Jedro

V zvezi z uporabo tretjega odstavka 86. člena ZPP je Občna seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bila 26.6.2002, sprejela pravno mnenje, da sodišče zavrže revizijo, ki jo je vložila stranka sama, če ni najpozneje v njej izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ker tožnica v vlogi tega niti ni zatrjevala niti dokazala, tega izpita pa tudi nima, zgolj naknadna predložitev pooblastila za revizijo, tudi izven okvirov roka po 367. členu ZPP, pomeni, da revizija ni dovoljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zoper odločbo sodišča druge stopnje ni mogoče uveljavljati bistvene kršitve določb postopka, ki se nanaša na uporabo 189. člena ZPP (glede obstoja pravde) pred sodiščem prve stopnje oziroma kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje v zvezi s tem.

Izrek

Revizija se zavrže. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, v katerem je bilo odločeno o zavrnitvi zahtevka tožnice, da je bila njena zadržanost z dela po 4 ure dnevno v času od 20.9.2002 do 4.12.2002 posledica poškodbe pri delu, razveljavita in se tožba v tem delu zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 9.5.2003 ter za ugotovitev, da je bila njena zadržanost z dela (4 ure dnevno) v času od 20.9.2002 do 6.12.2002 posledica poškodbe pri delu in ne bolezni. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da so bile tožničine težave v tem obdobju posledica degenerativnih sprememb, torej bolezni in ne poškodbe pri delu. Tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih sodbe se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Glede na določbo 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) pri odločanju ni upoštevalo izvida kirurškega centra T. iz Ptuja z dne 22.8.2004, na katerega se je tožnica sklicevala šele v pritožbi.

Tožnica je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila ugovor (v roku 30 dni od vročitve pravnomočne sodbe). V njem najprej izraža začudenje, kako je eden od sodnikov, ki je sodeloval pri odločanju v tej zadevi in tudi pri odločanju v zadevi Psp 56/2005, kjer je Višje delovno in socialno sodišče izdalo sodbo z dne 5.1.2006, ugotovil oziroma odločil o popolnoma drugačnem dejanskem stanju. V navedeni zadevi je bilo namreč odločeno, da je bila tožničina zadržanost z dela posledica poškodbe tudi v času od 20.9. do 4.12.2002. Na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje sodnik ni hotel prevzeti nobenega dodatnega dokaznega gradiva in ugoditi njeni zahtevi za pridobitev dodatne medicinske dokumentacije. Tudi pritožbeno sodišče ni imelo interesa ugotavljati dejanskega stanja ter je odločilo pristransko. Prereka ugotovitev, da ni iskala zdravniške pomoči zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja od poškodbe pri delu. Predlaga, da sodišče vpogleda v spis Ps 989/2002 in poudarja, da njeno zdravljenje ni potekalo zaradi degenerativnih sprememb desnega kolena temveč zaradi treh operativnih posegov oziroma so degenerativne spremembe posledica poškodbe pri delu.

Sodišče prve stopnje je naveden ugovor tožnice zavrglo s sklepom z dne 4.4.2006. Ta ugovor je štelo za revizijo, ki pa glede na določbo 4. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004) ni dovoljena.

Tožnica je zoper ta sklep vložila pritožbo, še pred odločanjem pritožbenega sodišča pa je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije zoper sodbi sodišč druge in prve stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer glede odločitve o tem, da je bila zadržanost tožnice z dela v času od 20.9.2002 do 4.12.2002 posledica poškodbe pri delu in ne bolezni. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo drugega in tretjega odstavka 189. člena ZPP in po uradni dolžnosti ni pazilo, ali ne teče med istima strankama druga pravda o istem zahtevku, ker sodišče druge stopnje ni uporabilo določbe 2. odstavka 350. člena ZPP in je spregledalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 339. člena ZPP, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, uveljavlja pa tudi bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče v izpodbijanem delu odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je namreč v zadevi z opr. št. Ps 989/2002 razsodilo, da je bila tožnica začasno nesposobna za delo zaradi poškodbe pri delu in ne zaradi bolezni tudi v času od 20.9. do 4.12.2002, Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani pa je s sodbo, opr. št. Psp 56/2005 z dne 5.1.2006, to sodbo potrdilo. V zadevi Psp 91/2005 je pritožbeno sodišče kljub ugovorom tožnice spregledalo, da teče med strankama spor za isto obdobje. Vrhovno državno tožilstvo predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za čas od 20.9.2002 do 4.12.2002. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20.6.2006 zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, ker iz določbe 33. člena ZDSS-1 izhaja, da v delovnih in socialnih sporih ta zahteva ni dovoljena.

