Jedro

Zgolj dejstvo, da toženki tožeča stranka podpisane najemne pogodbe ni izročila, toženke ne more razbremeniti njenih pogodbenih obveznosti. Pravilo sočasne izpolnitve se nanaša na izpolnitev pogodbene obveznosti. V predmetni dvostranski pogodbi se je tožeča stranka kot najemodajalec zavezala izročiti toženki stanovanje v uporabo, toženka pa, da bo za to plačevala najemnino. Tožeča stranka je svojo pogodbeno obveznost izpolnila. Zato jo mora tudi toženka, ki se zato neutemeljeno sklicuje na pravila o sočasni izpolnitvi iz 122. čl. ZOR. Tudi če tožeča stranka svoje obveze, da izroči izvod pogodbe toženi stranki, ni izpolnila, neizpolnitev te obveznosti nima takega značaja, da bi jo bilo mogoče poistovetiti s posledicami neizpolnitve pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi istega sodišča opr.št. I z dne 13.12.1999 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 593.278,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od v izreku določno opredeljenih zneskov in datumov, do plačila, v preostalem obrestnem delu pa sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožena stranka se je zoper ugodilni del sodbe pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Najemna pogodba je po 39. čl. Stanovanjskega zakona veljavna le, če je sklenjena v pisni obliki, sicer je nična. Najemna pogodba je sicer sklenjena v pisni obliki in so v njej določene pravice in obveznosti, določa tudi, da prične veljati, ko jo podpišeta obe pogodbeni stranki. Na strani najemodajalca je pogodbo z dne 16.12.1992 podpisalo podjetje A.K.. Pogodbe tožeča stranka ni priznavala, da je bila sklenjena, je ugotovilo naslovno sodišče s sodbo opr.št. P 93/94 z dne 09.04.1997. S to sodbo je tožeči stranki naložena dolžnost, da toženi stranki izroči izvod pogodbe. Ugotovljeno je bilo, kot izhaja iz obrazložitve, da toženka nima izvoda najemne pogodbe, da lahko v pravnem prometu izkaže in uveljavlja svoje pravice in izpolnjuje obveznosti. Te obveznosti po sodbi pa tožeča stranka ni izpolnila, pogodbe toženki ni izročila, gre za pogodbo, v kateri so bile opredeljene obveznosti toženke, kar je pogoj izpolnjevanja obveznosti. Toženka zato ni vedela, kakšne so njene obveznosti in zato tudi ni mogla priti v zamudo z izpolnitvijo. Šlo je tudi sicer za vzajemne obveznosti, toženka bi lahko svojo obveznost začela izpolnjevati potem, ko bi imela v rokah navedeno pogodbo. Gre za pravila sočasne izpolnitve po določbah 122. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), sodišče bi zato moralo odločiti, da je tožena stranka dolžna izpolniti obveznost takrat, ko ji tožeča stranka izroči najemno pogodbo in da zamudne obresti lahko tečejo šele od izpolnitve obveznosti tožeče stranke. Tudi sama višina obveznosti je ostala sporna, saj tožena stranka (pravilno tožeča stranka) ni izdajala računov, ki bi jih tožena stranka lahko plačevala ali jim ugovarjala, prejemala je le položnice, iz katerih ni bilo razvidno, ali je obračunana najemnina in ali je šlo tudi za druge stroške. Višina obveznosti ne izhaja niti iz izpiskov odprtih postavk, ki jih je predložila tožeča stranka, saj gre le za interno listino, ki obveznosti opredeljuje kot "prevzem dejavnosti". Glede na opisano je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo določbe ZOR. Prvo pripravljalno vlogo pa je tožeča stranka sodišču dostavila po prvem naroku za glavno obravnavo, toženka jo je prejela 13.10.2003, z najemno pogodbo in izpiskom odprtih postavk. Glede na določbe 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče teh dokazov ne bi smelo upoštevati. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je kršilo postopek, ko se sklicuje na določbo 286. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč prvi narok za glavno obravnavo opravilo dne 15.10.2003, narok, razpisan za dan 17.09.2003 je, kot izhaja iz zapisnika o naroku, preložilo, na navedenem naroku tudi tožeča stranka ni podala tožbe, tudi ni tožena stranka odgovorila na njene navedbe, torej se dne 17.09.2003 prvi narok za glavno obravnavo ni začel (284. čl. ZPP) in so zato zmotna tudi nadaljnja izvajanja glede dokazov, ki jih sodišče prve stopnje po določbah 286. čl. ZPP ne bi smelo upoštevati, ker naj bi bili predlagani prepozno, šele 13.10.2003. Ob povedanem so bili predlagani pravočasno, pred prvim narokom za glavno obravnavo dne 15.10.2003. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Višini terjatve toženka v postopku ni ugovarjala, navedla je le, da ji ni znana. Da je tožbeni zahtevek po višini utemeljen, je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, ko je ocenilo listine, ki jih je predložila tožeča stranka. Višina toženkine obveznosti je bila določena s pogodbo in se je ustrezno, kot je bilo to s pogodbo določeno, zviševala, toženka pa je sproti prejemala položnice za plačilo dogovorjene najemnine in stroškov. Prepričljivo in pravno pravilno je prvostopenjsko sodišče tudi zaključilo, da je toženka dolžna plačati obresti. S plačilom posamičnih zneskov je v zamudi, za ta primer je tudi s pogodbo dogovorjeno, da se plačajo obresti. Le-te so priznane od posamičnih zneskov od leta 1997 dalje, ugotovljeno je ob tem, da je bila toženka z določbami pogodbe seznanjena najkasneje leta 1993 in je tudi v spornem obdobju prejemala položnice, iz katerih je bila razvidna vsakokratna mesečna obveznost. Pravilen je zato zaključek, da zgolj dejstvo, da toženki tožeča stranka podpisane najemne pogodbe ni izročila, toženke ne more razbremeniti njenih pogodbenih obveznosti. Pravilo sočasne izpolnitve (122. čl. ZOR - ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika - OZ, še uporablja) se nanaša na izpolnitev pogodbene obveznosti. V predmetni dvostranski pogodbi se je tožeča stranka kot najemodajalec zavezala izročiti toženki stanovanje v uporabo, toženka pa, da bo za to plačevala najemnino. Tožeča stranka je svojo pogodbeno obveznost izpolnila. Zato jo mora tudi toženka, ki se zato neutemeljeno sklicuje na pravila o sočasni izpolnitvi iz 122. čl. ZOR. Tudi če tožeča stranka svoje obveze, da izroči izvod pogodbe toženi stranki, ni izpolnila, neizpolnitev te obveznosti nima takega značaja, da bi jo bilo mogoče poistovetiti s posledicami neizpolnitve pogodbe. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani ter pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu postopkovnih kršitev, ki jih po uradni dolžnosti upošteva, ni našlo (2. odst. 350. čl. ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).