Jedro

Tožničine nedenarne terjatve po njenih lastnih navedbah ne ogroža nevarnost, da toženec ob zaključku postopka ne bi več bil imetnik poslovnega deleža ali da bi bil ta obremenjen, temveč da bi bil zaradi načina upravljanja družbe in razpolaganja z družbinim premoženjem ta delež manj ali celo ničvreden oziroma, kot se v pritožbi izrazi pritožnica, "izčrpan, razvrednoten, izvotljen, brez ekonomske substance". Takšnih ravnanj predlagana začasna odredba na prepoved odsvojitve ali obremenitve poslovnega deleža ne preprečuje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1.Pravdni stranki sta nekdanja zakonca. Njuna zakonska zveza je bila razvezana s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani II N 1059/2023 z dne 23. 4. 2024.

2.Tožnica je 20. 11. 2024 vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi 100 % poslovni delež družbe A., d. o. o., in podjetniško organizirano premoženje samostojnega podjetnika s firmo B. B. s. p., pri čemer sta deleža strank na skupnem premoženju enaka. Poleg tega zahteva, da ji toženec plača 19.620,59 EUR s pripadki, kar ustreza polovici skupnih kreditnih obveznosti, ki naj bi jih plačala po prenehanju njune življenjske skupnosti.

3.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica zahtevala, da sodišče tožencu prepove odtujitev in obremenitev 100 % poslovnega deleža z zaporedno številko ... v družbi A., d. o. o. ter prepoved vpiše v sodni register.

4.Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica in uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Napačna je ugotovitev sodišča, da ravnanja toženca s premoženjem družbe A., d. o. o., niso pomembna. Velja ravno nasprotno. Kadar takšna ravnanja zmanjšujejo ali ogrožajo vrednost spornega poslovnega deleža oziroma izničujejo namen sodnega varstva, so v postopku zavarovanja odločilnega pomena. Tožnica je nevarnost za uveljavitev svoje terjatve izkazovala s konkretnimi, med seboj povezanimi dejanji toženca, ki kažejo na jasen vzorec ravnanja. Po začetku pravde je bila izvedena parcelacija nepremičnin v lasti družbe A., d. o. o., objavljen je bil oglas za prodajo nepremičnine, med postopkom je bil izbrisan toženčev s. p., že pred tem njegov transakcijski račun. Poslovni delež je bil obremenjen z zastavno pravico in zaznambo izvršljivosti terjatve. Sodišče teh ravnanj ni presodilo kot celote, temveč jih je razčlenilo na posamezne segmente in nato za vsakega posebej ugotovilo, da ne pomeni razpolaganja s poslovnim deležem. Pri tem je postavilo previsok dokazni standard. Od tožnice ni mogoče zahtevati, da dokaže bodočo pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža, če je že izkazala konkretna ravnanja, ki zmanjšujejo njegovo vrednost in otežujejo učinkovito sodno varstvo. Predlagana začasna odredba je primerna in sorazmerna, saj ne posega v vsakodnevno poslovanje družbe. Tožnica ni predlagala odvzema upravljavskih pravic, prepovedi opravljanja dejavnosti, blokade poslovanja ali zamenjave poslovodstva. Predlagala je le prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža ter vpis te prepovedi v sodni register, torej ukrep, ki ohranja obstoječe pravno stanje do pravnomočne odločitve o glavni stvari. Razlogi sodišča glede tehtanja neugodnih posledic so notranje protislovni. Sodišče je ugotovilo, da predlagana prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža tožencu ne bi preprečila nadaljnjega vodenja družbe, sklepanja pogodb, zastopanja družbe in opravljanja tekočih poslovnih aktivnosti. Če je tako, poseg v toženčev položaj ni takšen, da bi lahko odtehtal škodo, ki brez zavarovanja grozi tožnici. Brez izdaje začasne odredbe obstaja realna nevarnost, da bo uveljavljeno sodno varstvo ostalo zgolj formalno. Če bo med pravdo prodano ali kako drugače izvotljeno ključno premoženje družbe, zmanjšana preglednost denarnih tokov ter poslovni delež dodatno obremenjen ali prenesen, bo poznejša ugotovitev, da sporni delež spada v skupno premoženje, za tožnico bistveno manj vredna ali celo brez učinkovite premoženjske vsebine. Sodni postopek o obsegu skupnega premoženja bi bil razvrednoten prav tedaj, ko bi sporni delež ostal formalno nedotaknjen, njegova vrednost pa bi bila med pravdo dejansko izčrpana. Zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe tožencu omogoča, da med pravdo nadaljuje posege v ekonomsko substanco spornega poslovnega deleža, tožnici pa odreka prav tisto začasno varstvo, zaradi katerega institut začasne odredbe sploh obstaja.

5.Pritožba je bila vročena tožencu, ki je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Izpodbijani sklep ni obremenjen z očitanimi formalnimi pomanjkljivostmi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih navedb strank, sprejeto odločitev pa je utemeljilo z jasnimi in popolnimi razlogi, med katerimi ni notranjega nasprotja.

