Jedro

Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje za prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni; zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi; pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in rezultat dokazne ocene prepričljivo in življenjsko utemeljilo. V nasprotju s pritožbo, ki izpostavljanje rezultatov izvedenih dokazov in njihovo vrednotenje ocenjuje kot neprepričljivost sodbe in nasprotje v razlogih sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za vseobsegajočo dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva. Glede na navedeno očitek o kršitvi načela neodvisnosti in nepristranskosti, ki ga je tudi sicer tožeča stranka v pritožbi uveljavljala zgolj pavšalno, saj ni konkretizirala v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo navedeni načeli, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče dodaja, da zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne more biti razlog za kršitev navedenih načel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2017 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.534,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točk izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje za prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni; zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi; pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in rezultat dokazne ocene prepričljivo in življenjsko utemeljilo. V nasprotju s pritožbo, ki izpostavljanje rezultatov izvedenih dokazov in njihovo vrednotenje ocenjuje kot neprepričljivost sodbe in nasprotje v razlogih sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za vseobsegajočo dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva. Glede na navedeno očitek o kršitvi načela neodvisnosti in nepristranskosti, ki ga je tudi sicer tožeča stranka v pritožbi uveljavljala zgolj pavšalno, saj ni konkretizirala v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo navedeni načeli, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče dodaja, da zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne more biti razlog za kršitev navedenih načel. 6. Glede roka dobave spornih vozil je tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno ugotovilo, da je bil dogovorjen nezavezujoč rok dobave od 3 do 6 mesecev. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre za nezavezujoč rok dobave spornih vozil, saj nasprotnega tožeča stranka ni uspela dokazati. Da bi bil rok zavezujoč namreč ne izhaja iz nobene listine, prav tako ne iz drugih dokazov. Na drugi strani iz trditev in dokazov tožene stranke izhaja, da pri naročilu vozil, ki jih nimajo na zalogi, ne morejo zagotavljati točno določenega datuma dobave, zato se nikdar ne dogovorijo za zavezujoč rok dobave. V zvezi s tem je sicer pritožba pravilno izpostavila, da je J. P. zaslišan izpovedal, da dobavni rok variira od modela do modela in sicer tri do štiri ali štiri do šest mesecev in torej ne 3 do 6 mesecev, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Ne glede na to, da je izpovedal, da sporni vozili nista bili nič posebnega, da bi lahko pričakovali daljši rok dobave, je nesporno izpovedal tudi, da je bil v konkretnem primeru rok dobave cca. 4 mesece. Glede na to, da je tožeča stranka za sporni vozili plačala aro v mesecu marcu 2017, se je štirimesečni rok iztekel v juliju 2017 in ne v juniju, kot je to trdila tožeča stranka in posledično v juniju (dopis z dne 27. 6. 2017) ni imela pravice tožene stranke pozivati na izročitev vozil. Tudi namreč, če bi bil rok dobave 3 mesece, bi imela tožeča stranka v skladu s Splošnimi pogoji prodaje šele 1 mesec po izteku nezavezujočega roka dobave pravico zahtevati takojšnjo dobavo vozil (V. točka Splošnih pogojev). Res je, da je sodišče prve stopnje nato v točki 19 izpodbijane sodbe navedlo, da se je dobavni rok iztekel 13. 9. 2017 (šest mesecev po plačilu are), a navedeno ne vpliva na pravilnost odločitve. Ključno je, da je bil tudi upoštevaje 3 oziroma 4 mesečni dobavni rok poziv na izročitev vozil v juniju 2017 preuranjen. Predvsem pa je bistveno, da niti ni bil problem v dobavi oziroma roku dobave spornih vozil, temveč je težava nastala pri plačilu kupnine in izročitvi teh vozil in sicer v povezavi s sporom, ki je takrat že obstajal med toženo stranko in K. d. o. o.1 v zvezi z izročitvijo vozil znamke BMW, za katere je K. d. o. o. že plačala kupnino, vozil pa ji tožena stranka ni izročila. Navedeno izhaja iz izpovedbe zaslišanega R. Š., ki je izpovedal, da je bila tožeča stranka tudi v juliju zainteresirana za prevzem vozil, a ni želela plačati kupnine, ker tožena stranka ni hotela izročiti avtomobilov in izstaviti predračuna. Vendar navedeno iz razlogov v nadaljevanju ne more biti upravičen razlog za neplačilo kupnine. Iz Splošnih pogojev prodaje namreč izhaja, da plačilo (preostanka) kupnine zapade skladno s pogoji računa, ki ga prodajalec izroči kupcu oziroma v primeru odsotnosti drugačnega dogovora, ob dobavi oziroma prevzemu vozila (IV. točka). Glede na navedeno tožena stranka upravičeno tožeči stranki ni izročila spornih vozil pred plačilom celotne kupnine.

