Jedro

Okoliščina, da je obsojena del dolga do oškodovanih izpolnila še pred pravnomočnostjo sodbe o preklicu pogojne obsodbe, nima takšne pravne pomembnosti, kot si jo predstavljajo zagovorniki, sploh zato, ker je bil del dolga izterjan prisilno, v izvršilnem postopku, ki se nad obsojeno vodi na predlog posameznih oškodovancev. Zagovorniki zatorej v (pre)poznih dopolnitvah pritožbe, v okviru katerih opozarjajo na (delno) izpolnitev obveznosti obsojene v izvršilnih postopkih (na primer tudi do oškodovanega Č. Č.) in si na ta način prizadevajo prepričati, da pogoji za preklic pogojne obsodbe vendarle niso izpolnjeni, zgrešeno enačijo naravo kazenskega in izvršilnega postopka, ki sta v svoji biti nezdružljiva in že po temelju povsem različna.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojene A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojena A. A. je dolžna plačati sodno takso v višini 60,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obsojeni A. A. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 45439/2016 z dne 1. 7. 2021, pravnomočno dne 3. 11. 2021, ter ji izreklo v pogojni obsodbi določeno kazen osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP je še odločilo, da mora obsojena plačati stroške iz drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija obsojena po svojih zagovornikih iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da posebni pogoj odpravi ter obsojeni izpolnitev obveznosti odpusti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v odločanje prvostopenjskemu sodišču, v vsakem primeru pa obsojeno oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

3.Obsojena je v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP zahtevala, da se jo o seji senata obvesti in tudi povabi, čemur pa pritožbeno sodišče ni sledilo, saj zagovorniki obsojene predloga v smeri koristnosti njene navzočnosti na seji za razjasnitev stvari, kot vsebinskega pogoja iz 445. člena ZKP, niso obrazložili, pritožbeno sodišče pa tovrstnega spoznanja po predsednici senata ali po samem senatu ni doseglo.

4.Po ugotovljenem je sledil pritožbeni preizkus, ki je pokazal, da pritožba ni utemeljena iz razlogov, kot sledijo:

5.Z dne 3. 11. 2021 pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje obsojeni A. A. naložilo posebni pogoj, da osmim oškodovancem, t.j. B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H. plača skupno 24.076,32 EUR, kar predstavlja vsoto iz naslova neporavnanih obveznosti do delavcev na temelju neplačanih plač, povračil stroškov za hrano in prevoz ter regres, z rokom za izpolnitev dne 3. 11. 2023, pod pretnjo preklica pogojne obsodbe in izreka primarno zgolj določene kazni zapora. Še pred potekom roka za izpolnitev posebnega pogoja, dne 15. 6. 2023, je obsojena po zagovornikih podala predlog za odpustitev izpolnitve obveznosti ali nadomestitve obstoječe obveznosti, ki ga je utemeljevala na okoliščinah, na katere po njenem mnenju objektivno ni mogla vplivati, kar sovpada tudi z bistvom pritožbenih trditev. Zagovorniki obsojene namreč skozi pritožbene poudarke v ospredje znova postavljajo njen nezavidljiv finančni položaj, šibko zdravstveno stanje, dva ortopedska operativna posega in v zvezi s tem dlje časa trajajočo bolniško odsotnost, obdobje brez dohodka zaradi slabe finančne situacije podjetja X d.o.o., ravnanj stečajnega upravitelja ter posledično odpovedi delovnega razmerja in vložitve tožbe pred delovnim sodiščem. Ker živi od dne 14. 12. 2023 za štiri ure invalidsko upokojena obsojena sama in je brez prihrankov, delnic, obveznic, računov ali premoženja v tujini, obremenjena z mesečnimi življenjskimi stroški (ki jih pokriva s pomočjo hčerke) in stanovanjskim kreditom, zagovorniki v prisojenem posebnem pogoju prepoznavajo ogroženost njenega lastnega preživljanja in poseg v njeno pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave Republike Slovenije). Vendar nimajo prav. Sodišče prve stopnje je z izčrpno analizo obsojenkinega premoženjskega stanja od obsodbe dalje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, smiselno in razumno je razjasnilo vsa odločilna dejstva, sprejeto odločitev o preklicu pogojne obsodbe pa je v izpodbijani sodbi tudi tehtno, zanesljivo in zadostno obrazložilo. S ponujenim razlogovanjem se pritožbeno sodišče strinja in ga v zaobid ponavljanju tudi dosledno povzema.

