Jedro

Za prisojo odškodnine iz naslova strahu ne zadostuje, da je strah nastopil, ampak mora doseči določeno stopnjo intenzivnosti in trajanja, da gre za pravno priznano škodo.

Pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti gre za (praviloma trajne) omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je in bi jih opravljal, če do poškodbe ne bi prišlo, ne pa za posledice, ki na takšno aktivnost ne vplivajo.

Po 216. členu ZPP sodišče po prostem preudarku odloči o višini odškodnine le, če se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. To pa ne pomeni, da lahko sodišče arbitrira, ampak sodišču to določilo daje zgolj pravico, da upošteva trditve (in dokaze), ki sami zase sicer ne dajejo odgovora glede višine odškodnine, vseeno pa stvar do določene mere razjasnjujejo. Prosti preudarek tudi ni nadomestek za dolžnost pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v zavrnilnem delu (točka I, 2. odstavek izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati dodatno še znesek 500,00 EUR (skupaj torej 1.000,00 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2008 dalje do plačila, vse v petnajstih dneh.

- v stroškovnem delu (točka II. izreka) tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zviša za 336,49 EUR, to je na znesek 1.516,77 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 35,80 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 500,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2008 dalje do plačila, višji zahtevek (2.925,00 EUR s pripadki) pa je zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.180,28 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se v tem delu sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške. V bistvenem navaja, da se ne strinja z višino priznane odškodnine. Znesek, ki ga je sodišče tožniku priznalo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, je bistveno prenizek glede na siceršnjo sodno prakso. Opozarja na to, koliko dni je občutil hude in manj hude bolečine ter kakšne nevšečnosti je trpel. Meni, da je zahtevek v celoti utemeljen. Zahtevka iz naslova strahu po mnenju pritožnika ni mogoče v celoti zavrniti zgolj zato, ker tožnik v trenutku nastanka poškodbe strahu ni občutil zaradi adrenalina, sekundarni strah pa je bil majhne intenzivnosti. Meni, da je nedvomno upravičen do celotne vtoževane odškodnine za prestani strah. Ugotovitev sodišča, da do zmanjšanja življenjskih aktivnosti pri tožniku ni prišlo, je v nasprotju s predloženimi in izvedenimi dokazi, tako izvedeniškim mnenjem, kot tudi listinami in izpovedbo tožnika. Tudi cenzor tožene stranke je ugotovil, da je pri tožniku podana trajna invalidnost in je nerazumljivo, da se poskuša posledice škodnega dogodka predstaviti kot neobstoječe. Meni, da je bila trditvena podlaga v zvezi vtoževano materialno škodo zadostna. Sodišče bi moralo uporabiti institut prostega preudarka po 216. členu ZPP. Nepravilna je tudi odločitev glede stroškov postopka. Sodišče tožniku neupravičeno ni priznalo stroškov za posvet s stranko in pregled listin, kot tudi ne stroškov z drugo in tretjo pripravljalno vlogo ter vložen odškodninski zahtevek pred pravdo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka zoper sodbo pritožbe ni vložila in je zato le-ta v 1. odstavku točke I., s katerim je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, postala pravnomočna.

Glede prisojene odškodnine Tožnik je bil poškodovan na delovnem mestu pri zavarovancu tožene stranke, ko je kot policist na mejnem prehodu Obrežje pri poskusu bega osumljenca le-tega od zadaj podrl na tla. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je ob tem utrpel poškodbo leve roke, in sicer globljo odrgnino hrbtišča leve roke in levega kazalca. Zdravljenje je potekalo brez zapletov. Sodišče prve stopnje je tožniku za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 500,00 EUR, zahtevek iz naslova strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je v celoti zavrnilo. Pritožnik meni, da je prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti prenizko odmerjena, meni pa tudi, da je upravičen do odškodnine za strah in pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Pri odmeri upošteva sodišče načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije izhaja iz spoznanja, da je vsak posameznik neponovljiv, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod in se zagotavlja s primerjavo prisojenih odškodnin v podobnih primerih.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v pogledu višine prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, na kar pritožba utemeljeno opozarja, zmotno uporabilo materialno pravo, to je 179. člen OZ in tam navedene kriterije, saj je prisodilo prenizko odškodnino.