7. V zvezi z dobavnim rokom tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do elektronskega sporočila J. P. z dne 8. 5. 2017. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 11 izpodbijane sodbe navedlo, da iz elektronskega sporočila J. P. z dne 8. 5. 2017, kar je slednji potrdil v svoji izpovedi, izhaja, da pričakuje proizvodnjo spornih vozil konec junija 2017, nakar so vozila dobavljena približno mesec dni od proizvodnje. Glede na navedeno pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do elektronskega sporočila J. P. z dne 8. 5. 2017, niso utemeljene.

8. V zvezi z vzpostavljeno poslovno prakso glede načina izročanja vozil in plačila kupnine pritožbeno sodišče poudarja, da tudi, če bi držalo, da je bila med strankama vzpostavljena poslovna praksa z dobavnim rokom treh mesecev, tožeča stranka skladno s Splošnimi pogoji prodaje ni imela pravice zahtevati izročitve vozil že v juniju 2017, saj bi moral v skladu s temi pogoji prej preteči še 1 mesec od poteka neobvezujočega roka dobave (skupaj 4 mesece od plačila are v marcu 2017, torej najprej v juliju 2017). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka vozili prejela konec junija. V juliju je bil tudi sestanek, v zvezi s katerim je priča R. Š. izpovedal, da je imela tožeča stranka takrat še vedno interes prevzeti sporni vozili, kot tudi vozili BMW, v zvezi s katerimi je bila s toženo stranko v sporu K. d. o. o., a pred izročitvijo vozil ni hotela plačati celotne kupnine. Glede na zatrjevano vzpostavljeno poslovno prakso z dobavnim rokom 3 mesecev in glede na Splošne pogoje prodaje, iz katerih izhaja, da ob odsotnosti drugačnega dogovora prodajalec vozilo kupcu izroči šele po plačilu celotne kupnine, pritožbene navedbe, da naj bi iz vzpostavljene poslovne prakse izhajalo, da je tožeča stranka upravičena do vračila dvojne are, niso utemeljene. Prav tako ni podano očitano nasprotje med 14. in 10. - 13. točko obrazložitve.

9. Držijo pritožbene navedbe, da K. d. o. o., s katerim je tožena stranka v sporu v zvezi z vozili znamke BMW, ni ista pravna oseba kot tožeča stranka. Vendar pa ni mogoče spregledati, da je K. d. o. o. 100 % lastnica tožeče stranke, pri čemer imata obe pravni osebi istega zakonitega zastopnika ( R. S.), ki je tudi 100 % lastnik K. d. o. o. Ni sporno, da je aro za sporni vozili Land Rover za tožečo stranko plačala prav K. d. o. o. Nadalje sta tako priča R. Š., kot tudi zakoniti zastopnik tožene stranke J. Š. izpovedala, da sta bila posla z vozili Land Rover in BMW povezana najmanj toliko, da je bil predmet dogovorov glede dokončanja obravnavanega posla tudi posel z vozili BMW. Tako je R. Š. izpovedal, da so bili na sestanku v juliju 2017 še vedno pripravljeni oziroma zainteresirani prevzeti vsa vozila, torej tudi vozila BMW. Zakoniti zastopnik tožene stranke pa je izpovedal, da glede na to, da tožeči stranki, K. d. o. o. ali katerikoli drugi pravni osebi, ki je povezana z R. S., niso smeli več prodati vozil BMW, je tožeči stranki predlagal, da se kupnina za vozili BMW porabi za kupnino za Land Roverja, pri čemer naj bi tožeča stranka vztrajala, da želi oziroma hoče, da se sporni BMW vozili izročita kupcu. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene trditve, da je napačno sklepanje sodišča prve stopnje, da je zato, ker je tožena stranka ponudila, da se kupnina za vozili BMW porabi za kupnino spornih Land Rover-jev, tožeča stranka pa je to zavrnila, tožeča stranka tista, ki je kršila pogodbi. Iz navedenega namreč po oceni pritožbenega sodišča logično izhaja, da je nedvomno pri obeh strankah bil interes, da se sporni posel dokonča in pride do izročitve spornih vozil. Vendar pa je tožeča stranka plačilo kupnine za navedeni vozili pogojevala z izročitvijo vozil Land Rover pred plačilom kupnine, za kar pa ni imela upravičene podlage v vzpostavljeni poslovni praksi, kot tudi ne v določilih Splošnih pogojev prodaje. Zato njeno vztrajanje na izročitev vozil pred plačilom kupnine ni bilo upravičeno. Nasprotnega, da bi bila tožeča stranka pripravljena plačati kupnino, pa ji morebiti tožena stranka kljub temu ne bi hotela izročiti spornih vozil, pa tožeča stranka ni trdila, kot tudi ne dokazala. Zato zatrjevani odstop od prodajnih pogodb ni bil utemeljen, posledično pa ni utemeljen njen zahtevek na vračilo dvojne are.

