Jedro

Upravni organ, pristojen za denacionalizacijo, je dolžan sam v skladu z ureditvijo, kot jo določa ZDen, ugotavljati, ali so bili pravni nasledniki razlaščenca upravičeni do odškodnine od Republike Avstrije. Gre namreč za reševanje predhodnega vprašanja v konkretnem primeru. Navedeno pa ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila zahtevo A.A. in B.B. za denacionalizacijo nepremičnin na naslovu ... in ..., ki so bile v deležu 1/2 podržavljene C.C. na podlagi Odloka AVNOJ. C.C. ni štel za jugoslovanskega državljana ter je od leta 1946 pa vse do svoje smrti dne 2. 4. 1949 živel v Avstriji in sicer kot oseba nemške narodnosti z neugotovljenim državljanstvom. Po določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) niso do denacionalizacije upravičene osebe, ki so imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Navedeno ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Takšen predpis predstavlja tudi Finančna in izravnalna pogodba (FIP), ki sta jo dne 27. 11. 1961 sklenili Zvezna Republika Nemčija in Republika Avstrija, ter se je nanašala na poravnavo škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, tudi z območja nekdanje FLRJ. Ker je C.C. umrl pred uveljavitvijo FIP, so pravico do odškodnine po njem na podlagi FIP pridobile njegove pravne naslednice in sicer druga žena D.D. ter hčerki E.E. in F.F. Imenovane so imele na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ter na dan podpisa FIP dne 27. 11. 1961 avstrijsko državljanstvo. Ker so imenovane na podlagi FIP imele pravico dobiti odškodnino od tuje države, drugih dveh otrok G.G. in H.H., ne glede na izpolnjevanje pogojev iz 9. člena ZDen, ni mogoče šteti za upravičenca na podlagi 12. člena ZDen za premoženje, ki je bilo podržavljeno C.C. V tem postopku pa ni mogoče upoštevati potrdil tujih organov, da družina C.C. ni prejela odškodnine v Avstriji, ker v skladu z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen upravni organ sam ugotavlja morebitno pravico zahtevati odškodnino od tuje države za odvzeto premoženje.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede namena FIP pa odgovarja, da navedeni predpis ne velja le za odškodovanje zaradi preganjanja s strani nacionalsocializma, temveč velja tudi za izgnance in preseljenjce, ki so to postali brez določenih razlogov. Prav tako iz besedila predpisa izhaja, da v njem niso opredeljeni le dogodki druge svetovne vojne, na katero je bila vezana pravica do odškodnine, temveč so navedeni predvsem pogoji v zvezi z osebnimi stanji oseb, ki pridejo v poštev za uveljavljanje različnih pravic, še posebej pogoji v zvezi z državljanstvom, narodnostjo in naselitvijo na ozemlje Republike Avstrije. Pravice so na podlagi FIP na splošno priznane osebam, ki ustrezajo pogojem državljanstva in nemške narodnosti in so se naselile na ozemlju Republike Avstrije do 1. januarja 1960. Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da upravna organa v postopku nista upoštevala potrdil avstrijskih državnih organov, da pravni nasledniki C.C. niso prejeli odškodnine od države Avstrije, čeprav imajo te listine v skladu z določbami ZUP in pogodbe med FLRJ in Republiko Avstrijo dokazno moč domače javne listine. Ugovarja tudi uporabi FIP v konkretnem primeru, saj velja le med podpisniki pogodbe, med katerimi pa ni Slovenije. Upoštevanje pogodb v državi, ki je ni podpisala, pa ni v skladu s pravno ureditvijo v Republiki Sloveniji. Dejstvo, da so nekateri dediči na dan 27. 11. 1961 imeli avstrijsko državljanstvo in 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji, ne more biti v škodo edine denacionalizacijske upravičenke na podlagi 12. člena ZDen G.G. Glede na navedeno zato v zvezi z uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen in ob uporabi in upoštevanju FIP, sklenjene med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo predlaga, da sodišče prekine postopek in postavi predhodno vprašanje na Sodišče Evropske unije v smislu razjasnitve določenega vidika uporabe prava EU v Republiki Sloveniji, Republiki Avstriji in ZR Nemčiji. Sicer pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravni spis.

