4. 2. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobud družbe Kemofarmacija, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška družba Fatur, o. p., d. o. o., Ljubljana, in družbe Salus, d. d., Ljubljana, ki jo zastopa Anton Pregelj, odvetnik v Ljubljani, na seji 4. februarja 2016

sklenilo:

1.Pobuda družbe Kemofarmacija za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. in 14. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (Uradni list RS, št. 36/04 – uradno prečiščeno besedilo) in 105. člena Zakona o zdravilih (Uradni list RS, št. 17/14) se zavrže.

2.Pobuda družbe Salus za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 2. člena Zakona o lekarniški dejavnosti ter drugega odstavka 104. člena in prvega odstavka 126. člena Zakona o zdravilih se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnici izpodbijata v izreku tega sklepa navedene določbe Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD) in Zakona o zdravilih (v nadaljevanju ZZdr-2). Zatrjujeta, da so v neskladju z drugim odstavkom 14. člena in 74. členom Ustave, pobudnica družba Kemofarmacija pa zatrjuje še njihovo neskladje z 2. členom Ustave. Pobudnici svoj pravni interes utemeljujeta z navedbami, da naj bi jima bilo na podlagi zakona onemogočeno opravljanje lekarniške dejavnosti, ker ne izpolnjujeta pogojev, ki jih za opravljanje lekarniške dejavnosti oziroma za pridobitev koncesije, ki bi omogočala njeno opravljanje, predpisuje ZLD, na drugi strani pa naj prisilni predpisi ne bi preprečevali lekarnam – javnim zavodom in zasebnikom s koncesijami – ustanovitve gospodarskih družb z dejavnostjo prometa z zdravili in učinkovinami na debelo, kar naj bi povzročalo vertikalno koncentracijo in izrivanja drugih veletrgovcev, katerih ustanovitelji niso lekarne. Predlagata, naj Ustavno sodišče izpodbijane določbe razveljavi.

2.Državni zbor je v odgovoru poudaril, da pobudnici ne izkazujeta pravnega interesa za pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti, temveč da gre pri pobudah zgolj za njun ekonomski interes. Zato predlaga, naj Ustavno sodišče pobudi zavrže. Vlada pa v svojem mnenju poudarja, da pobudi nista utemeljeni. Nasprotuje vertikalnemu povezovanju, ker je poslovni proces v takem primeru razcepljen med zagotavljanjem zdravil pacientu po vzdržnem javnem financiranju in poslovnim uspehom pri dobavi zdravil na debelo.

3.Pobudnici v odgovoru vztrajata pri vloženih pobudah in zatrjevanih očitkih o neskladju izpodbijane ureditve z Ustavo.

B.

4.Pobudnici sta najprej izpodbijali 74. člen, drugi odstavek 73. člena in prvi odstavek 79. člena Zakona o zdravilih (Uradni list RS, št. 31/06 in 45/08 – v nadaljevanju ZZdr-1). Z uveljavitvijo ZZdr-2 je ZZdr-1 prenehal veljati. Zato je Ustavno sodišče pobudnici pozvalo, ali vztrajata pri pobudi. Pobudnici sta odgovorili, da pri pobudi vztrajata, vendar predlagata, naj Ustavno sodišče presodi določbe ZZdr-2, saj so identične prej veljavnim določbam ZZdr-1. Ustavno sodišče je tako opravilo preizkusa pobud za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb ZZdr-2.

5.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

6.Iz ustaljene ustavnosodne presoje vprašanj povezanih z določanjem pogojev za opravljanje posamezne dejavnosti oziroma s tem povezanimi podelitvami koncesij izhaja, da taki predpisi ne učinkujejo neposredno, saj se o podelitvi koncesije odloča s posamičnim upravnim aktom.[1] Tako je tudi v obravnavanem primeru, saj prvi odstavek 15. člena ZLD izrecno govori o odločbi o podelitvi koncesije. Zgolj zato, ker posamezni subjekt morda ne izpolnjuje pogojev za pridobitev koncesije, zakonska ureditev ne učinkuje neposredno.[2] Ob navedenih izhodiščih tudi izpodbijana ureditev po ZLD ne učinkuje neposredno. V takšnih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-251/07 z dne 10. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 6/08, in OdlUS XVII, 2). Iz razlogov, navedenih v citiranem sklepu, pobudnici nista izkazali pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb ZLD.

7.Z navedbami, da naj noben prisilni predpis ne bi preprečeval lekarnam ustanavljanja gospodarskih družb z dejavnostjo prometa z zdravili in učinkovinami na debelo, pobudnici ne moreta izkazati pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb ZZdr-2. Pobudnici sta že veletrgovki z zdravili na debelo in se lahko ukvarjata s svojo dejavnostjo, ta njun pravni položaj pa zgolj s prisotnostjo še drugih subjektov na tem trgu ni prizadet. Pobudnici v tem delu izkazujeta le ekonomski interes za izpodbijanje pravne ureditve, ki naj ne bi preprečevala, da so tudi lekarne, posredno prek ustanovitve gospodarskih družb, lahko veletrgovke z zdravili. Ekonomski interes pa po ustaljeni ustavnosodni presoji ne zadošča za izpolnjevanje procesne predpostavke iz 24. člena ZUstS.[3]

8.Ker pobudnici nista izkazali pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb ZLD in ZZdr-2, je Ustavno sodišče njuni pobudi zavrglo (1. in 2. točka izreka).

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnica Korpič – Horvat in sodniki Deisinger, Petrič in Zobec.

mag. Miroslav Mozetič

Predsednik

[1]Prim. npr. sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-126/08 z dne 12. 6. 2008, št. U-I-435/06 z dne 6. 2. 2008, št. U-I-305/07 z dne 15. 10. 2008, št. U-I-422/06 z dne 24. 1. 2008, št. U-I-35/11 z dne 24. 11. 2012 in št. U-I-93/12 z dne 9. 10. 2012.

[2]Prim. sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-422/06 in št. U-I-93/12, kjer so pobudnice, tuje gospodarske družbe, izpodbijala zakonsko ureditev, ki je preprečevala pridobitev koncesije za igre na srečo subjektom, ki niso inkorporirani v Republiki Sloveniji, ter sklep št. U-I-305/07, kjer si je pobudnik prizadeval za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za pogon vodnega mlina in za pridobitev vodne pravice – koncesije za izkoriščanje vode za proizvodnjo električne energije, v postopku pa naj bi bilo ugotovljeno, da je bila na tem delu vodotoka brez javnega razpisa že podeljena koncesija.

[3]Tako Ustavno sodišče npr. v odločbi št. U-I-212/03 z dne 24. 11. 2005 (Uradni list RS, št. 111/05, in OdlUS XIV, 84) ter v sklepih št. U-I-423/98 z dne 4. 2. 1999 (OdlUS VIII, 25), št. U-I-165/99 z dne 25. 11. 1999 (OdlUS VIII, 269) in št. U-I-260/00 z dne 1. 2. 2001 (OdlUS X, 19).