Sodišče druge stopnje je s sklepom, opr. št. Psp 466/2006-6, ugodilo pritožbi tožnice zoper sklep o zavrženju njenega ugovora, ker je glede na datum odločanja sodišča prve stopnje in v skladu s 84. členom ZDSS-1 potrebno pri presoji o dovoljenosti ugovora (revizije) izhajati iz določbe prejšnjega zakona, to je Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list Republike Slovenije, št. 19/94). Sicer pa bi bila revizija dovoljena tudi v primeru, če bi pravno podlago za odločitev predstavljal že ZDSS-1. Sodišču prve stopnje je naložilo tudi, da preveri izpolnjevanje pogojev tožnice za vložitev revizije po 86. členu ZPP.

Sodišče druge stopnje je ugodilo tudi pritožbi Vrhovnega državnega tožilstva in razveljavilo sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti (sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 630/2006-2 z dne 12.7.2006). Tako kot v prej navedenem sklepu je presodilo, da je pogoje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti potrebno presojati po ZDSS, po katerem to izredno pravno sredstvo ni bilo izključeno.

Zadeva je bila nato odstopljena Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, ki je spis vrnilo sodišču prve stopnje zaradi predložitve manjkajoče dokumentacije in postopka po napotkih pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 23.1.2008 odločilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za vložitev revizije in je zato revizijo (označeno kot ugovor) zavrglo. Zavrženje je posledica ugotovitve, da tožnica revizije ni vložila po pooblaščencu, sama pa nima opravljenega pravniškega državnega izpita (tretji in četrti odstavek 86. člena ZPP). Tožničini pritožbi zoper ta sklep je pritožbeno sodišče ugodilo (s sklepom Psp 138/2008 z dne 28.2.2008), sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev naj bi bila preuranjena, ker sodišče prve stopnje s tožničino vlogo ni postopalo kot z nepopolno vlogo v skladu s 108. členom ZPP in tožnice glede na določbo 12. člena ZPP ni opozorilo na omejitve, ki so določene v tretjem in četrtem odstavku 86. člena ZPP ter na pravne posledice. Pri tem se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-736/06-19 z dne 9.11.2006. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom z dne 14.3.2008 naložilo tožnici, da imenuje pooblaščenca, ki je odvetnik ali druga oseba, ki izpolnjuje pogoje za zastopanje in predloži pooblastilo v roku 8 dni. Tožnica je predložila pooblastilo odvetnika S., ki ni bilo izrecno pooblastilo za vložitev revizije, nato pa po ponovnem pozivu sodišča prve stopnje še pooblastilo za vložitev revizije. Pooblastilo nosi datum 18.3.2008. K reviziji tožnice: Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila ugovor, ki ga je podala osebno. Sodišče prve stopnje je vlogo obravnavalo kot revizijo, s tem pa se je kasneje strinjala tudi tožnica sama (glej njeno pritožbo z dne 4.2.2008).

Iz določbe tretjega odstavka 86. člena ZPP izhaja, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, četrti odstavek tega člena pa določa, da ta določba ne velja, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Ker je revizijo vložila tožnica sama, se postavlja vprašanje, ali je z zahtevo sodišča prve stopnje, ki je s tem sledilo sodišču druge stopnje, sploh mogoče odpraviti pomanjkanje postulacijske sposobnosti. Sodišče prve stopnje je svoj sklep utemeljilo z določbami 108., 86. in 12. člena ZPP. Sklep se nanaša na nerazumljive ali nepopolne vloge, čeprav vloga tožnice razen, da je bila označena kot ugovor, ni bila nepopolna niti nerazumljiva. Nepopolna bi lahko bila vloga, če bi tožnica v njej zatrjevala, da ima opravljen pravniški državni izpit, pa ne bi predložila ustreznega potrdila ali spričevala. Vendar tožnica tega ni zatrjevala. Sama vloga tudi ni razumljiva in se iz nje da razbrati, s čem se tožnica ne strinja in kaj predlaga. Zato ob ugotovitvi, da je šlo za laično revizijo, po stališču revizijskega sodišča te pomanjkljivosti že samo zaradi tega ni mogoče odpraviti po 108. členu ZPP.

