Jedro

Na pravdo napoti sodišče tistega dediča, katerega pravico šteje za manj verjetno. ZD ne vsebuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, niti zapuščinskemu sodišču ne nalaga izvedbe dokaznega postopka za ugotovitev, čigavo pravico je šteti za manj verjetno. Katerim dedičem bo dodelilo vlogo tožnikov v pravdi, presodi zapuščinsko sodišče na podlagi podatkov spisa in skladno s pravili o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava. Dokazno breme glede obstoja daril in njihove vrednosti je na tistem, ki to zatrjuje. Tudi njegov pravni interes je, da se ugotovi obstoj daril, saj v nasprotnem primeru zapuščinsko sodišče nima podlage za (morebitno) vračunanje daril v dedni delež.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in dediče A. A., B. B. in C. C. napotilo na pravdo, da zoper sodedinjo D. D. vložijo tožbo za ugotovitev, da je od zapustnika prejela darila, in sicer osebno vozilo znamke A v vrednosti 11.742,50 EUR, rabljeno osebno vozilo znamke B v takratni vrednosti 10.000,00 EUR, vlaganja v gradnjo stavbe št. 6(1), k. o. X, v vrednosti 18.883,25 EUR in parcelo 1, k. o. Y, v kraju ..., Republika Hrvaška, ki v naravi predstavlja nedokončano počitniško hišo v vrednosti 100.000,00 EUR.

2. Pritožuje se po svoji pooblaščenki dedič A. A. brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sklepa tako, da napoti na pravdo dedinjo D. D. s tožbo, da ni prejela opisanih daril v navedeni vrednosti, oziroma razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je terjatev sodedičev manj verjetna od pravice dedinje D. D. Dedinja je prejela v dar od zapustnika tako osebno vozilo A kot tudi B. Po podatkih Upravne enote ... je bilo vozilo B najprej v lasti pokojnika, nato ga je podaril dedinji. Čeprav je bil prenos opravljen preko komisijske pogodbe, je šlo za darilo. Dedinja za prejeto vozilo ni ničesar plačala. Da je šlo za darilo tega vozila, je razbrati iz izpovedbe dedinje. Glede vozila A pa je dedinja izrecno navedla, da ji ga je kupil zapustnik. Treba je upoštevati izjavo dedinje D. D., da je imela kot delavka nizko plačo. Pa tudi sicer se je večkrat pohvalila, da ji je pokojnik kupil avto, kar izhaja iz zapisnika obravnave v pravdi Okrožnega sodišča v Novem mestu P 17/2008 z dne 3. 6. 2009. Da je oba osebna vozila prejela kot darilo, izhaja tudi iz pravnomočne sodbe P 17/2008, kot tudi, da je imela majhne dohodke. Sodišče je v tej isti zadevi že ugotovilo, da se je gradnja počitniškega objekta in delavnice financirala s sredstvi, ustvarjenimi s strani zapustnika. To izkazuje darilo v obliki opravljenih vlaganj zapustnika v prenovo stavbe št. 8 k. o. X. Kot je razvidno iz fotografij v spisu, je šlo za novogradnjo. Nekritično je zato stališče sodišča, da sodediči niso izkazali, kakšna vlaganja in njihova vrednost naj bi bila opravljena. Po podatkih GURS je razvidno, da je vrednost objekta 75,533,00 EUR. Dediči so navajali, da darilo predstavlja 1/4 teh vlaganj, to je 18.883,25 EUR. Glede počitniške hiše na morju na Hrvaškem pa pritožnik navaja, da tudi za gradnjo te nepremičnine dedinja D. D. ni prispevala denarja. Hišo dedinja uporablja in jo ima v posesti, razpolaga pa tudi z originalno pogodbo. Predmet pogodbe o uporabi zemljišča za 99 let je tudi delež dovozne poti. Darilo je s tem izkazano.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zapustnikovi otroci so podali zahtevo, da se sodedinji D. D. v njen dedni delež vštejejo vsa darila, ki jih je prejela od zapustnika, skupno jih ocenjujejo na 140.625,75 EUR. Dedinja D. D. prejema daril ne priznava, nasprotuje tudi vrednosti daril. Med dediči tako obstaja spor o dejstvih, od katerih je odvisno vračunanje daril v dedni delež (3. točka 2. odstavka 210. člena Zakona o dedovanju - ZD). Zapuščinsko sodišče spornih dejstev ne more ugotavljati ali razčiščevati samo, zato je skladno z 212. členom ZD pravilno prekinilo zapuščinski postopek in napotilo stranke na pravdo.

