Jedro

V obravnavanem primeru so izpolnjeni pogoji za odmero komunalnega prispevka v zvezi z gradnjo novega stanovanjskega objekta. V zadevi namreč ni sporno, da se načrtovana stanovanjska stavba gradi na drugem mestu parcele (njenem severnem delu), kot stojita objekta, ki sta v PGD predvidena za rušenje (obstoječe gospodarsko poslopje in stanovanjska hiša na južnem delu parcele). Prav tako ni sporno, da je sicer na istem zemljišču v preteklosti stal še tretji objekt – stanovanjska hiša, ki je bila porušena in se nanjo predloženi PGD ne nanaša. Odlok o Novem mestu določa pogoje, pod katerimi lahko investitor, ki pridobiva gradbeno dovoljenje za novogradnjo, uveljavlja vlaganja v izgradnjo javne komunalne opreme. S tem v zvezi pa je utemeljen tožničin očitek, da v postopku ni bila seznanjena z možnostjo uveljavljanja olajšav.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Novo mesto št. 35112-252/2012-5 (1403) z dne 30. 5. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici zaradi odstranitve objektov in gradnje stanovanjske hiše ter opornega zidu na zemljišču parc. št. 694/1 k.o. ... odmerila komunalni prispevek v višini 13.254,33 EUR, ki ga je dolžna plačati v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da odmerjeni prispevek za prometno, vodovodno in delno kanalizacijsko omrežje, za objekte ravnanja z odpadki ter za javne površine temelji na določbah Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Mestne občine Novo mesto (Uradni list RS, št. 62/10, v nadaljevanju Odlok za Novo mesto), za kanalizacijo, zgrajeno v naselju Krka, pa na določbah Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje opremljanja „Kanalizacija v naselju Krka“ (Uradni list RS, št. 59/12, v nadaljevanju Odlok za naselje Krka). Pri izračunu komunalnega prispevka je bilo na podlagi predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) upoštevano, da se bo gradil nov stanovanjski objekt. Res je iz PGD razvidno, da bosta odstranjena tudi obstoječa gospodarsko poslopje in stanovanjska hiša, vendar pa se slednja nahaja na južnem delu parcele, gradnja nove stanovanjske hiše pa bo potekala na severnem delu. To pomeni, da ne gre za gradnjo novega objekta na mestu obstoječega in s tem za primer, ki ga ureja drugi odstavek 11. člena Odloka za Novo mesto.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih navedel, da 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) ni mogoče razlagati tako, da se pri odmeri komunalnega prispevka upošteva tudi objekt, ki je na istem zemljišču stal kdaj prej, saj se tudi drugi odstavek 11. člena Odloka za Novo mesto nanaša na primer, ko se novi objekt gradi na mestu obstoječega. Glede odmere za kanalizacijsko omrežje pojasnjuje, da se novozgrajeno kanalizacijsko omrežje v naselju Krka priključuje na že obstoječe primarno omrežje, ta pa na čistilno napravo. Primarno omrežje in čistilna naprava v Odloku za naselje Krka nista obračunana, zato mora tožnica zanju plačati komunalni prispevek na podlagi Odloka za Novo mesto. V zadevi je bilo pravilno odločeno v skrajšanem postopku, saj so bili za to izpolnjeni pogoji iz 1. točke prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi moral biti pri izračunu upoštevan obstoj in namembnost obstoječih objektov, za katere je upravni organ sicer ugotovil, da imajo pridobljeno uporabno dovoljenje. Zato bi moral obračunati le razliko med obstoječim in novim stanjem gradenj, saj gre v konkretnem primeru za spremembo neto tlorisne površine in deloma namembnosti obstoječih objektov. Obstoječi stanovanjski objekt se dejansko „nadomešča“ z novim (obstoječi objekti se odstranjujejo in ne ohranjajo). Zgolj druga lokacija novega istovrstnega objekta na zemljišču z isto parcelno številko pa ne more biti ovira za zmanjšanje stroškov komunalnega prispevka. Sklicuje se na 6. člen Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07).