Stranka z interesom Slovenski državni holding (prej Slovenska odškodninska družba) v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločba pravilna, saj so v zadevi izkazane okoliščine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, ki preprečujejo denacionalizacijo. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne. V zvezi s predlogom za postavitev predhodnega vprašanja v smislu člena 267. Pogodbe o delovanju Evropske unije (prej 234. člen PES) pa ugotavlja, da pogojev za postavitev predhodnega vprašanja v tej zadevi ni. Sodišče Evropske unije je namreč pristojno za predhodno odločanje le o vprašanjih glede razlage pogodb (to je primarnega prava Evropske unije) in o vprašanjih glede veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov in agencij unije (to je sekundarnega prava Evropske unije). Ob ugotovitvi, da FIP, KVSG, UVEG in drugi predpisi, ki jih tožeča stranka našteva, ne predstavljajo primarnega prava Evropske unije (kakor tudi ne sekundarnega), predlaga, da se predhodnega vprašanja ne postavi in da se postopka pred upravnim sodiščem ne prekine.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno stališče organa, da so pravni nasledniki bivšega lastnika podržavljenega premoženja (C.C.) izpolnjevali pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, določene v FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisih, ki urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje in so zato izključeni iz denacionalizacije. Prav tako je sporno vprašanje glede pravne narave potrdil tujega državnega organa.

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, upravna organa pa sta jo tudi ustrezno utemeljila. Sodišče tudi ugotavlja, da je pravno stališče v zvezi s pravnimi vprašanji, ki so sporna v tem upravnem sporu (ali FIP in njeni izvedbeni akti predstavljajo predpis, ki je podlaga za izključitev oseb iz denacionalizacije in pravna narava potrdila tujega državnega organa), zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. V zvezi s tožbenimi ugovori pa še pojasnjuje: Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oz. premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanj, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v 2. svetovani vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oz. madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bila zavezana plačati odškodnino Italija oz. Madžarska, Potsdamski sporazum je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I-23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

V obravnavanem primeru uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen v primeru prejšnjih lastnikov pomeni, da je izključena iz denacionalizacije tudi tožeča stranka, ki sicer uveljavlja denacionalizacijo na podlagi 12. člena ZDen. Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča določba drugega odstavka 10. člena ZDen velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen (npr. I Up 503/2003) z dne 1. 6. 2005). V upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča je v zvezi z razlago 12. člena ZDen ustaljeno stališče, da pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije, kar pomeni, da tudi pravni nasledniki te osebe niso upravičenci po 12. členu ZDen (sodba I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005).

Odlok AVNOJ, ki je podlaga podržavljenja prejšnjemu lastniku, je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku AVNOJ (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa.

Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v 2. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah ( KVSG), glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

Med strankami je sporno, ali je mogoče FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen oz. kako jo je mogoče upoštevati. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, kot je pojasnjena v točki 12 te obrazložitve (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP, opisano v točki 13 obrazložitve, se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP). Pravilnost tega stališča potrjuje tudi Vrhovno sodišče v citirani sodbi X Ips 85/2013. V zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, v zvezi s FIP in izvedbenimi predpisi preizkusiti, sodišče meni, da okvir tega preizkusa predstavlja vsebina FIP; z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, osebe z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki 2. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bili med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Glede časa, relevantnega glede državljanstva oz. narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (paragraf 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnosti določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oz. na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP, in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo (smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

Glede na zgoraj navedeno stališče in na nesporno ugotovitev, ki izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, da prejšnji lastnik sam pravice do odškodnine glede na smrt pred sklenjeno FIP ni imel, imeli pa so jo sodeč po besedilih FIP njegovi pravni nasledniki, to je zakonec, otroci in vnuki na podlagi vstopne pravice, sodišče pritrjuje toženi stranki, da G.G. ni mogla biti določena za denacionalizacijsko upravičenko po določbi 12. člena ZDen.

Sodišče se v zvezi s tožbenim ugovorom glede predloženih potrdil avstrijskih državnih organov v celoti sklicuje na prej navedeno stališče Vrhovnega sodišča, ki je skladno tudi z navedbo Ustavnega sodišča v zadevi Up 547/02, da o tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, slovenski organi odločajo sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb. V skladu z navedenim je bil torej upravni organ, pristojen za denacionalizacijo, dolžan sam v skladu z ureditvijo, kot jo določa ZDen, ugotavljati, ali so bili pravni nasledniki razlaščenca upravičeni do odškodnine od Republike Avstrije. Gre namreč za reševanje predhodnega vprašanja v konkretnem primeru. To predhodno vprašanje pa po izrecnem zakonskem pooblastilu rešujejo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami. Navedeno pa ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države.

Tako kot je pravilno navedla že prizadeta stranka (SDH) v odgovoru na tožbo, je neutemeljen tudi predlog tožeče stranke za prekinitev postopka in sprožitev predhodnega vprašanja pred sodiščem Evropske unije. FIP, KVSG, UVEG in drugi predpisi, ki jih tožeča stranka našteva, namreč ne predstavljajo primarnega prava Evropske unije, prav tako ne gre za sekundarno pravo, Sodišče Evropske unije pa je pristojno za predhodno odločanje le o vprašanjih glede razlage tako imenovanega primarnega in sekundarnega prava Evropske unije.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).