10. Nesporno je, da do izročitve vozil znamke BMW kupcu, družbi K. d. o. o., ni prišlo. Prav tako je nesporno, da je K. d. o. o. zoper toženo stranko začela pravdo (VII Pg 721/2017), v kateri je zahtevala vrnitev plačane kupnine. V času odločanja o pritožbi je bilo v navedenem sporu že pravnomočno odločeno in je bilo ugotovljeno, da terjatev K. d. o. o. na vrnitev plačane kupnine obstoji (I Cpg 298/2019). Navsezadnje pa to, ali je bil pravni posel z vozili BMW razdrt ali ne, za odločitev v obravnavani zadevi niti ni bistveno. Namreč ne glede na predlog tožene stranke, da tožeča stranka kupnino za sporni vozili Land Rover poravna iz kupnine za BMW, je ključno, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila pripravljena poravnati celotno kupnino za sporni vozili Land Rover pred izročitvijo teh vozil. Sama je namreč trdila, da je pri njej obstajal zadržek za plačilo kupnine pred izročitvijo vozil iz razloga, ker tožena stranka po plačilu kupnine za vozili BMW, kupcu K. d. o. o. teh vozil ni izročila. Vendar je glede navedenega sodišče prve stopnje zaključilo, da zgolj gola možnost, da bi tožena stranka zadržala kupnino brez izročitve vozil, ne zadošča za utemeljenost ugovora ogroženosti. S tem se pritožbeno sodišče strinja in dodaja, da je tožena stranka pojasnila, da omejitve glede (pre)prodaje, ki veljajo za vozila znamke BMW, za vozila znamke Land Rover ne veljajo, česar tožeča stranka ni izpodbijala. Glede na to v konkretnih okoliščinah ne drži, da je tožena stranka kršila pravilo sočasne izpolnitve (101. člen OZ).

11. Nadalje je tožeča stranka sodišču prve stopnje očitala, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je glede komunikacije s toženo stranko zaključilo, da R. Š. komunikacije z zakonitim zastopnikom tožene stranke ni omenjal. Iz prepisa zapisnika o zaslišanju R. Š. naj bi namreč izhajalo, da ga od maja dalje ni kontaktiral nihče od tožene stranke, izrecno naj bi zanikal tudi, da bi ga klical J. Š. (str. 26 in 27 prepisa).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da R. Š. komunikacije z zakonitim zastopnikom tožene stranke ni omenil in je na izrecno vprašanje sodišča vztrajal, da tožeča stranka ni prejela predračuna glede spornih vozil. Vendar pritožba pravilno opozarja, da je bil nato R. Š. dodatno zaslišan v zvezi s tem, ali je bila tožeča stranka s strani tožene stranke pozvana, da sta sporni vozili prispeli (list. št. 44). Ob dodatnem zaslišanju je R. Š. res izpovedal, da ga od maja dalje ni kontaktiral nihče od tožene stranke. Vendar pa pritožnica spregleda, da je zaslišani R. Š. izpovedal tudi, da tožeča stranka ni plačala kupnine za sporni vozili, ker ji tožena stranka ni izročila predračuna za kupnino, za kar pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni odločilno za presojo utemeljenosti odstopa od pogodbe, saj iz Splošnih pogojev prodaje izhaja, da se račun za celotno kupnino izda po njenem plačilu (14. tč. izpodbijane sodbe). Prav tako sta imeli pravdni stranki z namenom rešitve spora sestanek v juliju 2017, v zvezi s katerim je R. Š. izpovedal, da je bila tožeča stranka še vedno zainteresirana za prevzem spornih vozil, kot tudi za prevzem vozil BMW, glede katerih je bila tožena stranka v sporu s K. d. o. o. Nadalje je izpovedal, da je bil poglavitni razlog, da ni prišlo do izročitve spornih vozil, spor v zvezi z vozili BMW. Vse navedeno tudi pritožbeno sodišče utemeljuje v prepričanju, da je prepričljivejša izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke, da je R. Š. pozival na plačilo kupnine, vendar neuspešno, in da je R. Š. pogojeval plačilo kupnine z izročitvijo vozil BMW. Navedeno se sklada z izpovedbo R. Š., da je bila tožeča stranka zainteresirana za nadaljevanje celotnega posla s toženo stranko. Tožeča stranka je bila torej tista, ki zaradi spora glede vozil znamke BMW ni želela plačati kupnine za sporni vozili pred njihovo izročitvijo, kar pa ni bila upravičena zahtevati. V skladu s poslovno prakso in Splošnimi pogoji prodaje se namreč vozila niso izročala kupcu pred plačilom celotne kupnine. Glede na navedeno tudi, če držijo pritožbene navedbe, da je tožeča stranka z izpovedbo R. Š., da ga tožena stranka od maja naprej ni kontaktirala glede prevzema spornih vozil, prevalila dokazno breme na toženo stranko, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ga je le-ta zmogla. Zakoniti zastopnik tožene stranke je zanikal, da je na sestanku v juliju 2017 rekel, da vozili tožeči stranki ne bo izročil. Trdil je, da bi ji vozili izročil, če bi plačala kupnino zanje, česar pa ni storila. Vse navedeno tudi po oceni pritožbenega sodišča vodi v zaključek, da tožena stranka ni imela interesa, da naročenih vozil Land Rover ne izroči. Glede posla z vozili BMW je imela namreč v posesti tako vozili kot tudi kupnino, zaradi česar ni imela interesa pogojevati plačilo spornih vozil z izročitvijo vozil BMW. Prav tako je logično imela interes vozili Land Rover izročiti tožeči stranki, saj jima sicer cena pada in jih je prisiljena prodati pod ceno. Nasprotno pa je imela tožeča stranka interes plačilo kupnine za sporni vozili pogojevati z izročitvijo vozil BMW kupcu K. d. o. o., saj je slednja kupnino za vozili znamke BMW že v celoti plačala, tožena stranka pa ji zaradi domnevne kršitve pravil o (pre)prodaji vozil ni hotela izročiti. Na podlagi povedanega je glede na izvedene dokaze edini logični zaključek, da je tožeča stranka plačilo kupnine za sporni vozili Land Rover pogojevala z izročitvijo vozil BMW, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje.