6.Obširno pritožbeno prepričevanje, da obsojena ni imela (zadostnih) finančnih sredstev in iz razloga zdravstvenih težav tudi ne (z)možnosti (zadostnega) zaslužka za dostojno osebno preživljanje ter plačilo prisojenih premoženjsko pravnih zahtevkov vseh oškodovanih delavcev, ne more vzdržati kot upravičen razlog za odpustitev izpolnitve obveznosti ali nadomestitve obstoječe obveznosti. Najprej zagovorniki skozi pritožbene poudarke nekritično zaobidejo dejstvo, da šibko finančno stanje samo zase ne predstavlja objektivnega razloga za neizpolnitev posebnega pogoja iz pravnomočne pogojne obsodbe. V postopku preklica pogojne obsodbe mora namreč obsojena izkazati, da zaradi okoliščin, ki niso v njeni moči, naloženih obveznosti ne more izpolniti, temu pogoju pa - navkljub nasprotnemu stališču zagovornikov - A. A. v danem primeru ni zadostila, saj je lasten premoženjski interes nedopustno postavila pred interese oškodovanih delavcev ter ob raznovrstnih finančnih prilivih v razpoložljivem času (od pravnomočne obsodilne sodbe do izteka roka za izpolnitev posebnega pogoja) ni poskrbela za plačilo obveznosti, ki jo bremenijo po pravnomočni obsodilni sodbi. Glede na dejstvo, da oškodovanih ni niti kontaktirala, dolga do njih v naloženem obsegu ni poravnala, niti si za to ni ciljno prizadevala in je bila v teku izpolnitvenega roka popolnoma pasivna, se kot smiselna in utemeljena pokaže prvostopenjska ocena, da za izpolnitev obveznosti na način, določen s pravnomočno sodbo, ni pokazala niti najmanjše skrbi.

7.Prav tako zagovorniki zaobidejo dejstvo, da obsojena A. A. v okviru preizkusne dobe in naloženega ji roka za izpolnitev posebnega pogoja obveznosti, ki so jo zavezovale po pravnomočni obsodilni sodbi, v razmerju do nobenega oškodovanca ni poravnala prostovoljno. Vsebina pri oškodovanih opravljenih poizvedb in podatki o izpolnitvi obveznosti, predloženi s strani zagovornikov, namreč kažejo, da je zgolj H. H. tri nakazila kot del dolga od obsojene prejel leta 2024, torej po izteku roka za izpolnitev, postavljenem s pravnomočno sodbo II K 45439/2016 z dne 1. 7. 2021, medtem ko so se zaradi pasivnosti obsojene v preizkusni dobi ostali oškodovanci bodisi poslužili izvršilnih postopkov (na primer E. E., H. H. in D. D.) ali pa so ostali brez (vsaj delnega) poplačila priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov.

8.Jedro pritožbenih navedb zagovornikov, ko v negiranju ugotovitve v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, da obsojena posebnega pogojna ni izpolnila niti v najmanjšem delu, poudarjajo, da je do sedaj poravnala glavnico v višini 6.640,22 EUR, kar je skoraj 1/3 celotnega dolga, zatorej ne more spremeniti dejstva, da je A. A. ves čas vedela, da posebni pogoj po obsodilni sodbi mora izpolniti, če ne želi preklica primarno zgolj določene kazni zapora, in da je vedela tudi, da bo v nasprotnem primeru kazen zapora izrečena, a kljub obstoječemu (ne)premičnemu premoženju in izkazanim osebnim prejemkom do oškodovanih delavcev ni pokazala primernega odnosa, saj je na prvo mesto postavila (in še vedno postavlja) lastne potrebe ter interese.

