Jedro

Izklop daljnovoda, odstranitev električnih vodnikov, rušitev starih stojnih mest in postavitev novih predstavljajo dela, ki pomenijo graditev novega daljnovoda in ne zgolj rekonstrukcijo starega. Če prejšnjega objeta več ni, ker je odstranjen, ga namreč že po naravi stvari ni več mogoče rekonstruirati.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Nova Gorica številka 351-819/2007/125 z dne 24. 2. 2014, v zvezi z odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor številka 35020-15/2008-MOP-54-00641110 z dne 5. 6. 2014 se v izpodbijani 1., 2., 3., 4., 5. in 7. točki izreka odpravi ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka v korist služnostne upravičenke družbe A. d.o.o. (prizadete stranke v tem upravnem sporu) dovolila obremenitev lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist na tožnikovi zemljiščih parc. št. 1042/10, 1083/3, 1084/1 in 1083/2, vse k.o. …. V 2. točki izreka je ugotovila, da obremenitev obsega postavitev, rekonstrukcijo, napeljavo, obratovanje, nadzor in vzdrževanje električnega daljnovoda DV 2x110 kV Gorica-Divača na navedenih parcelah, na parc. št. 1083/2 k.o. … pa tudi postavitev stojnega mesta (stebra) daljnovoda in njegovo ozemljitev ter v zvezi s tem neovirano hojo in vožnjo z vsemi vozili preko služečih zemljišč zaradi izvrševanja služnosti, v obsegu širine varovanega pasu daljnovoda 15 metrov na vsako stran od osi elektroenergetskega voda, kar je razvidno iz skice, ki je sestavni del odločbe, pri čemer os daljnovoda predstavlja sredinska črta, meje varovalnega pasu pa stranski črti. S 3. točko izreka je ugotovila, da se služnost ustanavlja za čas obratovanja navedenega daljnovoda in da lahko služnostni zavezanec, če ta ni več potrebna, predlaga njeno ukinitev. Odločila je še, da bo o odškodnini odločalo pristojno sodišče na predlog služnostnega zavezanca (4. točka izreka), da se po pravnomočnosti odločbe obremenitev iz 1. in 2. točke izreka vknjiži v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti, zaznamba uvedbe postopka omejitve lastninske pravice pri istih nepremičninah pa izbriše (5. točka izreka), da se zavrne zahteva za vodenje postopka po pravilih nujnega postopka (6. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločil organ s posebnim sklepom.