12. Dejstvo, da je tožena stranka ponudila, da lahko tožeča stranka poravna kupnino za sporni vozili iz kupnine, ki je bila plačana za vozili znamke BMW, ne dokazuje, da je tožena stranka pogojevala izročitev vozil Land Rover s plačilom kupnine zanje iz kupnine, ki je bila toženi stranki plačana za vozili znamke BMW, temveč lahko pomeni zgolj, da je tožena stranka navedeno predlagala iz razloga, ker je tožeča stranka vztrajala, da kupnine ne bo plačala, če tožena stranka vozili znamke BMW ne bo izročila kupcu. Zato navedeno ni dokaz, da tožena stranka ni bila pripravljena izpeljati spornega posla do konca. Temveč je nasprotno dokaz, da je imela tožena stranka nedvomno interes sporni pravni posel izpeljati do konca. Na drugi strani pa tožeča stranka ni dokazala, da je imela pravni interes plačati kupnino za Land Rover-ja v skladu s Splošnimi pogoji prodaje pred njihovo izročitvijo in ločeno od posla z vozili znamke BMW. Sklicevala se je sicer na to, da jo tožena stranka naj ne bi pozvala na plačilo kupnine, kar pa že glede na dejstvo, ki ga tožeča stranka sama zatrjuje in sicer, da je tožena stranka predlagala, da se kupnina za Land Roverja poravna iz kupnine za vozili BMW, ne drži. Kot že rečeno pa tožeča stranka tudi ni dokazala, da je bila pripravljena za sporna Land Rover-ja, mimo spora z vozili BMW, dejansko plačati kupnino v skladu s Splošnimi pogoji prodaje.

13. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bili vozili toženi stranki dobavljeni konec junija. Glede na ustaljeno poslovno prakso in dejstvo, da je tožeča stranka vedela, da je namen sestanka v juliju 2017 rešitev oziroma poskus mirne rešitve obeh sporov (obravnavanega in glede vozil znamke BMW), pri čemer je kot že rečeno tožena stranka dokazala, da je tožeča stranka tista, ki je plačilo kupnine za sporni vozili pogojevala z izročitvijo vozil BMW, ugovor ogroženosti tudi po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da so obstajali nedvomni razlogi, da ji tožena stranka spornih vozil, če bi jih plačala, ne bi izročila. Dejstvo neizročitve vozil znamke BMW kupcu K. d. o. o. je namreč vezano izključno na vozili znamke BMW, glede katerih veljajo pravila oziroma omejitve v zvezi z njihovo (pre)prodajo, za katera je tožena stranka pojasnila, da za vozila Land Rover niso določena, tožeča stranka pa navedenega ni izpodbijala. Ob vsem povedanem tudi ni odločilno, ali je tožena stranka po prejemu pozivov tožničine pooblaščenke v mesecu juniju 2017 tožnici sporočila, da sta vozili pripravljeni na prevzem.

14. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da kupnine ni vnaprej plačala iz strahu, da bo tožena stranka ravnala enako kot z vozil znamke BMW v poslovnem razmerju z družbo K. d. o. o. Sodišče prve stopnje se je namreč do navedenega opredelilo v 17. točki izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ki jim v celoti pritrjuje.

15. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene očitke, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 O odnosu med tožečo stranko in K. d. o. o. več v nadaljevanju.