Jedro

Kratkotrajnost zakonske zveze, ki jo tožnik izpostavlja v reviziji, ne izključuje preživljanja razvezanega zakonca sama po sebi, je pa lahko ena od okoliščin, ki je pomembna za presojo pri odločanju o pravici do preživnine. Pomembna je predvsem tedaj, ko se materialno stanje zakonca zaradi tega ne spremeni. V obravnavanem primeru se je toženkino materialno stanje spremenilo, saj je s sklenitvijo zakonske zveze s tožnikom izgubila preživnino, ki ji je bila dosojena ob razvezi njene prve zakonske zveze. Ob nepriznanju preživnine bi torej prišla v slabši gmotni položaj kot pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnikom.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama, tožniku pa naložilo, da je dolžan plačevati toženki preživnino in sicer od 15.12.1994 v znesku 6.574,00 SIT, od 1.11.1995 pa v znesku 6.994,70 SIT. Višji preživninski zahtevek toženke je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zvišalo višino tožnikovega prispevka za preživljanje tožnice na znesek 20.000,00 SIT za čas od 15.12.1994, v preostalem delu pa je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da spremeni sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da zavrne toženkin preživninski zahtevek, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da sicer ne nasprotuje ugotovljeni višini toženkinih mesečnih potreb, vendar pa je prepričan, da se je toženka z njim poročila zato, da bi si izboljšala svoj materialni položaj. Pravdni stranki v času štirimesečnega trajanja zakonske zveze sploh nista živeli zakonskega življenja. Čeprav je toženka vitalna in energična ženska, nikoli ni iskala redne zaposlitve, temveč se je preživljala s svojim posestvom in občasnimi deli pri kmetih, ter s pokojnino, ki jo dobiva za sina. Če bi sodišče upoštevalo toženkin namen za sklenitev zakonske zveze, ji ne bi smelo prisoditi preživnine, ne glede na to, da je s sklenitvijo zakonske zveze s tožnikom izgubila do tedaj določeno preživnino. Slednje dejstvo mu je toženka zamolčala. Njen namen sklenitve zakonske zveze (izboljšanje materialnega položaja) je bil zvijačen in goljufiv, zato ji iz tako sklenjene zakonske zveze ne pripadajo nikakršne pravice. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga za uveljavljanje pravice do preživljanja razvezanega zakonca je določena v 81. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZZZDR). Ta v prvem stavku določa splošne pogoje, od katerih obstoja je odvisna pravica do preživnine: Nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, se s sodbo, s katero se zakonska zveza razveže, določi na njegovo zahtevo oziroma na podlagi sporazuma z drugim zakoncem znesek za preživljanje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim možnostim. Drugi stavek citiranega določila pa določa, da lahko sodišče pri presoji, ali obstoji pravica razvezanega zakonca do preživnine, upošteva vzroke, zaradi katerih je zakonska zveza postala nevzdržna. To določilo, ki je izraz načela pravičnosti, je uperjeno na potencialnega preživninskega zavezanca. Zanj ne bi bilo pravično, da plačuje preživnino tistemu, ki je s svojim ravnanjem povzročil nevzdržnost zakonske zveze.

Na podlagi ugotovljenih dejstev, ki so neizpodbojna podlaga revizijski presoji (3. odstavek 385. člena ZPP), sta sodišči prve in druge pravilno presodili, da se toženka ni zmožna sama preživljati oziroma, da je pri preživljanju potrebna pomoči. Sodišči pa nista ugotovili, da naj bi bila toženka tista, ki je s svojim ravnanjem povzročila nevzdržnost zakonske zveze.

Kratkotrajnost zakonske zveze, ki jo tožnik izpostavlja v reviziji, ne izključuje preživljanja razvezanega zakonca sama po sebi, je pa lahko ena od okoliščin, ki je pomembna za presojo pri odločanju o pravici do preživnine. Pomembna je predvsem tedaj, ko se materialno stanje zakonca zaradi tega ne spremeni. V obravnavanem primeru se je toženkino materialno stanje spremenilo, saj je s sklenitvijo zakonske zveze s tožnikom izgubila preživnino, ki ji je bila dosojena ob razvezi njene prve zakonske zveze. Ob nepriznanju preživnine bi torej prišla v slabši gmotni položaj kot pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnikom.

Eden od učinkov sklenitve zakonske zveze je tudi dolžnost preživljanja nepreskrbljenega zakonca (50. člen ZZZDR), katere se je tožnik (rojen l. 1938), ki je pred sklenitvijo zakonske zveze poznal toženkin premoženjski položaj, nedvomno zavedal. Končno je toženki (rojeni l. 1943) pomoč pri preživljanju tudi sam ponujal, ko jo je prepričeval, da življenje z njim, v kolikor skleneta zakonsko zvezo, ne bo slabo (3. odstavek na 3. strani sodbe sodišča prve stopnje). Glede na to toženkinemu pričakovanju izboljšanja materialnega položaja s sklenitvijo zakonske zveze z relativno dobro situiranim tožnikom, tudi če bi bilo ugotovljeno, ne bi bilo mogoče očitati nikakršne izkrivljenosti. Zato je tak tožnikov ugovor neutemeljen. Iz navedenega izhaja, da toženka ima pravico do preživnine in če je tako, je treba pri določitvi višine prispevka za njeno preživljanje uporabiti splošna merila, ki veljajo za odmero preživnine. To pa pomeni, da je treba upoštevati tako ugotovljene potrebe preživninskega upravičenca, kot tudi možnosti preživninskega zavezanca (129. člen ZZZDR). Sodišče druge stopnje je zato pravilno upoštevalo razmere na strani obeh pravdnih strank in tudi dosodilo tem razmeram sorazmerno preživnino.

Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan, prav tako pa tudi ne bistvena kršitev določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, zato je revizijsko sodišče revizijo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).