Jedro

Če sodišče oceni, da je predlagani dokaz nepotreben, ker je dejansko stanje že v zadostni meri razjasnjeno z izvedenimi dokazi, z neizvedbo dokaza ni kršena obsojenčeva pravica do obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.E. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni J.E. je dolžan plačati povprečnino v višini 800,00 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 9.11.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 13.12.2007, sta bila F.L. in J.E. spoznana za kriva storitve pomoči h kaznivemu dejanju tihotapstva po prvem odstavku 255. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Obema sta bili izrečeni pogojni obsodbi, v katerih je bila obsojenemu F.L. določena kazen enega leta in šestih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju petih let, obsojenemu J.E. pa kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. Na podlagi določbe četrtega odstavka 255. člena KZ je bilo odločeno, da se odvzamejo kartonske zloženke s cigaretami. Prvostopenjsko sodišče je obsojenca oprostilo plačilo stroškov postopka, drugostopenjsko sodišče pa jima je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega J.E. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagal je, naj Vrhovno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, je vrhovni državni tožilec M.V. predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se obsojenec in njegov zagovornik nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov v obsojenčevo korist, ampak je dokazne predloge zavrnilo. Zatrjuje tudi, da so bila s tem kršena ustavna jamstva obsojenca v postopku.

Po določbi 3. alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Navedenega ustavnega jamstva pa ni mogoče razlagati tako, da mora biti obdolžencu vedno omogočeno izvajanje dokazov, ki jih predlaga in za katere meni, da so mu v korist. V odločbi Ustavnega sodišča št. Up 34/93 z dne 8.6.1995, na katero se sklicuje zagovornik, je v dvomu vsak dokazni predlog obrambe šteti v korist obdolženca in ga je sodišče dolžno izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče je tako dolžno izvesti tiste dokaze, ki so materialnopravno relevantni, to je pomembni za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in s katerimi je izkazana verjetnost, da bi njihova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da gre za nepotrebne dokaze, ker je bilo dejansko stanje že v zadostni meri razjasnjeno z izvedenimi dokazi. Temu stališču je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi ocene drugih dokazov s presojo listin v zvezi z izvozom cigaret, namenjenih kupcu D.O. in izpovedbe priče I.L., ugotovilo, da so cigarete, ki so bile predmet kaznivega dejanja, prestopile carinsko črto in tako tudi prestopile mejo Republike Slovenije. Zato tudi kršitev pravice do obrambe, ker sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal zagovornik, ni podana. Z nadaljnjimi navedbami, v katerih zagovornik navaja, da bi ugotovljeno dejstvo, da podjetje D.O. cigaret morebiti sploh ni prevzelo, pomenilo, da so se cigarete ves čas nahajale v Republiki Sloveniji, torej da niso prešle mejne črte, pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz navedenega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zagovornik še graja, da ni bil izveden dokaz z zaslišanjem priče S.V., ki bo vedel povedati, da je obsojenec gospodarske prostore dalj časa dajal v najem in da tako tudi ni imel nobenega razloga, da ne bi sprejel ponudbe soobdolženega L. Zagovornik izvedbe navedenega dokaza ni predlagal v pravnomočno končanem kazenskem postopku, zato ne more uveljaviti v postopku z izrednim pravnim sredstvom, da je bila z neizvedbo dokaza kršena obsojenčeva pravica do obrambe.

Z ostalimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih zagovornik navaja: da ni z ničemer izkazano, da bi bil obsojenec seznanjen, da so bile cigarete pretihotapljene, da ni dokazano, da so cigarete sploh prešle mejno črto in tako zapustile območje Republike Slovenije, da tako ni moč govoriti o sumu kaznivega dejanja tihotapstva, da bi bilo mogoče obsojencu očitati le sum storitve kaznivega dejanja prikrivanja, saj ni vedel, da so bile cigarete pretihotapljene, s ponavljanjem obsojenčevega zagovora v kazenskem postopku, da osnovno kaznivo dejanje (tihotapstvo) ni dokazano in da tako pomoč h kaznivemu dejanju ne more obstajati, da mora biti po določbi 27. člena KZ pomoč vidno povezana s storitvijo kaznivega dejanja ter mora pripomoči k storitvi kaznivega dejanja in da je naknadna pomoč kazniva samo v primerih, ko je v zakonu tudi določeno kot samostojno kaznivo dejanje, o čemer pa konkretnem primeru ni mogoče govoriti, zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Kot je bilo že poudarjeno, je po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.