9.Pritožbenim navedbam v izražanju prepričanja, da obsojena v po prvostopenjski sodbi razpoložljivem obdobju dveh let ni imela zadostnih prihodkov in premoženja za (popolno) izpolnitev naloženega ji posebnega pogoja, ne gre slediti. Nazorna celostna analiza premoženjskega stanja A. A. od prvostopenjske obsodbe dalje, ki navkljub drugačnemu pogledu zagovornikov in poskusu minimiziranja obsojenkinega imetja, vendarle zajema izkazane prihodke iz naslova zaposlitve, tj. plač in regresa v večjem delu izpolnitvenega roka, lastništvo dveh stanovanj (čeravno obremenjenih s hipotekarnim kreditom) in večih zemljiških parcel, raznovrstne gotovinske prilive (nakazil za stroške stanovanja v posledici hčerkine finančne pomoči, iz naslova prekinitve zavarovanja, prodaje parcele, Prostovoljnega Gasilskega društva Y, izplačila Jamstvenega sklada itn.) ter lastništvo osebnega avtomobila, tako neizpodbitno potrjuje pravilno oceno sodišča prve stopnje, da so glede na ugotovljene premoženjske razmere obsojene obstajale takšne objektivne okoliščine, ki so ji brez dvoma dopuščale možnost, da bi v izpolnitvenem roku vsaj del svojih dohodkov in prejemkov namenila poravnavi dolga in s tem v čim večjem delu izpolnila posebni pogoj. V posledici ugotovljenega zatorej tudi pritožbeno sodišče vzrok neizpolnitve posebnega pogoja prepoznava v obsojenkinem nesprejemljivem in povsem nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja ter posledic izvršenega v razmerju do oškodovanih delavcev. Nenazadnje skozi obširno pritožbeno izvajanje zagovornikov obsojena na prvo mesto še vedno postavlja lastno materialno varnost, medtem ko (ne)izpolnitev posebnega pogoja ostaja zasenčena, pri čemer jo skuša upravičiti s številnimi neprepričljivimi izgovori. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da okoliščina, kdaj bo obsojena poravnala naloženo ji obveznost iz naslova pravnomočne sodbe, nikakor ni prepuščena njeni volji oziroma odločitvi in tudi ni odvisna od tega, kdaj bi poplačilu dolga v razmerju do oškodovanih delavcev eventualno dala prednost pred zadovoljitvijo lastnih potreb, kot je primeroma vplačilo premij življenjskega zavarovanja. Tako obsojena kot njeni zagovorniki torej prezrejo bistveno, tj. da bi po izreku kazenske sankcije opominjevalne narave s pretnjo preklica in z obsojeni naloženim posebnim pogojem morali biti vse njeni interesi podrejeni prav izpolnitvi obveznosti po pravnomočni sodbi, če želi ostati na prostosti.

10.Okoliščina, da je obsojena del dolga do oškodovanih izpolnila še pred pravnomočnostjo sodbe o preklicu pogojne obsodbe, nima takšne pravne pomembnosti, kot si jo predstavljajo zagovorniki, sploh zato, ker je bil del dolga izterjan prisilno, v izvršilnem postopku, ki se nad obsojeno vodi na predlog posameznih oškodovancev. Zagovorniki zatorej v (pre)poznih dopolnitvah pritožbe, v okviru katerih opozarjajo na (delno) izpolnitev obveznosti obsojene v izvršilnih postopkih (na primer tudi do oškodovanega Č. Č.) in si na ta način prizadevajo prepričati, da pogoji za preklic pogojne obsodbe vendarle niso izpolnjeni, zgrešeno enačijo naravo kazenskega in izvršilnega postopka, ki sta v svoji biti nezdružljiva in že po temelju povsem različna. Prav zato jim v izpostavljanju odprtih izvršilnih postopkov ne gre priznati pričakovanega uspeha.

11.V drugačno odločitev od prvostopenjsko sprejete pa ne vodi niti pritožbeno opozarjanje na obsojenkin okrnjeni zdravstveni status oziroma priznano stopnjo invalidnosti. Zagovorniki, ki skušajo neporavnane obveznosti obsojene upravičiti (tudi) s sklicevanjem na okrnjeno bolezensko stanje, na prvi stopnji sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne morejo omajati. Zatrjevana medicinsko terapevtska obravnava namreč ne more vzdržati kot opravičilo za preteklo pasivno držo obsojene, brezbrižen odnos in v okviru kazenskega postopka neizpolnjenih obveznosti do oškodovanih delavcev.

12.Po obrazloženem je odločitev sodišča prve stopnje zakonita in pravilna. Upoštevaje še preostale razloge, ki jih je v podkrepitev sprejete odločitve ponudilo sodišče prve stopnje, je namreč neizpolnitev posebnega pogoja tudi po oceni pritožbenega sodišča razumeti izključno v posledici obsojenkinega družbeno nesprejemljivega in nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja, ne pa zaradi nastalih objektivnih okoliščin, ki bi A. A. kljub zatrjevani pripravljenosti onemogočale izpolnitev obveznosti do oškodovanih delavcev.

13.Iz navedenih razlogov, ko pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu ni zasledilo kakšnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo treba pritožbo zagovornikov obsojene kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (391. člen ZKP).

14.Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 507. člena ZKP, prvega odstavka 98. člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP ter je posledica neuspele pritožbe zagovornikov obsojene, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter v skladu s tar. št. 74011 Taksne tarife.

-------------------------------

1 Enako sodba VSM IV Kp 46806/2013 z dne 27. 1. 2023.

2 Enako v sodbi VSM IV Kp 46806/2013 z dne 27. 1. 2023.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 506, 506/1, 506/4 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 61, 61/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.