Jedro

Tožnik, ki je pri toženi stranki delal preko študentske napotnice, se je poškodoval pri prevažanju kovinske ograje. Do poškodbe je prišlo, ko se je pri zlaganju ograje z že naloženega vozička, voziček prevrnil in ga poškodoval. Tožena stranka tožnika pred nastopom dela in tudi kasneje ni poučila oziroma mu ni dala konkretnih navodil za varno delo (prenašanje ograj za zapiranje nakladalne cone), zato je krivdno odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Tožena stranka je kršila določbo 5. člena ZVZD-1, po katerem mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev in ustrezno organizacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke (protipravna opustitev dolžnega ravnanja tožene stranke, nastanek škode tožniku, vzročna zveza med protipravno opustitvijo). Tožnik je k nastanku škode soprispeval v višini 10 %, saj je imel možnost prositi za pomoč, pa tega ni storil. S tem bi lahko preprečil nastanek škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (točka III izreka) spremeni tako, da se glasi: „III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 207,56 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 73,20 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 5.478,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2012 dalje do plačila (točka I izreka), višji zahtevek, za plačilo zneska 8.521,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (točka II izreka), odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 856,44 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter odloči o stroških postopka, ali da samo opravi obravnavo ter izvede dokaze, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokaza, ki ga je tožena stranka predlagala na prvem naroku za glavno obravnavo in sicer posnetka škodnega dogodka, ki ga je sodišču predložila v roku dveh dni. Ker je sodišče sprejelo dokazni sklep, da se preberejo vse listine v spisu in dodatni sklep o izvedbi dokaza z izvedencem medicinske stroke, je šteti, da je izvedbo dokaza z vpogledom v posnetek zavrnilo. Tožena stranka je do konca naroka za glavno obravnavo ugovarjala procesno kršitev po 286.b členu ZPP, ker je sodišče prve stopnje kršilo določilo 286. člena ZPP in ji s tem onemogočilo, da dokaže svoje trditve o nepravilnem ravnanju tožnika. Ta dokaz je pomemben za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, saj iz posnetka izhaja, da tožnik ni pravilno stopil na voziček, ker je stopil med naložene mreže, ki jih je bilo na eni strani več kot na drugi, poleg tega pa na vozičku tudi ni stal mirno in se je premikal. Zaradi tega njegovega ravnanja se je voziček prevrnil in so mreže padle nanj.

Toženka tožniku res ni dala navodil za ravnanje z vozičkom oziroma ga ni poučila o ravnanju z njim, to pa zato, ker pač način, kot je voziček razkladal tožnik, ni bil pravilen. Tožnik je že pol leta opravljal to delo, zato se ne more sklicevati na to, da je neizkušen. Delo, ki ga je opravljal, prenos ograje do mesta postavitve in jemanje ograje z vozička, predstavlja mentalno nezahtevno delo, delo pa tudi ni fizično zahtevno, saj ograje kljub dimenziji 2-2,4m x 2m tehtajo le 16 kg. To je lahko fizično delo, za katerega po mnenju tožene stranke niso potrebna posebna navodila. Tožnik je sam izpovedal, da ograja ni bila naložena pravilno, zato ne bi smel lahkomiselno stopiti na voziček, čeprav ga ni on naložil. Glede na to, da je delo opravljal že od novembra 2011, bi lahko delo, če se mu je zdelo nevarno, odklonil tudi za ceno izgube zaslužka, ali pa bi se z vprašanjem obrnil na predpostavljenega. Pri tem ni mogoče prezreti, da so na tak način delali tudi ostali študentje, pa se nikoli ni nihče poškodoval. Zaradi lahkomiselnega ravnanja tožnika je vprašljiva vzročna zveza med dogodkom in neseznanitvijo z navodili, saj je edini vzrok za nezgodo tožnikovo lahkomiselno ravnanje. Tožena stranka pa ugovarja tudi višini odškodnine. Izvedenec je namreč poškodbo ocenil kot lahko. Zdravljenje je s presledki trajalo od 10. 5. 2011 do 19. 12. 2011. Presledki so posledica čakanja najprej na pregled oktobra in nato še na operacijo decembra. Po stališču tožene stranke je previsoka odškodnina za strah, saj je bil ta zelo kratek (do zaključka pregleda v UKC ob 23.23 uri). Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi uveljavljanje kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo glede odločitve o odškodninskem zahtevku, je pa materialnopravno zmotno odločilo o stroških postopka.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z odškodninskim zahtevkom in odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določbe 286. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z vpogledom v DVD, ki ga je tožena stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo in ji s tem onemogočilo, da dokaže svoje trditve o nepravilnem ravnanju tožnika. S tem tožena stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s predložitvijo posnetka prekludirana. Tožena stranka je DVD posnetek dejansko predložila po prvem naroku za glavno obravnavo, kljub temu, da je izvedbo tega dokaza predlagala že v odgovoru na tožbo in tudi na prvem naroku za glavno obravnavo, pri tem pa ni navedla, zakaj tega dokaza ni mogla predložiti na prvem naroku. Glede na to, da je odgovor na tožbo podala 19. 9. 2012 je imela zagotovo dovolj časa, da bi posnetek lahko predložila na prvem naroku za glavno obravnavo dne 4. 11. 2014 in ne šele 12. 11. 2014. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tega dokaza v sodbi ustrezno obrazložilo. Glede na navedeno tožena stranka pri dokazovanju svojih trditev ni bila onemogočena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pri toženi stranki delal preko študentske napotnice in se pri tem delu dne 10. 5. 2012 poškodoval. Na podlagi določbe točke e 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) je to individualni delovni spor. Tožnik je prenašal oziroma prevažal kovinske ograje z namenom njihove postavitve oziroma odstranitve ob zapiranju oziroma odpiranju nakladalne cone tožene stranke, pri razlaganju ograje z že naloženega vozička se je voziček prevrnil in ga poškodoval. Tožena stranka tožnika pred nastopom dela (v novembru 2010) in tudi kasneje (do poškodbe dne 10. 5. 2011) ni poučila oziroma mu dala konkretnih navodil za varno delo (prenašanje ograj za zapiranje nakladalne cone), zato je za škodo, ki je tožniku nastala, odškodninsko odgovorna skladno s 184. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Njena odgovornost je krivdna, saj tožniku ni dala konkretnih navodil glede prestavljanja ograj ter mu ni pojasnila, da je njegov način dela, kot tudi način dela ostalih zaposlenih študentov, napačen. S tem je kršila določbo 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011), po katerem mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev in ustrezno organizacijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke (protipravna opustitev dolžnega ravnanja tožene stranke, nastanek škode tožniku, vzročna zveza med protipravno opustitvijo), ugotovilo pa je tudi, da je tožnik k nastanku škode soprispeval v višini 10 % (deljena odgovornost po 1. odstavku 171. člena Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Iz točke 22 obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je imel tožnik možnost prositi za pomoč, pa tega nikoli ni storil, pomoč bi mu bila odobrena, s tem pa bi lahko preprečil nastanek škode. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tožnikov soprispevek k nastali škodi, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