8.Tožnica v postopku uveljavlja denarni in nedenarni zahtevek. Sodišče prve stopnje je štelo, da s predlogom za izdajo začasne odredbe meri na zavarovanje nedenarnega dela zahtevka, s katerim zahteva ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem. Tožnica takšnemu izhodišču ne nasprotuje.

9.Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo pravno podlago za odločanje o predlagani začasni odredbi. To predstavlja 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Skladno z njegovo vsebino mora upnik za uspeh predloga za zavarovanje z začasno odredbo poleg verjetnosti obstoja ali bodočega nastanka terjatve izkazati še eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode; ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

10.Upnik mora predlagati primerno začasno odredbo, to je odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ).

11.Tožnica je predlagala, da sodišče z začasno odredbo tožencu prepove odtujitev in obremenitev 100 % poslovnega deleža v družbi A., d. o. o.

12.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica verjetno izkazala, da navedeni poslovni delež predstavlja skupno premoženje pravdnih strank.

13.Tožnica je potrebo po izdaji začasne odredbe utemeljevala s sklicevanjem na nevarnost, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena ter tehtanje neugodnih posledic (prva in tretja alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Obe predpostavki je opirala na isto dejstveno podlago: po začetku postopka je bila izvedena parcelacija nepremičnin v lasti družbe A., d. o. o. in objavljen oglas za prodajo nepremičnine; transakcijski račun družbe je bil zaprt; med postopkom je bil izbrisan s. p. toženca, še prej pa zaprt njegov transakcijski račun; poslovni delež toženca v družbi A., d. o. o. je bil obremenjen z zastavno pravico in zaznambo izvršljivosti terjatve.

14.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnica ni verjetno izkazala nevarnosti, da bo toženec odtujil ali odsvojil poslovni delež. Njegovih ravnanj, ki po navedbah tožnice ogrožajo njeno terjatev ter ji povzročajo škodo in neugodne posledice, pa izdaja predlagane začasne odredbe ne bi preprečila in zato ni primerna za dosego namena zavarovanja.

15.Tožnica ni obrazloženo trdila, da namerava toženec kot edini v sodni register vpisani družbenik A., d. o. o., pravnoposlovno razpolagati s poslovnim deležem družbe. Tega ne stori niti v pritožbi. Edine konkretizirane navedbe v smeri odtujevanja ali obremenjevanja poslovnega deleža se nanašajo na vpis zastavne pravice in zaznambo izvršljivosti terjatve v korist Republike Slovenije, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da gre za prisilno vpisano obremenitev. Takšnih obremenitev predlagana začasna odredba ne more preprečiti.

16.Preostale tožničine navedbe se ne nanašajo na ravnanje toženca kot družbenika, temveč na njegovo ravnanje v vlogi poslovodje družbe A., d. o. o. Tožnica ne izpostavlja nobenih ravnanj, ki bi izkazovala namero toženca, da kot družbenik odtuji, obremeni ali kako drugače razpolaga s poslovnim deležem, temveč mu očita, da kot poslovodja posluje netransparentno (zaprtje transakcijskega računa) in razpolaga z družbinim premoženjem (prodaja družbine nepremičnine) ter na ta način zmanjšuje vrednost poslovnega deleža. Tožničine nedenarne terjatve po njenih lastnih navedbah torej ne ogroža nevarnost, da toženec ob zaključku postopka ne bi več bil imetnik poslovnega deleža ali da bi bil ta obremenjen, temveč da bi bil zaradi načina upravljanja družbe in razpolaganja z družbinim premoženjem ta delež manj ali celo ničvreden oziroma, kot se v pritožbi izrazi pritožnica, "izčrpan, razvrednoten, izvotljen, brez ekonomske substance". Takšnih ravnanj predlagana začasna odredba ne preprečuje. Tega se očitno zaveda tudi pritožnica, saj v pritožbi obširno poudarja, da s predlagano začasno odredbo ne želi omejevati toženčevih upravljalskih upravičenj ali posegati v poslovanje in upravljanje družbe. Pri tem pa spregleda, da prav v ta okvir - in ne v okvir lastniških upravičenj družbenika - sodijo ravnanja toženca, ki jih sama izpostavlja kot tista, ki ogrožajo njeno terjatev in premoženjske interese.

17.Tožnica se neutemeljeno sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Celju II Cpg 17/2017 z dne 8. 3. 2017 in Višjega sodišča v Mariboru I Cp 303/2023 z dne 9. 5. 2023. V prvi zadevi, drugače kot v obravnavani, predmet presoje ni bila začasna odredba s prepovedjo odsvojitve in obremenitve poslovnega deleža, v drugi zadevi pa je bila, za razliko od obravnavane, verjetno izkazana nevarnost spremembe strukture poslovnih deležev.

18.Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

19.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.