V obrazložitvi toženka navaja, da je javno korist ugotovila že z odločbo z dne 20. 12. 2010, ki je postala pravnomočna. Podrobno povzema ugotovitve iz navedene odločbe. Poudarja, da so predmetne tožnikove parcele ene od mnogih v nizu parcel, po katerih poteka nadzemni vod, za katere je služnost že ustanovljena. Električni vodniki čez tožnikove nepremičnine tako pomenijo nadaljevanje že obstoječe trase nadzemnega daljnovoda in je zato primerno in nujno, da se tudi na tožnikovih parcelah ustanovi služnost za rekonstrukcijo nadzemnega daljnovoda. Poudarja, da je s predmetno odločbo odločeno o sami ustanovitvi služnosti v javno korist, s pravnomočno odločbo z dne 20. 12. 2010 pa je bilo odločeno o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice. Pojasnjuje, zakaj niso izpolnjeni pogoji za vodenje postopka kot nujnega.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Poudarja, da je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o omejitvi tožnikove lastninske pravice s trajno služnostjo zaradi postavitve daljnovoda na navedenih zemljiščih ter postavitve stojnega mesta daljnovoda in ozemljitev zemljišča, za kar je bila javna korist že pravnomočno izkazana z odločbo z dne 20. 12. 2010. Zato zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na obstoj javne koristi za postavitev daljnovoda, kot neutemeljene, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno, kar pomeni, da je postala pravnomočna tudi odločitev o dovolitvi obremenitve tožnikove lastninske pravice s trajno služnostjo na spornih parcelah. Pri tem ima v mislih predvsem ugovore, da toženka ni ugotavljala nadaljnjih pogojev, ki jih za dopustnost obremenitve lastninske pravice na nepremičnini s služnostjo določa drugi odstavek 92. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), to je nujnost predlaganja obremenitve in sorazmernost med javno koristjo, razlastitvenim namenom in posegom v zasebno lastnino. Povzema ugotovitve upravnega organa v odločbi z dne 20. 12. 2010, iz katere izhaja, da je obravnavani daljnovod, ki poteka tudi po tožnikovem zemljišču, edini najstarejši še neobnovljeni daljnovod. Ker predstavlja glavno napajalno žilo za oskrbo severnoprimorske regije z električno energijo, je nujno, da je njegovo delovanje nemoteno. S sprejetjem načrta razvoja prenosnega omrežja v Republiki Sloveniji od leta 2005 do 2014 je predvidena rekonstrukcija tega daljnovoda iz razloga, da se poveča zanesljivost prenosa električne energije ter se znižajo njene izgube in stroški vzdrževanja. Rekonstrukcija je pomembna tudi zaradi vključitve črpalne HE Avče v prenosno omrežje ter zaradi odločbe Inšpektorata RS za energetiko in rudarstvo, s katero je bilo služnostni upravičenki naloženo, da mora zaradi vse večjega rizičnega obratovanja takoj pristopiti k sanaciji spornega daljnovoda. Glede pogoja sorazmernosti pa je bilo ugotovljeno in dokazano, da gre za primeren ukrep za dosego javne koristi, ker poseg ne bo prekomeren. Poleg tega, da je bilo ugotovljeno, da bodo tožnikova zemljišča obremenjena samo deloma, je bilo ugotovljeno tudi, da ležijo pod traso daljnovoda, kar pomeni, da se njihova raba zaradi tega ne bo spremenila. Tožnikove navedbe, da na njegovih nepremičninah ni daljnovoda pa ocenjuje kot nedokazane. Navaja tudi, da ni možno slediti zaključku tožnika, da gre za novo gradnjo in se sklicuje na pojasnilo služnostnega upravičenca v vlogah z dne 10. 4. 2008 in 30. 1. 2009. Meni, da niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da iz izreka odločbe ni dovolj natančno opredeljeno, kako bodo zemljišča obremenjena s služnostjo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da toženka ni izkazala vseh z zakonom predpisanih pogojev, ki tovrstni poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine utemeljujejo in dovoljujejo. Predvsem ni izkazala okoliščin, ali je rekonstrukcija daljnovoda nujno potreba za nemoteno delovanje infrastrukture. Dejansko stanje je bilo zato nepopolno ugotovljeno, kar podrobneje pojasni. Navaja, da se toženka v izpodbijani odločbi zgolj neargumentirano sklicuje na listine, iz katere pa nujne potrebnosti ni mogoče razbrati. Poleg tega tudi ni izkazana sorazmernost razlastitvenega namena s posegom v zasebno lastnino. Tožnik poudarja da na njegovih nepremičninah ni daljnovoda, lokacijska informacija, ki jo v zvezi z obstojem trase citira toženka, pa je izdal napačen organ. Ob vložitvi zahteve je namreč že obstajala Občina Renče - Vogrsko. Poleg tega pa tudi ni več veljavna, saj je 2. 12. 2008 občinski svet Občine Renče - Vogrsko sprejel Odlok o omejitvah izgradnje in rekonstrukcije objektov, namenjenih prenosov in distribucije električne energije. S 5. točko navedenega odloka se prepoveduje gradnja, nadgradnja in rekonstrukcija visoko napetostnih električnih prenosnih in distribucijskih omrežij-nadzemnih daljnovodov. Poleg tega na tožnikovih nepremičninah tudi ni nobene služnosti. Tudi če bi ta obstajala, pa bi z rušitvijo obstoječega daljnovoda prenehala. Vztraja, da pomeni ustanovitev služnosti na njegovih doslej neobremenjenih nepremičninah poseg v njegovo zasebno lastnino, ki ni sorazmeren z javno koristijo. Poudarja, da tudi če bi njegove nepremičnine že ležale ob obstoječi trasi daljnovoda in bi bil legalen, se s to odločbo ustanavlja nepravna stvarna služnost za postavitev daljnovoda 2x110 kV, torej bistveno močnejšega daljnovoda od tega, katerega obstoj zatrjuje prizadeta stranka. Povečale se bodo tako kapaciteta prenosne moči, kot tudi prostorske dimenzije objekta, s čemer se bo povečala tudi obremenitev v trasi ležečih zemljišč in objektov. Poleg tega toženka ugotovitve, da se z ustanovitvijo stvarne služnosti raba nepremičnin ne bo spremenila, ni pojasnila. Pojasnjuje tudi, zakaj v obravnavanem primeru ne gre za rekonstrukcijo, pač pa za postavitev novega objekta. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe v vseh točkah, razen v 6. točki izreka ter vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V prvi fazi razlastitvenega postopka je izdal upravni organ akt, ki temelji na prvem odstavku 100. člena ZUreP-1, z odločbo ugotovil, da je javna korist izkazana in odločil o uvedbi postopka razlastitve oziroma ustanovitve služnosti v javno korist. Po ustaljeni sodni praksi se navedena določba uporablja tudi v primerih omejitve lastninske pravice (sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1). Izpodbijana odločba je akt druge faze postopka razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice s služnostjo v javno korist. V obravnavani zadevi je sporno, ali je javna korist izkazana. Kot že rečeno, zgoraj opredeljeni postopek razlastitve in omejitve lastninske pravice predvideva dve fazi, pri čemer se v prvi fazi ugotovi izkazanost javne koristi, in sicer tako abstraktna, kot tudi konkretna javna korist. V zadevi ni sporno, da je upravni organ v prvi fazi postopka izdal odločbo o uvedbi postopka, ki je pravnomočna, v kateri je ugotovil, da je javna korist skladno z določbo 93. člena ZUreP-1 v zvezi s 110. členom ZUreP-1 izkazana.

