Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča navedena stališča glede narave ustavitve inšpekcijskega postopka veljajo tudi za upravno izvršbo oziroma ustavitev postopka upravne izvršbe v zvezi s pravnim položajem stranskega udeleženca.

Oba postopka (inšpekcijski postopek in upravna izvršba) oziroma obe navedeni fazi upravnega postopka se vodita v javnem interesu. Tudi namen zaključka inšpekcijskega postopka in upravne izvršbe je enak: izpolnitev v upravnem aktu določenih obveznosti zavezanca. Navedeno predstavlja dodatne razloge za uporabo stališč o naravi ustavitve inšpekcijskega postopka tudi za primer ustavitve upravne izvršbe. Ker ustavitev inšpekcijskega postopka po sodni praksi Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča ne bi vplivala na pravice oziroma pravne koristi pritožnice, enako velja tudi za ustavitev upravne izvršbe. Pritožnica bo lahko svoje zasebne interese uveljavljala v morebitnem pravdnem postopku, kjer bo lahko kot stranka nastopala nasproti inšpekcijskemu zavezancu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo, ki jo je vložila zoper sklep Inšpektorata za okolje in energijo, Inšpekcije za energijo, št. 06152-73/2020-107 z dne 6. 8. 2025, s katerim je navedeni upravni organ ustavil upravno izvršbo, dovoljeno s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06152-73/2020-11 z dne 21. 4. 2021, zoper izvajalca obračuna stroškov za ogrevanje večstanovanjske stavbe na ..., tj. A., d. o. o, tožnica pa je bila v zadevi stranska udeleženka. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je pritožbo zavrnilo z odločbo, št. 0612-21/2023-2570-34 z dne 13. 10. 2025.

2.Upravno sodišče je odločilo, da izpodbijani sklep ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Izpodbijani sklep o ustavitvi postopka namreč ni upravni akt, ki bi oblikoval ali spreminjal pravni položaj oseb, tj. zavezanca in drugih oseb, prav tako pa ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Sklicevalo se je na odločbo Ustavnega sodišča Up-976/21-17 z dne 11. 10. 2023, ki je odločilo, da je sklep o ustavitvi postopka formalni akt, s katerim se zaključi postopek inšpekcijskega nadzora, katerega nadaljevanje zaradi odpadlega javnega interesa ni potrebno. Ustavno sodišče je v odločbi, ki jo je povzelo Upravno sodišče, še ugotovilo, da prijavitelj kot potencialni stranski udeleženec v uvedenem inšpekcijskem postopku varuje svoje pravice in pravne koristi, ki bi bile prizadete z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva, v primeru ustavitve inšpekcijskega postopka pa ta v ničemer ne vpliva na prijaviteljev pravni položaj. Inšpekcijski postopek namreč ni namenjen razreševanju sporov med inšpekcijskim zavezancem in prijaviteljem. Če ravnanje inšpekcijskega zavezanca posega v prijaviteljeve pravice, pa je slednjemu zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku. Zaradi navedenega je Upravno sodišče tožbo zavrglo.

3.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je Upravno sodišče svojo odločitev o naravi sklepa o ustavitvi upravne izvršbe napačno oprlo na odločbo Ustavnega sodišča Up-976/21-17 z dne 11. 10. 2023, saj gre v obravnavani zadevi za procesno in vsebinsko drugačen primer in tudi za drugačno dejansko stanje. Zatrjuje, da obstaja razlika med inšpekcijskim in izvršilnim postopkom in učinki ustavitve vsakega od njiju. Zatrjuje, da je potrebno presojati pritožničin položaj kot stranske udeleženke v inšpekcijskem postopku in ne kot prijaviteljice (na položaj prijavitelja pa se nanaša navedena ustavna odločba). Ustavitev izvršbe neposredno vpliva na pritožničin pravni položaj in poseže v njene pravice, ki so ji bile s prvotno pravnomočno inšpekcijsko odločbo že priznane in zavarovane. Tako ji ne pripada sodno varstvo v pravdnem postopku, saj bi tam šlo za že razsojeno stvar. Izvršba se lahko ustavi le, če je obveznost izpolnjena ali če postane izvršba nemogoča, ne pa na podlagi prostega preudarka inšpektorja. Sodišče bi moralo presojati, ali je bila ustavitev zakonita, ne pa tožbe zavreči. Vrhovnemu sodišču tako predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je predmet izpodbijanja lahko upravna odločba, torej tista odločitev, ki jo je sprejel organ v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku.

