Jedro

Spremenjene zakonske pristojnosti ministrstva ni okoliščina, ki bi sama po sebi bila razlog za prenehanje delovnega razmerja višjega upravnega delavca, ampak je le razlog za njegovo prerazporeditev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Vlade Republike Slovenije št... z dne 19.1.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka z dnem 31.12.1994 tožnico razrešila dolžnosti svetovalke Vlade Republike Slovenije v Ministrstvu za pravosodje zaradi odhoda v drugo ministrstvo in ugotovila, da z dnem razrešitve tožnici preneha delovno razmerje v Ministrstvu za pravosodje. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka svojo odločitev oprla na 23. člen Zakona o delavcih v državnih organih.

Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe predpisov. Tožnica zatrjuje, da v njenem primeru ne obstajajo razlogi za razrešitev, ki jih določa 23. člen Zakona o delavcih v državnih organih. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je bila razrešena dolžnosti svetovalke Vlade Republike Slovenije v Ministrstvu za pravosodje zaradi odhoda v drugo ministrstvo. Kot izhaja iz 26. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev republiški upravni organi in vladne službe, ki prevzamejo po določbah tega zakona naloge dosedanjih republiških upravnih organov, prevzamejo hkrati tudi delavce, ki so na dan uveljavitve tega zakona opravljali te naloge. Naloge, ki jih je Izobraževalni center, v katerem je delala, opravljal v Ministrstvu za pravosodje, so bile prevzete v Ministrstvo za notranje zadeve. Gre torej za prevzem nalog ter delavcev in tako za razporeditev delavcev iz Ministrstva za pravosodje v Ministrstvo za notranje zadeve (30. člen Zakona o delavcih v državnih organih) in ne za prenehanje delovnega razmerja v Ministrstvu za pravosodje kot je napačno ugotovljeno v izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bila tožnica s 1.1.1995 imenovana za svetovalko ministra za notranje zadeve in je z istim dnem tudi sklenila delovno razmerje v navedenem Ministrstvu. Z 31.12.1994 je tožnici prenehalo delovno razmerje v Ministrstvu za pravosodje in ji je s tem tudi ugasnilo njeno imenovanje za svetovalko Vlade Republike Slovenije v Ministrstvu za pravosodje. Izpodbijana odločba je le dekleratorne narave. Vprašanje prenehanja delovnega razmerja, ki ga tožnica v tožbi izpodbija, je delovno pravne narave in ga zato tožnica lahko izpodbija le pred delovnim sodiščem. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Tožba je utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka, sklicujoč se na 23. člen Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90, 5/91, 18/91, 22/91, 2/91-I in 4/93-ZDDO), z 31.12.1994 tožnico razrešila dolžnosti svetovalke Vlade Republike Slovenije v Ministrstvu za pravosodje zaradi odhoda v drugo ministrstvo in tudi ugotovila, da z dnem razrešitve tožnici preneha delovno razmerje v Ministrstvu za pravosodje. Iz obrazložitve te odločbe ni razvidno, katera so tista dejstva in okoliščine, ki so bila v postopku ugotovljena in ustrezajo pravno pomembnim dejstvom, ki jih določa 23. člena ZDDO kot razloge za razrešitev dolžnosti višjega upravnega delavca. V odgovoru na tožbo je tožeča stranka sicer navedeno procesno napako poskusila popraviti, vendar pri tem sodišče opozarja, da z naknadno obrazložitvijo odločbe v odgovoru na tožbo, take napake ni mogoče uspešno odpraviti. Pomanjkljivo obrazložena odločba onemogoča kontrolo, ali je bilo dejansko stanje sploh pravilno ugotovljeno in ali je bil na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljen materialni predpis. Pomanjkljivo obrazložena odločba pomeni bistveno kršitev postopka, saj take odločbe tožnik ne more učinkovito izpodbijati, sodišče pa zaradi tega ne more presoditi njene zakonitosti.

Po 23. členu ZDDO razreši dolžnosti višjega upravnega delavca organ, pristojen za njegovo imenovanje, če pisno zaprosi za razrešitev ali če je s pravnomočno sodbo obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega ni primeren za opravljanje dolžnosti, na katero je imenovan.

Predstojnik pa lahko predlaga razrešitev višjega upravnega delavca tudi, če oceni, da ta po svojih delovnih in strokovnih kvalitetah ni primeren za opravljanje dolžnosti. Iz navedene zakonske določbe jasno izhaja, da se samo iz razlogov, določenih v tej zakonski določbi, lahko višjega upravnega delavca razreši dolžnosti. Odhod v drugo ministrstvo, na katero se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka, pa po navedeni zakonski določbi ni razlog za razrešitev in kot posledica tega tudi ne za prenehanje delovnega razmerja. Sploh razrešitev po 23. členu, sama po sebi ni razlog za prenehanje delovnega razmerja, saj določba 24. člena istega zakona posebej določa, da takega delavca organ, pristojen za imenovanje, razporedi brez objave v isti ali drug organ na delovno mesto, ki ustrezna njegovemu znanju in strokovni izobrazbi oziroma če ga ni mogoče razporediti, se mu ponudi delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju in strokovni usposobljenosti. Šele, če delavec tega ne sprejme, mu preneha delovno razmerje po preteku odpovednega roka.

Določbe 30., 31. in 56. člena ZDDO pa določajo razporejanje delavcev v državnih organih na podlagi ugotovljenih delovnih potreb, če se spremenijo pristojnosti državnega organa oziroma je spremenjena njegova organizacija. Po določbi 1. odstavka 53. člena ZDDO delavcem v državnem organu preneha delovno razmerje v primerih, določenih z zakonom. Iz navedenega po mnenju sodišča med drugim tudi sledi, da s prenehanjem upravnega organa, preneha tudi delovno razmerje delavcem tega organa. V takem primeru sledi tudi logična posledica, da takemu delavcu s prenehanjem delovnega razmerja ugasne tudi imenovanje v naziv višjega upravnega delavca, ker je po 5. členu ZDDO imenovanje v naziv višjega upravnega delavca predpogoj za sklenitev delovnega razmerja delavca, ki bo opravljal dela, za katera zakon zahteva tak naziv.

Če držijo tožbene navedbe, da ja zaradi spremenjenih zakonskih pristojnosti Ministrstva za pravosodje in Ministrstva za notranje zadeve, slednje prevzelo dela Izobraževalnega centra iz Ministrstva za pravosodje, v katerem je tožnica delala, ta okoliščina sama po sebi še ne more biti razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnice v Ministrstvu za pravosodje, ampak je v skladu z že prej navedenimi določbami 30., 31. in 56. člena zakona le razlog za prerazporeditev tožnice in ostalih delavcev iz Ministrstva za pravosodje v Ministrstvo v notranje zadeve. V skladu s 3. odstavkom 31. člena sklene tožnica delovno razmerje v novem organu brez objave.

Ker sodišče zaradi bistvene kršitve pravil postopka ni moglo rešiti upravnega spora, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena, v povezavi z 2. odstavkom 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot Zakon o splošnem upravnem postopku, uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).