Jedro

V opis kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 103. člena KZ-77 ne sodi opis obsojenčevega krivdnega odnosa do dejanja, ampak je to stvar njene obrazložitve.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 25.1.2000 je bil obs. M.G. spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14-ih let po 2. v zvezi s 1. odstavkom 103. člena KZ-77 in z uporabo omilitvenih določb 2. odstavka 42. člena in 1. točke 1. odstavka 43. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) obsojen na 1 leto zapora. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 17.1.2001 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. M.G. je dne 6.3.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo. Z njo uveljavlja razloga iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Po njegovem stališču sta podani kršitvi kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena istega zakona. Zagovornik predlaga, da že prvostopno sodišče skladno z določili 3. odstavka 422. člena ZKP izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži, sicer naj tako odredi Vrhovno sodišče skladno z določili 4. odstavka 423. člena ZKP, sicer pa naj skladno z določili 1. odstavka 426. člena ZKP pravnomočno sodno odločbo spremeni tako, da se obsojenega v celoti oprosti obtožbe, oziroma podrejeno v celoti razveljavi prvo in drugostopno sodbo ter uporabi določila 427. člena ZKP ter odredi novo glavno obravnavo pred stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje z naložitvijo izvedbe potrebnih dodatnih dokazov.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, danem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene. Meni, da zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja predvsem zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z okoliščino, ki zadeva obdolženčevo trditev, da ni vedel za oškodovankino starost in duševno zaostalost ter da je zato bil v dejanski zmoti. Glede te okoliščine zahteva očita sodišču, da odločilnih dejstev ni pravilno in popolno ugotovilo in da je napačno ocenilo zbrano dokazno gradivo. Po stališču vrhovnega državnega tožilca zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ne more biti uspešna, ker gre za razlog, ki ga z njo ni mogoče uveljavljati. V sodbah nižjih sodišč so tudi navedeni razlogi za sprejeto odločitev, zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, tudi ne v pogledu očitka, da se sodišče ni opredelilo do navedb oškodovanke glede vtikanja obsojenčevega penisa v njeno vagino in do ejakulacije. Zahteva za varstvo zakonitosti komentira navedbe v obtožnici, čeprav je vložena zoper obsodilno sodbo, ki ji oporeka tudi utemeljenost glede izreka višine kazni, kar ni mogoče storiti z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornika obs. M.G. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitvi kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP. Iz vsebine obrazložitve, s katero napada tudi opis dejanja ter navedbe dejanskih okoliščin v obtožnici, je posredno razviden očitek pravnomočni sodbi, da opis obsojenčevega dejanja ne vsebuje vseh njegovih zakonskih znakov. Opis dejanja bi po zagovornikovem stališču moral zajeti tudi obsojenčev subjektivni odnos do oškodovankinih stanj, ki zadevajo njeno starost in duševno zaostalost. Izrek pravnomočne sodbe vsebuje dejstva in okoliščine, ki so znaki obravnavanega kaznivega dejanja, vključno z navedbo starosti ošk. V.F. in njene duševne manjrazvitosti, pri čemer ne sodi vanj opis obsojenčevega krivdnega odnosa do kaznivega dejanja, temveč je to stvar njene obrazložitve. Opis kaznivega dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi nima v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazane pomanjkljivosti in zato ni podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP je po zagovornikovem naziranju podana, ker je obsojenec bil v dejanski zmoti. Ni se zavedal in se tudi ni mogel zavedati, da oškodovanka še ni stara 14 let in da je duševno zaostala. Uporaba določb o dejanski zmoti predpostavlja ugotovitev ustreznih dejanskih okoliščin, ki so v obravnavani zadevi glede na zaključke pravnomočne sodbe nasprotne tistim, ki jih prikazuje zahteva za varstvo zakonitosti. Zato navedena kršitev kazenskega zakona ni podana.

Obsojenčevo dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe, je tudi pravilno pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 103. člena KZ-77. Na podlagi opisa kaznivega dejanja, ki konkretizira spolna dejanja obsojenca z oškodovanko, ni mogoče zaključiti, da ta zakonski znak ni podan, ali da že po opisu pomeni kakšno drugo obliko spolnega napada na oškodovanko, ki jo določa 4. odstavek 103. člena ZKP. Zato ni mogoče sprejeti stališča, ki ga v zvezi s tem navaja zahteva za varstvo zakonitosti, in tudi ne zaključiti, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti opozarja na oškodovankino izpovedbo, dano preiskovalni sodnici. V njej je govorila o tem, da naj bi prišlo do vtikanja obsojenčevega penisa v njeno vagino in do ejakulacije. Z ugotovitvami ginekologa je ta del oškodovankine izpovedbe bil negiran. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti po eni strani očita pravnomočni sodbi, da ni ocenila takšne izpovedbe, po drugi strani pa trdi, da so njeni razlogi v nasprotju z izpovedbo oškodovanke. S tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Obrazložitev pravnomočne sodbe povzema celotno vsebino oškodovankine izpovedbe in jo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi ocenjuje kot verodostojno. Glede na to ni mogoče sprejeti očitka zahteve za varstvo zakonitosti, da je ocena oškodovankine izpovedbe, ki se izrecno ni dotaknila tudi okoliščine, o kateri je izpovedala preiskovalni sodnici, pomanjkljiva v toliki meri, da bi lahko predstavljala zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. To še posebej, ker se obsojencu ne očita navedeno ravnanje. Gre za dejstvo, ki za presojo, ali je obsojenec storil obravnavano kaznivo dejanje, ni odločilno. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Z ostalimi navedbami, posebej s tistimi, ki zadevajo okoliščino, da je obsojenec poznal podatke o starosti in duševnem stanju oškodovanke, očita zahteva za varstvo zakonitosti sodišču, da vseh odločilnih dejstev ni ugotovilo pravilno in popolno in da ni pravilno ocenilo zbrano dokazno gradivo, posebej še oškodovankino izpovedbo. Slednje predstavlja utemeljevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obs. M.G. v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane. Prav tako pri odločanju o njej ni nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ( 427. člen ZKP). Zato je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).