7.V obravnavanem primeru je prvostopenjski upravni organ izdal sklep o ustavitvi upravne izvršbe, drugostopenjski pa je odločitev potrdil. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da izrecne odločitve o naravi takega sklepa o ustavitvi upravne izvršbe v povezavi s položajem prijavitelja oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku (stranska udeležba pritožnice je bila priznana v upravnem postopku še v času trajanja inšpekcijskega postopka) še ni sprejelo. Je pa v svoji praksi že sprejelo stališče glede narave sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka in sicer, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne pomeni meritorne odločitve o zahtevku stranke in ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji navedenega sklepa namreč ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj zavezanca in drugih oseb in v izreku tega sklepa ničesar ne ugotavlja, niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka. Inšpekcijski postopek je namenjen varovanju javnega interesa (zasebnih pa le v okviru tega varstva), zato je s tako odločitvijo presojen obstoj javnega interesa za vodenje oziroma nadaljevanje inšpekcijskega postopka. Tudi v pravni teoriji je zastopano stališče, da pravnega interesa v takem primeru stranski udeleženec nima, saj se postopek vodi v javnem interesu in ne v interesu stranskega udeleženca. Če javni interes za inšpekcijski postopek ne obstaja (več), se inšpekcijski postopek ne more voditi samo zaradi zasebnega interesa. Odločanje sodišča v primerih, ko z ustavitvijo inšpekcijskega postopka stranski udeleženec ni zadovoljen, po definiciji pa lahko varuje le svoj zasebni interes, ni mogoče in je treba tako tožbo stranskega udeleženca zavreči. Posledično tak sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

8.Po presoji Vrhovnega sodišča navedena stališča glede narave ustavitve inšpekcijskega postopka veljajo tudi za upravno izvršbo oziroma ustavitev postopka upravne izvršbe v zvezi s pravnim položajem stranskega udeleženca.

9.Izvršba je pravna institucija, ki omogoča prisilno realizacijo pravnega razmerja, ki je izraženo v dispozitivu konkretnega upravnega akta. Izvršba se tako pokaže po eni strani kot nadaljevanje upravnega postopka, v katerem je njegova zadnja in zaključna stopnja, čeprav je to po drugi strani ločen in samostojen postopek, za katerega je potrebna posebna pobuda.

10.Oba postopka (inšpekcijski postopek in upravna izvršba) oziroma obe navedeni fazi upravnega postopka se vodita v javnem interesu. Tudi namen zaključka inšpekcijskega postopka in upravne izvršbe je enak: izpolnitev v upravnem aktu določenih obveznosti zavezanca. Navedeno predstavlja dodatne razloge za uporabo stališč o naravi ustavitve inšpekcijskega postopka tudi za primer ustavitve upravne izvršbe. Ker ustavitev inšpekcijskega postopka po sodni praksi Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča ne bi vplivala na pravice oziroma pravne koristi pritožnice, enako velja tudi za ustavitev upravne izvršbe. Pritožnica bo lahko svoje zasebne interese uveljavljala v morebitnem pravdnem postopku, kjer bo lahko kot stranka nastopala nasproti inšpekcijskemu zavezancu.

11.Vrhovno sodišče tako pritrjuje Upravnemu sodišču, da je podan razlog za zavrženje tožbe iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče še dodaja, da se upravna izvršba ni začela na predlog pritožnice, niti ta ne bi mogla doseči njene ustavitve, kar dodatno potrjuje pravilnost izpodbijanega sklepa Upravnega sodišča.

12.Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev niso relevantne, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

13.Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1.1 Kerševan, E., Zakon o upravnem sporu z novelo ZUS-1C - Uvodna pojasnila, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 33.

2.2 Ibid, str. 32-33.

3.3 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 27/2021 z dne 1. 9. 2021 in odločba Ustavnega sodišča Up-976/21 z dne 11. 10. 2023.

4.4 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 119/2021 z dne 9. 11. 2022 in Kerševan, E. v Kovač, P. (ur.): Inšpekcijski nadzor, razprave, sodna praksa in komentar zakona, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2024, str. 70 in 71.

5.5 Ibid, str. 61 in 71.

6.6 Kerševan, Androjna:Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, IUS Software, GV Založba, Ljubljana, 2017, str. 475.

7.7 Kovač, P. v Kovač, P. (ur.): Inšpekcijski nadzor, razprave, sodna praksa in komentar zakona, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2024, str. 61.