Tožnik je zaradi poškodbe, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, trpel hude bolečine kumulativno tri dni, lahke bolečine pa kumulativno štiri do pet dni. V času zdravljenja je prejel injekcijo proti okužbi z bacilom tetanus, sedem do deset dni je nosil obvezo na levi roki, trikrat je bil pregledan pri zdravniku, v času zdravljenja, približno en mesec, pa se ni mogel udejstvovati v športnih aktivnostih ter treningov, ki so del njegovega poklica, kar je vse predstavljalo nevšečnosti med zdravljenjem. Upoštevajoč razpon bolečin od hudih do lahkih in njihovo trajanje ter naštete nevšečnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da primerno zadoščenje, upoštevajoč kriterije iz 2. odstavka 179. člena OZ, pomeni odškodnina v višini 1.000,00 EUR, kar je tudi znesek, ki je primerljiv s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih (1). Pritožbi je glede na navedeno v tem delu ugodilo in odškodnino je iz tega naslova zvišalo za 500 EUR.

Tožnik primarnega strahu ni utrpel, sekundarni strah pa je bil majhne intenzivnosti in je trajal le do prihoda k zdravniku, to je nekaj ur. Teh ugotovitev pritožnik s pritožbo ne izpodbija in v pritožbi zgolj navaja, da je strah občutil, ko se je situacija nekoliko umirila, ko je začutil bolečino in ko je opazil tudi krvavitev. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, za prisojo odškodnine iz tega naslova ne zadostuje, da je strah nastopil, ampak mora doseči določeno stopnjo intenzivnosti in trajanja, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Sekundarni strah, ki je trajal le nekaj ur, pri čemer lahka intenziteta izhaja iz dejstva, da je tožnik k zdravniku odšel šele, ko je končal z delom, pa ne pomeni podlage za prisojo odškodnine. Zahtevek je bil iz tega naslova zato pravilno zavrnjen. Pritožba je v tem delu posledično neutemeljena.

Zaključek sodišča, da do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni prišlo, je pravilen in tudi ni v nasprotju z izvedenimi dokazi, predvsem tudi ne z mnenjem izvedenca. Slednji sicer res ugotavlja anatomske in kozmetske posledice poškodbe, kar pa ne gre enačiti s trajnim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti. Pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti gre za (praviloma trajne) omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je in bi jih opravljal, če do poškodbe ne bi prišlo, ne pa za posledice, ki na takšno aktivnost ne vplivajo. Omejitev v zgoraj opisanem pomenu tožnik ni utrpel in izvedenec to tudi izrecno ugotavlja. Omejitve življenjskih aktivnosti, ki so bile začasne narave, je sodišče ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Sklicevanje na mnenje cenzorja tožene stranke, ki je ugotavljal stopnjo invalidnosti, ni utemeljeno, saj ne gre za isto stvar. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek iz tega naslova zavrnilo, je glede na navedeno tudi v tem delu pravilna, pritožba pa neutemeljena.