Meni, da je bil komunalni prispevek za kanalizacijo neupravičeno obračunan dvakrat. Poleg tega Odlok za naselje Krka v 5. členu določa, da področje pred začetkom gradnje ni imelo zgrajenega javnega kanalizacijskega omrežja, zato v konkretnem primeru ne bi smela biti uporabljena določba 10. člena Odloka za Novo mesto, ki se nanaša na obstoječe omrežje. Po njenem mnenju sta si odloka v nasprotju. V zaključku še opozarja, da v postopku ni bila seznanjena z možnostjo uveljavljanja olajšav iz 18. člena Odloka za Novo mesto, pred izdajo odločbe pa ne z ugotovitvami upravnega organa (kršitev 9. člena ZUP). Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je na navedbe v tožbi, ki je identična pritožbi, v celoti odgovoril organ druge stopnje. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odmero komunalnega prispevka v zvezi z gradnjo novega stanovanjskega objekta. V zadevi namreč ni sporno, da se načrtovana stanovanjska stavba gradi na drugem mestu parcele (njenem severnem delu), kot stojita objekta, ki sta v PGD predvidena za rušenje (obstoječe gospodarsko poslopje in stanovanjska hiša na južnem delu parcele). Prav tako ni sporno, da je sicer na istem zemljišču v preteklosti stal še tretji objekt – stanovanjska hiša, ki je bila porušena in se nanjo predloženi PGD ne nanaša. Navedeno pomeni, da v obravnavanem primeru načrtovana stanovanjska hiša ne predstavlja t.i. nadomestne gradnje v smislu 123. člena ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07), ki je v prvem odstavku določil, da se z dnem začetke uporabe tega zakona za potrebe izdajanja gradbenega dovoljenja šteje, da pojem nadomestna gradnja pomeni odstranitev obstoječega objekta in gradnjo novega; če je v prostorskem aktu navedeno, da se lahko izvaja samo nadomestna gradnja, to ne glede na določbe v njem pomeni, da se lahko obstoječi objekt odstrani in na mestu poprej odstranjenega objekta postavi nov objekt, ki je po velikosti in namembnosti enak odstranjenemu objektu. Zato je treba v tem smislu treba razlagati tudi drugi odstavek 11. člena Odloka o Novem mestu, ki v primeru gradnje novega objekta na mestu obstoječega objekta predvideva izračun komunalnega prispevka kot razlike med prispevkom za predvideno in za obstoječe stanje objekta. V konkretnem primeru, kot rečeno, ne gre za tovrstno gradnjo stanovanjske hiše, ki bi na istem mestu in v enaki velikosti nadomeščala obstoječo stanovanjsko hišo, za katero bi iz predloženega PGD izhajalo, da je predvidena za rušenje.

Glede na navedeno je tožnica zavezanka za plačilo komunalnega prispevka kot investitorka objekta, ki se bo kot novozgrajeni objekt tudi na novo priključil na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt). Tožnica namreč neutemeljeno trdi, da naj bi njena gradnja pomenila le povečanje neto tlorisne površine ali spremembo namembnosti objekta. Slednje že po naravi stvari zahteva, da gre za spreminjanje obstoječega objekta, ki se mu neto tlorisna površina povečuje npr. s prizidavo ali nadzidavo, namembnost pa spreminja npr. iz pisarniških prostorov v gostinski lokal. Prav tako ni mogoče upoštevati njenih pavšalnih navedb o vodovodnem števcu na obstoječem stanovanjskem objektu in na pogoje upravljavcev komunalne infrastrukture za gradnjo novega objekta, ki naj bi kazali, da gre v konkretnem primeru za nadomestitev obstoječega objekta z novim na drugem mestu. Način izvedbe priključka stavbe na javno komunalno infrastrukturo namreč sam zase ne more vplivati na obveznost plačila komunalnega prispevka.

