Jedro

Določbi prvega in drugega odstavka 353. člena OZ varujeta oškodovanca pred možnostjo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral, še preden bi zastaral kazenski postopek. Pravica oškodovanca, da uveljavlja odškodnino v skladu s določbo 353. člena OZ ni omejena le na zahtevek do neposrednega povzročitelja, temveč lahko oškodovanec uveljavlja odškodnino tudi od druge odgovorne osebe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 8.400,0 EUR spp zavrnilo. Zavzelo je stališče, da odškodninski zahtevek tožnika ni odvisen od dejstva, da je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem, ker se zastaralni rok za odškodninsko terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, presoja le v primeru, če odškodovanec zahteva odškodnino neposredno zoper odgovorno osebo. Ker je bila tožba vložena po preteku triletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je tožnikova terjatev zastarala.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo tožnik iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Opozarja, da tožbeni zahtevek tožnika ni zastaran. V času vložitve tožbe je bil kazenski postopek zoper zavarovanca tožene stranke še vedno v teku, saj je obsodilna sodba postala pravnomočna dne 29. 03. 2011, zaradi česar bi tožbeni zahtevek tožnika lahko zastaral šele 28. 02. 2014. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku odgovorna iz razloga, ker je s povzročiteljem sklenila zavarovalno pogodbo, lahko vpliva le na njeno pasivno legitimacijo, v ničemer pa to ne vpliva na tožnikovo pravico do daljšega zastaralnega roka za uveljavljanje odškodninskega zahtevka v primeru škode, ki je tožniku nastala v posledici kaznivega dejanja, v skladu z določbami 353. člena OZ.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere z zakonom ni predpisano kaj drugega (prvi odstavek 336 člen OZ) in nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ), to je, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega roka (337 člen OZ). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, pretrganje zastaranja kazenskega pregona pa ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (prvi in drugi odstavek 353. člena OZ). Določbi prvega in drugega odstavka 353. člena OZ torej varujeta oškodovanca pred možnostjo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral, še preden bi zastaral kazenski postopek (glej sodbo II Ips 539/2002).

5. V konkretnem primeru tožnik navaja, da mu je škoda nastala zaradi telesnih poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Tako zavarovanec tožene stranke kot tudi tožnik sta bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 1990/2010 spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem odstavku 325. člena KZ.

6. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se zastaralni rok za odškodninsko terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, presoja le v primeru, če oškodovanec zahteva odškodnino neposredno zoper odgovorno osebo (povzročitelja). Pravica oškodovanca, da uveljavlja odškodnino v skladu s določbo 353. člena OZ ni omejena le na zahtevek do neposrednega povzročitelja, temveč lahko oškodovanec uveljavlja odškodnino tudi od druge odgovorne osebe, v konkretnem primeru zavarovalnice iz naslova obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti povzročitelja škodnega dogodka.

7. Ker je bilo zastaranje terjatve tožnika kot oškodovanca v konkretnem primeru pretrgano zaradi pretrganja zastaranja kazenskega pregona zoper zavarovanca tožene stranke ter je začelo teči znova šele z dnem pravnomočnosti obsodilne kazenske sodbe, to je dne 29. 03. 2011, v konkretnem primeru pa je bila tožba vložena že dne 03. 11. 2010, do zastaranja tožnikove odškodninske terjatve ni moglo priti.

8. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnika zastaral, je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in jo vrniti v novo sojenje prvemu sodišču, da odloči o utemeljenosti vtoževane terjatve in njeni višini (355. člen ZPP), saj gre za sklop dejanskih okoliščin, ki jih pritožbeno sodišče ne more prvič ugotavljati samo, ker bi s tem strankam odvzelo pravico do pravnega sredstva.

9. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.