Jedro

Dejansko stanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka motila tožnika v mirni posesti stanovanja, s tem, da je v času od 4.6. do 7.6.1999 dala zamenjati ključavnico na vhodnih vratih, s čemer je tožniku onemogočila vstop in uporabo tega stanovanja. Odločilo je, da je toženka dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje stanje s tem, da namesti prejšnjo ključavnico na vhodnih vratih ali tožniku izroči ključ nove ključavnice. Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 96.056,00 SIT v 15 dneh s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sklepu se pritožuje toženka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da v letu 1999 tožnik v stanovanju ni več prebival, zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil do zatrjevanega motilnega dejanja posestnik spornega stanovanja. Po izselitvi je v stanovanju res pustil še nekatere svoje stvari in na odstranitev teh stvari sta se nanašala poziva pooblaščencev toženke.

Po izselitvi je bilo stanovanje takšno, da v njem ni bilo moč normalno prebivati. Šele toženka ga je prebelila in uredila za bivanje in če bi v njem tožnik bival, bi ga njeni posegi gotovo motili.

V odgovoru na pritožbo toženka kot bistveno zatrjuje, da je bilo dejansko stanje povsem pravilno ugotovljeno. Iz dopisa tedanje odvetnice toženke jasno izhaja, da tožnik stanovanje zaseda, da zahteva njegovo izselitev, ter da bo prisiljena ukrepati, če stanovanje do 5.6.1999 ne bo izpraznjeno. V okviru razvezne pravde je toženka izpovedala, da se je z otrokoma iz skupnega stanovanja izselila ter najela podnajemniško stanovanje. Pritožba služi samo za zavlačevanje zadeve.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov glede dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča in v celoti sprejema njegovo dokazno oceno. Le-ta temelji prvenstveno na izpovedi tožnika in listinskih dokazih, predvsem dopisu odvetnice Tite Koder Nikolič z dne 25.5.1999, ki po pooblastilu toženke kot zakonite zastopnice mld.

otrok pravdnih strank zahteva od tožnika, da takoj oziroma najkasneje v roku 8 dni izprazni sporno stanovanje, češ da ga zaseda brez pravnega naslova. Ker je med strankama sporno le dejstvo, ali je bil tožnik posestnik stanovanja, preden je toženka zamenjala ključavnico in mu onemogočila vstop in uporabo tega stanovanja, ni dvoma, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, saj tudi pritožbene navedbe ne morejo omajati zanesljivih zaključkov sodišča prve stopnje o tem dejstvu. Razlaga v pritožbi, češ da naj bi se poziv toženkine pooblaščenke nanašal le na odstranitev tožnikovih stvari iz stanovanja, ne pa na njegovo izselitev, ni logična, prav tako navedbe, da je stanovanje prebelila in ga določen čas urejala za bivanje, ne dokazujejo, da je tožnik pred zamenjavo ključavnice opustil posest na stanovanju.

Ker je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno uporabljeno materialno pravo v določbah členov 70 do 81 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ štev. 6/80 - 36/90), pri tem pa uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti ni ugotovljenih procesnih kršitev iz razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo ter v skladu z določilom 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora sama nositi stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo. V odgovoru namreč ni navedla takšnih pravnorelevantnih razlogov, ki bi vplivali na razjasnitev zadeve, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni (1. odstavek 165. člena ZPP).