Neutemeljeno je tudi stališče o dvakratni odmeri prispevka za kanalizacijo, saj temelji na zmotnem razumevanju obeh odlokov. Po tretjem odstavku 79. člena ZPNačrt se komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Po četrtem odstavku istega člena je zavezancu s plačilom komunalnega prispevka zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja.

Navedeno pomeni, da je za posamezno vrsto komunalne opreme mogoče odmeriti komunalni prispevek, ko je ta že zgrajena, pa tudi takrat, ko iz programa opremljanja izhaja, da bo zgrajena v tam navedenem roku in obsegu. Zato tožbene navedbe, da v času sprejetja Odloka za naselje Krka na tem območju še ni bila zgrajena kanalizacija, kar bi omogočilo priključitev stavb na omenjeno omrežje, nima vpliva na zakonitost izdane odločbe.

Iz prvostopenjske odločbe je razvidno (3. stran obrazložitve), da je na območju gradnje zgrajena „kanalizacija Krka“, česar tožnica ne izpodbija. Za odmero komunalnega prispevka za ta del omrežja v naselju Krka, se komunalni prispevek odmeri po Odloku za naselje Krka. Ker pa se kanalizacija iz naselja priključuje na obstoječe kanalizacijsko omrežje, ki ga ureja Odlok za Novo mesto, se za ta del omrežja uporabi Odlok za Novo mesto. V konkretnem primeru je bil z izgradnjo kanalizacije v naselju Krka, ki se priključuje na primarno kanalizacijo, zgrajeno v Mestni občini Novo mesto, ta pa na čistilno napravo, izpolnjen pogoj za odmero prispevka z vidika zagotavljanja priključitve tožničine novo zgrajene stanovanjske stavbe na to komunalno omrežje. Ne gre torej za dvakratno odmero, ampak za odmero za primarni in sekundarni del omrežja, ki skupaj tvorita javno kanalizacijsko omrežje, na katerega bo tožnica lahko priključila svojo stavbo.

V tem pogledu tudi ni nobenega nasprotja med odlokoma. Odlok za Novo mesto, ki je začel veljati 31. 7. 2010, je urejal podlage za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo (prvi odstavek 1. člena), pri čemer je bilo v konkretnem primeru pravilno upoštevano, da tožničino zemljišče ni bilo v območju, ki bi se lahko štelo za v celoti opremljeno območje s kanalizacijskim omrežjem (saj je manjkal sekundarni del). Tako je šele Odlok za naselje Krka pravilno določil podlage za odmero komunalnega prispevka za tisti del omrežja, ki je bil ob sprejemu tega odloka še v gradnji (7. člen).

Odlok o Novem mestu v drugem odstavku 18. člena določa pogoje, pod katerimi lahko investitor, ki pridobiva gradbeno dovoljenje za novogradnjo, uveljavlja vlaganja v izgradnjo javne komunalne opreme. S tem v zvezi pa je utemeljen tožničin očitek, da v postopku ni bila seznanjena z možnostjo uveljavljanja olajšav. Iz predloženih upravnih spisov namreč izhaja, da je vlogo za odmero vložila v obliki obrazca, ki ni imel rubrike o tem, ali vlagatelj uveljavlja lastna vlaganja. O možnosti uveljavljanja olajšav ni bila opozorjena niti ob dopolnitvi vloge, ki jo je vložila 25. 4. 2013 pri organu ustno na zapisnik. Na to, da ni bila seznanjena z možnostjo uveljavljanja olajšav, je tožnica opozorila tudi v pritožbi, vendar se drugostopenjski organ do tega ugovora ni opredelil. To pomeni, da tožnica glede na nepopoln obrazec Mestne občine Novo mesto v zahtevi za odmero komunalnega prispevka ni mogla zatrjevati lastnih preteklih vlaganj v izgradnjo komunalne infrastrukture (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 18/2010 z dne 28. 9. 2011). Ker te možnosti ni imela niti v nadaljevanju postopka do izdaje izpodbijane odločbe, do tega pa se ni opredelil niti pritožbeni organ, je bila storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).