Pritožbeno sodišče nadalje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da trditvena podlaga tožbe v zvezi z materialno škodo, ni bila zadostna, upoštevaje, da se cene ur casio s kronografi gibajo v dokaj širokem cenovnem razponu. Po 216. členu ZPP sodišče po prostem preudarku odloči o višini odškodnine le, če se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. To pa, kar je potrebno posebej poudariti, ne pomeni, da lahko sodišče arbitrira, ampak sodišču to določilo daje zgolj pravico, da upošteva trditve (in dokaze), ki sami zase sicer ne dajejo odgovora glede višine odškodnine, vseeno pa stvar do določene mere razjasnjujejo. Prosti preudarek tudi ni nadomestek za dolžnost pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva. Pri tem ne gre za to, da bi tožnik moral predlagati izvedenca, pač pa za to, da bi poškodovano uro ustrezno individualiziral in tako omogočil sodišču, da glede na cene novih ur o višini odloči po prostem preudarku. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega navedenega pritožbi tožeče stranke v pogledu odločitve o glavni stvari delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še dodatni znesek odškodnine v višini 500 EUR. V preostalem delu je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov Stališče sodišča prve stopnje, da je posvet s stranko in pregled listin že zajet v strošku za sestavo tožbe, je pravilno. Odvetniška tarifa ti dve opravili sicer res vrednoti posebej, vendar je razlog v tem, da se lahko izvajata samostojno in ne nujno v povezavi z vložitvijo tožbe. V kolikor pa se opravili izvedeta pred vložitvijo tožbe in v zvezi s tem, pa je to delo že zajeto v strošku sestave tožbe. Sodna praska je v zvezi s tem ustaljena in nobenega razloga ni, da bi se od nje v konkretnem primeru odstopilo.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da bi prvo sodišče tožniku moralo priznati kot potreben tudi strošek odškodninskega zahtevka, ki je bil vložen pred vložitvijo tožbe ter strošek za drugo in tretjo pripravljalno vlogo v obsegu kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (151. člen ZPP). Odškodninski zahtevek, ki ga je tožnik naslovil na zavarovalnico pred vložitvijo tožbe, tako brez dvoma sodi med predpravdni strošek, ki ga večinska sodna praksa priznava kot strošek, ki je nastal zaradi postopka (2). Tožniku iz tega naslova zato pripada, upoštevajoč pri tem vrednost zahtevka po tožbi, 300 točk nagrade.

Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožnik drugo pripravljalno vlogo vložil 12.2.2010 zato, da je sodišču predložil dodatno dokumentacijo, pri čemer ga je k temu pozvalo sodišče na glavni obravnavi 28.1.2010, s tretjo pripravljalno vlogo pa je pojasnil svoje stališče do sodnih odločb, na katere se je sklicevala tožena stranka in jih je prejel 16.2.2010. Nobeni od vlog zato ne gre pripisati nepotrebnosti, je pa pritožnik za drugo vlogo upravičen zgolj do plačila v višini vrednosti 50 točk (tarifna številka 19/4), za tretjo pripravljalno vlogo pa v višini 150 točk. Tožniku glede na obrazloženo, dodatno k že priznanim stroškom, pripada še pravica do povračila stroškov za opravljeno delo v višini 500 točk, kar upoštevaje tudi materialne stroške v višini 2%, vrednosti točke v višini 0,459 EUR ter 20% DDV, znaša skupaj 280,90 EUR. Stroški tožeče stranke torej skupaj znašajo 2.351,58 EUR. Z upoštevanjem spremenjene odločitve glede višine prisojene odškodnine, znaša uspeh tožeče stranke v celotnem postopku 64,5%. Glede na tak uspeh znaša znesek stroškov do katerih povračila je upravičena, 1.516,76 EUR. Ker je sodišče prve stopnje toženi stranki že naložilo povračilo stroškov v višini 1.180,28 EUR, je pritožbeno sodišče ta znesek zvišalo za 336,49 EUR, to je na 1.516,77 EUR (154. v zvezi z 165.členom ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo uspela le delno, in sicer približno s 17% tega kar je s pritožbo uveljavljala (s 500,00 EUR od še spornih 2.925,00 EUR). Pritožbeno sodišče ji je priznalo strošek za sestavo pritožbe, materialne stroške, sodno takso in 20% DDV v skupni višini 210,67 EUR. Glede na pritožbeni uspeh ji je, upoštevaje 154. člen ZPP, tožena stranka dolžna povrniti 35,80 EUR, in sicer v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

(1) Primerjaj npr. odločitev v zadevi II Ips 317/2008, II Ips 423/2008 in II Ips 31/2009. (2) Primerjaj npr. odločitev VSK I Cp 1043/2001 in VSL II Cp 2500/2009.