Na pravdo napoti sodišče tistega dediča, katerega pravico šteje za manj verjetno (213. člen ZD). ZD ne vsebuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, niti zapuščinskemu sodišču ne nalaga izvedbe dokaznega postopka za ugotovitev, čigavo pravico je šteti za manj verjetno. Katerim dedičem bo dodelilo vlogo tožnikov v pravdi, presodi zapuščinsko sodišče na podlagi podatkov spisa in skladno s pravili o dokaznem bremenu, ki izhajajo iz materialnega prava. Dokazno breme glede obstoja daril in njihove vrednosti je na tistem, ki to zatrjuje. Tudi njegov pravni interes je, da se ugotovi obstoj daril, saj v nasprotnem primeru zapuščinsko sodišče nima podlage za (morebitno) vračunanje daril v dedni delež. Torej so v obravnavanem primeru zapustnikovi otroci tisti, ki morajo dokazovati sporna dejstva v zvezi z velikostjo dednega deleža sodedinje.

5. Sodišče prve stopnje je tako v okviru podanih spornih trditev dedičev in doslej zbranega procesnega gradiva pravilno ocenilo, da je pravica zapustnikovih otrok manj verjetna. Pri tehtanju, katera pravica je izkazana z večjo verjetnostjo, je v primeru, ko dedič s pogodbo ali drugo podobno listino ne izkazuje darila, v sodni praksi(2) uveljavljeno stališče, da je manj verjetna pravica tistega, ki zatrjuje obstoj darila.

6. Na podlagi razpoložljivih podatkov spisa, in sicer izpovedbe dedinje D. D. v pravdi P 17/2008, iz katere izhaja, da je zapustnik dedinji kupil avto, ne pa katere znamke in v kakšni vrednosti; izpiska matičnega registra vozil, iz katerega po 28. členu Zakona o motornih vozilih izhajajo podatki o lastniku vozila, dedinja pa ni več lastnica B (prodano je družbi ...); vozilo znamke A pa je po uradnih podatkih iz evidence registriranih vozil last dedinje, in sicer ji je bilo prodano (na računu Avtohiše ... pripisano: prodano D. D.), je sodišče pravilno obrazložilo, da so zapustnikovi otroci tisti, ki bodo v pravdi dokazovali, da sta bili omenjeni vozili darilo zapustnika. Kar pritožba dodatno navaja v tej smeri, bo predmet dokaznega postopka.

7. Glede nepremičnine parc št. 1 k. o. Y, v Republiki Hrvaški, ki v naravi predstavlja nedokončano počitniško hišo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je po zemljiškoknjižnih podatkih lastnik nepremičnine tretja oseba in ne dedinja D. D. Glede na zemljiško knjižno stanje so trditve pritožnika, da je dedinja D. D. dobila omenjeno parcelo kot darilo od zapustnika, manj verjetne. Pogodba o uporabi dela zemljišč za 99 let zaenkrat ne dokazuje darila dedinji, čeprav ima nepremičnino v posesti.

8. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v oceno prvostopenjskega sodišča, da je manj verjetna pravica zapustnikovih otrok, ki navajajo, da so bila zapustnikova vlaganja v gradnjo stavbe 8, k. o. X, v vrednosti 18.883,25 EUR, darilo zakoniti dedinji D. D. S ponavljanjem spornih dejstev pritožba te presoje ne omaje. Sodediči so tisti, ki bodo morali dokazovati, da je šlo za zapustnikova denarna vlaganja, katera, in v kakšni vrednosti predstavljajo darilo. Pritožnik s sodedičema bo lahko tudi z navedbami in dokaznimi predlogi, ki jih na novo izpostavlja v pritožbi (višina plače dedinje D. D., sklicevanje na vsebino sodbe v zadevi P 17/2008, itd.), dokazoval v pravdi med strankami sporna dejstva glede opravljenih vlaganj v solastno nepremičnino dedinje D. D.(3), konkretneje stavbo št. 8. 9. Pritožba je glede na navedeno neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Op. št. (1): glede na trditveno podlago strank gre pravilno za stavbo številka 8; glede na neprerekane trditve dedinj D. D. gre v naravi za gospodarsko poslopje; da gre za takšen objekt je razbrati tudi iz trditev sodedičev.

Op. št. (2): prim. odločbe VSL I Cp 2297/2011, I Cp 2095/2011, II Cp 3137/2012 Op. št. (3): druga solastnica je njena hčerka