednega roka po tej redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil tožbo na Upravno sodišče RS, to pa je v upravnem sporu izdalo sodbo opr. št. III U 332/2014-9 z dne 10. 4. 2015 (A28), s katero je sklep senata A. z dne 24. 3. 2014 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu tožene stranke v ponoven postopek.

10. Ob dejstvu, da je bil sklep senata A. z dne 24. 3. 2014 odpravljen, je sodišče prve stopnje glede na 227. člen Statuta tožene stranke ugotovilo, da je bila veljavnost tožnikovega naziva podaljšana do dokončne odločitve, kar pa je pomenilo, da je imel tožnik izpolnjen pogoj za opravljanje dela na njegovem delovnem mestu. Posledično je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno zmotna. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku na podlagi 227. člena Statuta tožene stranke omogočila nadaljevanje dela do dneva, ko je prejel dokončno odločitev senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014. Na podlagi citiranega člena Statuta tožene stranke je imel tožnik, ki je dne 15. 5. 2013 vložil pravočasno in popolno zahtevo za izvolitev v naziv, podaljšano veljavnost svojega dotedanjega naziva, vendar pa le do vročitve odločbe, s katero je bilo dokončno odločeno o njegovem zahtevku za izvolitev v naziv. Ker tožnik v ponovni naziv „višji predavatelj na področju prometne tehnologije“ ni bil izvoljen (o čemer je bilo dokončno odločeno s sklepom senata tožene stranke z dne 22. 9. 2014), neizvolitev v ustrezen naziv pa predstavlja odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita. Z dokončnostjo odločitve tožene stranke o neimenovanju tožnika v naziv je namreč prenehal veljati njegov obstoječi naziv, kar izhaja iz 227. člena Statuta tožene stranke. Na zakonitost te odpovedi po stališču pritožbenega sodišča ne vpliva niti sodba Upravnega sodišča RS, s katero je bil odpravljen sklep prvostopenjskega organa tožene stranke in zadeva vrnjena temu organu v ponoven postopek. Odpovedni razlog je v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajal, tako da tudi kasnejša odločitev Upravnega sodišča RS o zakonitosti odločbe tožene stranke o neizvolitvi tožnika v naziv ni vplivala na nastanek odpovednega razloga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je do navedenega pravnega vprašanja opredelilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 232/2007 z dne 21. 10. 2008. Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je revident v dopolnitvi revizije opozarjal, da je Upravno sodišče RS odpravilo sklep senata prvotožene stranke (o tem, da se revidenta ne izvoli v naziv) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Revizijsko sodišče je sicer pojasnilo, da te dopolnitve ni upoštevalo, ker je bila vložena po poteku zakonskega roka, vendar pa je v nadaljevanju izrecno navedlo, da v skladu z določbo 215. in 216. člena Statuta kasnejše odločitve sodišča o zakonitosti dokončne odločbe prvotožene stranke nimajo in ne morejo imeti vpliva na nastanek odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002), ki je veljal v spornem obdobju. Vrhovno sodišče RS se je v zgoraj opisanem stališču sklicevalo na 215. in 216. člen prej veljavnega Statuta tožene stranke (Statut Univerze v Ljubljani; Ur. l. RS, št. 64/2001 in nadalj.), vendar pa sta ti določbi v odločilnem delu praktično identični določbam 226. in 227. člena veljavnega Statuta tožene stranke. Ker torej sodba Upravnega sodišča RS z dne 10. 4. 2015 na nastanek odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni vplivala, iz tega razloga izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita.

12. Ker je tožnik nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjeval in dokazoval tudi z drugimi navedbami in dokaznimi predlogi, glede katerih pa se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja v zvezi s preostalimi tožnikovimi očitki o nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni ugotavljalo, se je pritožbeno sodišče z ozirom na 355. člen ZPP odločilo, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita tudi glede na preostale očitke tožnika, ki izhajajo iz tožbe in njegovih pripravljalnih vlog.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.