Tudi določbe 12. člena ZPP (po kateri stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, sodišče opozori katera pravdna dejanja lahko opravi) ni mogoče uporabljati izven konteksta oziroma upoštevanja ostalih zakonskih določb. Tako iz ZPP ne izhaja, da bi morala imeti pravnomočna odločba sodišča druge stopnje, s katerim se je postopek končal, še pravni pouk o možnih izrednih pravnih sredstvih (torej ne le o reviziji). Pravni pouk kot konkretizacija ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št.33/91-I in nadalj.) je predviden le kot sestavni del sodb in sklepov sodišča prve stopnje (glej tudi 324. in 332. člen ZPP). Obenem je tudi dolžnost sodišča, da stranko opozori na to, da jo mora zastopati pooblaščenec, ki je odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (kar se zahteva v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem - 87. člen ZPP), določena le v primerih, če tožnik pred okrožnim sodiščem vloži tožbo po pooblaščencu, ki ni ta oseba oziroma v pravnem pouku zoper odločbo, ki jo izda okrajno sodišče (88. in 89. člen ZPP). Izven tega okvira zakon glede zastopanja po odvetniku ne določa postopkov, ki se smiselno povezujejo tudi z 12. členom ZPP.

V konkretnem sporu je treba upoštevati tudi, da se v spisu še vedno nahajata le revizija (oziroma ugovor tožnice) z dne 28.3.2006 in pooblastilo za vložitev revizije po odvetniku z dne 18.3.2008. Revizija je torej še vedno le revizija, ki jo je vložila in podpisala tožnica in ne odvetnik. Kasneje vloženo pooblastilo odvetnika za vložitev revizije še vedno ne pomeni, da je revizijo vložil odvetnik.

V zvezi z uporabo tretjega odstavka 86. člena ZPP je Občna seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bila 26.6.2002, sprejela pravno mnenje, da sodišče zavrže revizijo, ki jo je vložila stranka sama, če ni najpozneje v njej izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ker tožnica v vlogi tega niti ni zatrjevala niti dokazala, tega izpita pa tudi nima, zgolj naknadna predložitev pooblastila za revizijo, tudi izven okvirov roka po 367. členu ZPP, pomeni, da revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče v skladu s 374. členom ZPP zavrglo.

K zahtevi za varstvo zakonitosti: Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena zoper odločbo sodišča druge stopnje in je glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP pravočasna, saj je bila vložena v roku 30 dni od dneva, ko je bila Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije vročena revizija tožnice.

Ker gre za zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbo sodišča druge stopnje, že na podlagi določbe 387. člena ZPP, po kateri je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. odstavka 339. člena tega zakona, razen med drugim, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni mogoče upoštevati bistvene kršitve določb postopka, ki se nanaša na uporabo 189. člena ZPP (glede obstoja pravde) pred sodiščem prve stopnje oziroma kršitve določb postopka pred sodiščem druge stopnje (kršitve drugega odstavka 350. odstavka ZPP) v zvezi s tem.

Vrhovno sodišče pritrjuje zahtevi za varstvo zakonitosti o bistveni kršitvi določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer da je sodišče druge stopnje v delu odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. S sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 989/02-34 z dne 29.10.2004, ki je bil potrjen s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp 56/2005 z dne 5.1.2006, je bilo namreč že odločeno tudi o tem, da je bila tožnica od 20.9.2002 do 4.12.2002 začasno nesposobna za delo zaradi poškodbe pri delu v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Do te pravnomočne odločitve je prišlo pred odločitvijo sodišča druge stopnje o pritožbi tožnice v obravnavani zadevi (Psp 91/2005, v kateri je sodišče izdalo sodbo dne 17.2.2006). Navedeno pomeni, da je sodišče v pravnomočni sodbi za del obdobja (od 20.9. do 4.12.2002) že ugodilo tožničinemu zahtevku in ji priznalo začasno nezmožnost za delo zaradi poškodbe pri delu in ne zaradi bolezni, medtem ko je v obravnavani zadevi njen zahtevek tudi za to obdobje zavrnilo.

Zato je Vrhovno sodišče v skladu in v okviru predloga na podlagi drugega odstavka 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o vzroku zadržanosti tožnice z dela v času od 20.9.2002 do 4.12.2002 in v tem obsegu njeno tožbo zavrglo.