25. 5. 2006

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 16. maja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 886/2003 z dne 30. 9. 2004 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

Obrazložitev

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje pritožniku (tedaj tožniku) prisodilo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi težje poškodbe zobovja, ki jo je utrpel na gasilskem tekmovanju. Pritožniku je priznalo tudi zakonske zamudne obresti, in sicer za prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva vložitve tožbe dalje. Višje sodišče je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu tako, da je zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo priznalo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija odločitev Višjega sodišča v delu, ki se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zatrjuje kršitve 2., 14., 22. in 34. člena Ustave. Meni, da bi mu moralo sodišče priznati zakonske zamudne obresti tudi za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje (tj. od 28. 4. 1997 do 21. 6. 2000). Izpodbijana odločitev Višjega sodišča po mnenju pritožnika ne temelji na Zakonu o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR) in Ustavi. Pritožnik zatrjuje, da v pritožbenem postopku ni bil obravnavan enakopravno z drugimi državljani, saj je pritožbeni postopek trajal bistveno dlje, kot sicer traja postopek pred istim in drugimi sodišči. Zatrjevano kršitev načela enakosti pred zakonom utemeljuje s trditvijo, da je enak ekonomsko-pravni položaj glede na različno trajanje postopkov oškodovancem mogoče zagotoviti le s priznanjem ustreznih zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe dalje. Ker je trajanje postopkov od sodišča do sodišča bistveno različno, je prisoja zakonskih zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje po mnenju pritožnika krivična in v nasprotju s temeljnim pojmovanjem pravne države. Pritožnik je prepričan, da bi določitev začetka teka zakonskih zamudnih obresti morala biti odvisna od objektivnih okoliščin. Višjemu sodišču tudi očita, da svoje odločitve ni ustrezno argumentiralo. Zato predlaga, naj Ustavno sodišče sodbo Višjega sodišča v izpodbijanem delu spremeni tako, da mu prizna zakonske zamudne obresti tudi za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, podrejeno pa, naj razveljavi sodbo Višjega sodišča v izpodbijanem delu in vrne zadevo Višjemu sodišču v novo odločanje. Priglaša tudi stroške postopka z ustavno pritožbo.

B.

3.Po drugi alineji drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve Ustavnega sodišča ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če (domnevna) kršitev ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj sta izpolnjena oba omenjena pogoja.

4.Od odločitve v zadevi ni pričakovati rešitve tako pomembnega pravnega vprašanja, da bi to upravičevalo vsebinsko presojo Ustavnega sodišča v postopku te ustavne pritožbe. Upoštevati je namreč treba, da po načelnem pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 25. 6. 2002[1] pravno stališče, da tečejo zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ne pride več v poštev za čas po 1. 1. 2002. Po sedaj uveljavljenem stališču sodne prakse je oškodovanec za čas od 1. 1. 2002 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje upravičen do obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zakonskih zamudnih obresti. Iz navedenega izhaja, da pravna problematika, ki jo v ustavni pritožbi izpostavlja pritožnik, objektivno izgublja na pomenu, saj pravno stališče, ki mu pritožnik nasprotuje, pride v poštev le še za odločitev o zamudnih obrestih pri obravnavanih terjatvah za čas pred 1. 1. 2002. Zato je že iz tega razloga mogoče oceniti, da ne gre za tako pomembno pravno vprašanje, da bi se o njem moralo izrekati Ustavno sodišče in s tem za ravnanja v bodoče usmeriti prakso sodišč v pravdnem postopku.

5.Pritožnik tudi ni izkazal, da bi zadeva zanj subjektivno imela takšen pomen, da bi jo poleg dveh sodišč v pravdnem postopku moralo presojati še Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti. Predvsem je treba upoštevati, da gre pri obrestih le za stransko terjatev, ki je za pritožnika sporna le za relativno krajše časovno obdobje v primerjavi s celotnim obdobjem, za katerega so mu bile prisojene zamudne obresti.

6.Glede na navedeno Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

[1]Objavljeno v Pravna mnenja št. 1/02, str. 11.