Vendar pa izkazanost javne koristi ni omejena le na fazo uvedbe razlastitvenega postopka, pač pa mora javna korist obstajati ves čas postopka, tudi po pravnomočnosti razlastitve, do izvršitve gradbenega namena (glej določbe 102., 111. in 112. člena ZUreP-1). Javna korist je namreč predpostavka ustavne dopustnosti razlastitve. Odvzem oziroma omejitev lastninske pravice, ki ni v javno korist (ali pa javna korist tekom postopka odpade), je ustavno nedopustna.

Organ je zato tekom razlastitvenega postopka ves čas dolžan preverjati, ali je javna korist podana, torej tudi v drugi fazi postopka, ko odloča o odvzemu ali omejitvi lastninske pravice. Stališče toženke, iz katerega smiselno izhaja, da ji izkazanosti javne koristi v drugi fazi postopka ni treba več preverjati, zato ni pravilno. Toženka zato svoje ugotovitve, da je v zadevi javna korist izkazana, ne bi smela opreti zgolj na ugotovitve odločbe, izdane v prvi fazi postopka, v kateri je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je javna korist za uvedbo postopka razlastitve izkazana, pač pa bi morala ugotavljati izkazanost javne koristi tudi v času izdaje izpodbijane odločbe.

Sploh pa to velja v obravnavanem primeru, ko iz odločbe, izdane v prvi fazi postopka, ni jasno razvidno, kaj sploh je predvideni gradbeni namen predmetne razlastitve.

Iz predloga za razlastitev in izpodbijane odločbe izhaja, da gre za služnost postavitve, rekonstrukcije, napeljave, obratovanja, nadzora in vzdrževanja električnega daljnovoda DV 2x 110 kV Gorica-Divača ter na parc. št. 1083/2 te k.o. tudi postavitev stojnega mesta (stebra) daljnovoda. Vse to pa kaže, da gre za gradnjo novega objekta gospodarske javne infrastrukture in ne zgolj rekonstrukcijo starega. Izklop daljnovoda, odstranitev električnih vodnikov, rušitev starih stojnih mest in postavitev novih tudi po presoji sodišča predstavljajo dela, ki pomenijo graditev novega daljnovoda in ne zgolj rekonstrukcijo starega. Če prejšnjega objeta več ni, ker je odstranjen, ga namreč že po naravi stvari ni več mogoče rekonstruirati.

V takem primeru (gradnje novega objekta gospodarske javne infrastrukture) pa se javna korist ugotavlja glede na predvidenost gradbenega posega v prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 (v povezavi s 109. členom ZPNačrt) in je ni mogoče izkazovati na drug način. Stališče sodišča v sodbi III U 95/2011, da je javna korist za gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture lahko izkazana tudi, če poseg ni predviden v prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, je bilo z novejšo upravnosodno prakso Upravnega sodišča RS spremenjeno (glej sodbe I U 1244/2013, I U 1250/2013, 1241/2013 idr.). Navedeno stališče izhaja iz Poročevalca Državnega zbora št. 49 z dne 22. 5. 2002, kjer je pri razlagi člena 93 Predloga ZUreP-1 navedeno, da je osnovni pogoj za uvedbo razlastitvenega postopka po tem zakonu, da je za določeno območje izdelan lokacijski načrt, kar pomeni, da je poseg v prostor opredeljen s tako natančnostjo, da je mogoče zanesljivo ugotoviti tako skladnost posega z namenom zagotovitve javne koristi, kot tudi območje, kjer je za dosego javne koristi morebitna razlastitev nujno potrebna. Kljub temu pa mora biti javna korist, ki se z razlastitvijo zagotavlja, posebej obrazložena. Podobno je za razlastitev nepremičnin zaradi gradnje objektov javne infrastrukture v drugem odstavku 22. člena določal tudi predhodnik ZUreP-1, to je Zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 in naslednji, ZSZ), in sicer da je javna korist izkazana, kadar tako gradnjo določa prostorski izvedbeni načrt. Tudi če bi šlo v obravnavnem primeru dejansko za rekonstrukcijo daljnovoda, pa bi bilo za izkazanost javne koristi v skladu z tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1 treba ugotoviti, da je načrtovana rekonstrukcija skladna s prostorskim redom občine. Tudi tega toženka ni ugotavljala.

Ker je toženka izdala izpodbijano odločbo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, je njena odločba nezakonita. Sodišče je zato, brez presoje ostalih tožbenih ugovorov, odločbo v izpodbijanem delu na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponoven postopek.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).