8. Na podlagi 179. člena OZ je sodišče prve stopnje tožniku pravilno odmerilo odškodnino za nematerialno škodo, ki mu je nastala kot posledica nezgode pri delu. Pri tem je pravilno upoštevalo, tako trajanje telesnih bolečin kot tudi nevšečnosti pri zdravljenju, pravilno pa je upoštevalo tudi trajanje strahu. Tožnik je zaradi udarca kovinske ograje v področje srednjega dela glave utrpel zlom nosnih kosti, kar je izvedenec ocenil kot lahko telesno poškodbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi tožnika (točka 27 in 28 obrazložitve) tožniku iz tega naslova pravilno priznalo odškodnino v vtoževani višini 5.000,00 EUR. Tožnik namreč ni imel bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju le v času, ko se je poškodoval, ampak tudi v času med poškodbo in operacijo dne 12. 12. 2011, ko so mu ponovno zlomili nosno kost, jo pobrusili in naravnali ter še teden dni po operaciji. V vmesnem obdobju ga je namreč občasno srednje močno bolela glava, zaradi poškodbe pa je prihajalo do srednje močnih vnetij obnosnih votlin. Pravilno pa je upoštevalo tudi stopnjo in intenziteto tožnikovega strahu in mu, tudi po stališču pritožbenega sodišča, prisodilo primerno odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Glede na navedeno je pritožba tožene stranke tudi v tem delu neutemeljena.

9. Utemeljena pa je pritožba glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč napačno ugotovilo uspeh strank v pravdi. Posebej je ugotavljalo uspeh po temelju in uspeh po višini ter na podlagi povprečja teh dveh uspehov določilo uspeh strank v pravdi. Uspeh strank v pravdi je namreč odvisen le od višine dosojene odškodnine glede na postavljeni zahtevek. Tožnik je vtoževal odškodnino v višini 14.000,00 EUR, uspel pa je z zneskom 5.478,75 EUR, zato je njegov uspeh 39 %, uspeh tožene stranke pa 61 %. Glede na potrebne stroške, ki jih je skladno z določbo 155. člena ZPP pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tako tožnik upravičen do povračila stroškov v višini 490,13 EUR, tožena stranka pa do zneska 697,69 EUR. Po pobotanju zneskov je tako tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 207,56 EUR (154. člen ZPP) v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Kot izhaja iz navedenega, je pritožba tožene stranke delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo kot izhaja iz izreka sodbe (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. in 154. členu ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v odločitvi o stroških postopka, zato ji skladno s tar. št. 3220 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) pripada nagrada za postopek v višini 50,00 EUR, po tar. št. 6002 znesek 10,00 EUR in po tar št. 6007 13,20 EUR. Tako njeni potrebni pritožbeni stroški skladno s 155. členom ZPP znašajo 73,20 EUR in te stroške ji je tožnik dolžan povrniti v roku 8 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti do plačila.