Jedro

ZIZ v 271. členu določa, da sme sodišče za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Tako je s predlagano začasno odredbo – prepovedjo izplačila denarnih sredstev z računa tožene stranke do višine zavarovane terjatve - mogoče doseči namen zavarovanja tožničine terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere se za zavarovanje denarne terjatve tožnice A. d.d. prepove izplačilo denarnih sredstev z računa tožene stranke št. … toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu do višine zavarovane terjatve ter toženi stranki prepove odtujiti ali obremeniti njej do 1/7 solastni del nepremičnine parc. št. … k.o. ..., z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Zavrnilo je tudi predlog tožnice, da naj bi predlagana začasna odredba veljala 30 dni po preteku paricijskega roka po pravnomočni sodni odločbi, ki bo izdana v sodnem postopku na podlagi tožbe, vložene 9. 8. 2012 ter predlog za povrnitev stroškov postopka.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep delovnega sodišča v celoti spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa zahteva, da sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. V postopku ni sporen obstoj terjatve kot pogoj za izdajo začasne odredbe, sporen pa je obstoj nevarnosti za izvršbo, konkretno subjektivne nevarnosti. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje, saj tožnica ves čas poudarja slabo finančno stanje tožene stranke, kar priznava tudi sama tožena stranka. Tožnica tudi ves čas opozarja, da tožena stranka prodaja nepremičnino. Tožena stranka bi z morebitno prodajo nepremičnine res pridobila dodatna finančna sredstva, kar pa ne pomeni, da bo to povečalo možnost za njeno poplačilo. Nepremičnina je obremenjena s hipoteko, tožena stranka pa ima tudi druge upnike ter neporavnane dolgove. Ne strinja se, da pri predlagani začasni odredbi obstaja nesorazmernost. Tožena stranka je v dopisih priznala vtoževano terjatev, vendar se je sama sklicevala na slabo premoženjsko stanje in neplačevitost. Tožnica pozna razmere pri toženi stranki, zato je prepričana, da je njena izterjava terjatve ogrožena, še posebej s konkretnim dolžnikovim ravnanjem prodaje edinega vrednega premoženja. Opozarja, da je sodišče prve stopnje pri pridobivanju podatkov o lastništvu nepremičnin prestopilo meje razpravnega načela, ko je šlo v raziskovanje premoženjskega stanja tožene stranke glede nepremičnin. Zaključek o lastništvu več nepremičnin tožene stranke ne vzdrži zato, ker v naravi predstavljajo enoten poslovni objekt s pripadajočimi parkirišči. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je v sporni zadevi že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 778/2012 z dne 6. 9. 2012 pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo predlagano začasno odredbo.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje svoje denarne terjatve na podlagi določb 270. in 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji), s katero naj bi se A. d.d. prepovedalo izplačilo denarnih sredstev iz računa tožene stranke št. ... toženi stranki ali komu drugemu po njegovem nalogu do višine zavarovane terjatve ter da se toženi stranki prepove odtujiti ali obremeniti njej do 1/7 solastni del nepremičnine parc. št. ... k.o. ..., z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (četrti odstavek) ter 270. in 271. člen ZIZ, ki določata pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Skladno z 270. členom ZIZ sodišče lahko izdaja začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica izkazala verjeten obstoj svojih denarnih terjatev do tožene stranke. Ali je tožbeni zahtevek tudi dejansko utemeljen, pa bo sodišče ugotavljalo v nadaljevanju postopka, ko bo moralo presoditi navedbe obeh pravdnih strank in izvesti z obeh strani predlagane dokaze.

Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da obstaja nevarnost, da tožnica ne bo dosegla poplačila svoje terjatve, vendar pa tožnica ne navaja nobenih dejanj tožene stranke, ki bi pomenila, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da obstaja nesorazmernost glede predloga začasne odredbe za zavarovanje tožničine denarne terjatve v primerjavi z vrednostjo nepremičnin v lasti toženca, v zvezi s katerimi je tožnica predlagala prepoved odtujitve in obremenitve. Ne strinja pa se z ugotovitvijo, da tožnica ni podala nikakršnih navedb v smislu onemogočanja uveljavitve njenih terjatev ter da zato ni mogoče ugotoviti obstoja niti objektivne, niti subjektivne nevarnosti za izvršbo. 271. člen ZIZ določa, da sme sodišče za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Tako je s predlagano začasno odredbo – prepoved izplačila denarnih sredstev iz računa tožene stranke do višine zavarovane terjatve mogoče doseči namen zavarovanja tožničine terjatve. Iz listin v spisu izhaja, da ima tožena stranka velike plačilne težave ter da imajo v pripravi načrt za poslovno in finančno prestrukturiranje družbe (A8, A9). Slabo finančno oziroma likvidnostno stanje tožene stranke lahko pomeni objektivno slabšo možnost tožnice za izterjavo njenih terjatev, da je stanje v resnici kritično, pa se kaže tudi v prodaji premoženja. Namen predlagane začasne odredbe je tako le zavarovati izvršitev obveznosti tožene stranke v bodočnosti, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi.

Pritožbeno sodišče ne more samo spremeniti odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj bi s tem toženi stranki odvzelo možnost ugovora zoper odločitev. Glede na navedeno in v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovnem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli do vprašanja, ali je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ glede predlagane začasne odredbe prepovedi izplačil iz računa tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.