Jedro

Oškodovanec mora biti v obrekljivi izjavi razpoznan, ni pa potrebno, da bi bil izrecno imenovan.

Zakoniti zastopnik družbe, ki je edini član uprave in edini zaposleni v družbi, je v izjavah vsekakor razpoznaven, s tem pa je tudi upravičeni tožilec za vložitev zasebne tožbe.

Izrek

Pritožbi zasebnega tožilca A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugovoru (obdolženčevih zagovornikov) ugodilo in zasebno tožbo zasebnega tožilca, ki obdolženemu C. C. očita storitev kaznivega dejanja obrekovanja po drugem odstavku 159. člena KZ-1, iz razloga po prvem odstavku 278. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, zavrglo. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je zasebnega tožilca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, odločilo pa je tudi, da mora po drugem odstavku 96. člena ZKP zasebni tožilec povrniti stroške iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil zasebni tožilec iz pritožbenih razlogov nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe kazenskega prava in kršenja procesnega prava ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Zagovorniki obdolženca so podali odgovor na pritožbo in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zasebni tožilec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v izpodbijanem sklepu podano nasprotje med zakonskim določilom, ki se v izreku in obrazložitvi sklepa navaja kot razlog za zavrženje zasebne tožbe, in sicer 1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP (obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje) in vsebinskimi razlogi izpodbijanega sklepa, v katerih sodišče prve stopnje kot razlog za zavrženje pojasnjuje določilo drugega odstavka 277. člena ZKP, da zasebni tožilec ni upravičeni tožilec. Vendar pa ta nepravilnost sama po sebi ne narekuje razveljavitve izpodbijanega sklepa, saj so za presojo pritožbenega sodišča relevantni vsebinski razlogi, s katerimi prvostopenjsko sodišče utemeljuje svojo odločitev.

6. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa sicer pravilno ugotavlja, da je v izjavah obdolženca, ki so predmet zasebne tožbe, omenjena le družba X oziroma v naslovu druge izjave vodstvo te družbe, zasebni tožilec pa z imenom ali priimkom ni omenjen. Pravilna je tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da je gospodarska družba pravna oseba z lastno pravno subjektiviteto ter pravicami in dolžnostmi, ki je ni mogoče enačiti z zasebnim tožilcem. Vendar pa pritožbeno sodišče ne sprejema nadaljnjih zaključkov izpodbijanega sklepa, da sporne izjave, glede na to, da v njih zasebni tožilec ni izrecno imenovan, njega osebno kot fizične osebe in takratnega zakonitega zastopnika družbe ne zadevajo, temveč se nanašajo zgolj in samo na družbo, zaradi česar zasebni tožilec ni upravičen tožilec, saj v času vložitve zasebne tožbe ni bil več zakoniti zastopnik družbe.

7. Kaznivo dejanje obrekovanja stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično. Oškodovanec mora biti v obrekljivi izjavi razpoznan, ni pa potrebno, da bi bil izrecno imenovan. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bil zasebni tožilec v času spornih izjav, ko je še bil zakoniti zastopnik družbe X, še posebej pa, če je bil, kot navaja, edini član uprave in tudi edini zaposleni v družbi, v izjavah vsekakor razpoznaven in ni mogoče zaključiti, da sta se nanašali izključno na gospodarsko družbo X, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, temveč posredno zadevata tudi zasebnega tožilca kot fizično osebo, s tem pa je tudi upravičeni tožilec za vložitev zasebne tožbe.

8. Neutemeljeno pa je pritožbeno zatrjevanje zasebnega tožilca, da je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti tudi iz razloga, ker je v izvenobravnavnem senatu, ki je odločal o ugovoru obdolženčevih zagovornikov, sodelovala okrožna sodnica S, ki bi morala predlagati svojo izločitev, saj vodi preiskavo v drugi kazenski zadevi opr. št. X Kpr 58301/2012 zoper obdolženega T. D. na podlagi kazenske ovadbe X, katere zastopnik je bil v času vložitve ovadbe zasebni tožilec, s čimer obstoji dvom o njeni nepristranskosti. Zasebni tožilec namreč v podkrepitev svojih trditev o nepristranskosti sodnice ne navaja nobenih konkretnih objektivnih okoliščin, samo dejstvo, da imenovana sodnica vodi preiskavo v drugi kazenski zadevi, ne glede na to, da gre očitno za vpletenost določenih istih oseb, kot v predmetni zadevi, pa še ne pomeni, da je podan izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, torej okoliščina, ki bi vzbudila dvom o njeni nepristranskosti.

9. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi zasebnega tožilca ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje, torej v vsebinsko presojo ugovora zoper zasebno tožbo.