Jedro

V primeru, ko gre za izterjavo s hipoteko zavarovane terjatve, je ugovor tretjega, da ima lastninsko pravico na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, brezpredmeten, saj taka njegova pravica ne preprečuje izvršbe za izterjavo s hipoteko zavarovane terjatve, še posebej, ko se v tožbi ne zatrjuje nedobrovernost upnika ter ne izpodbija hipoteka kot neobstoječa ali sporazum strank, ki je izvršilni naslov, kot ničen.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeči stranki sami trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank na nedopustnost izvršbe, dovoljene s sklepom tega sodišča z dne 25. 2. 1994, opr. št. ..., v delu, ki se nanaša na parc. št. ... in na njej stoječi stanovanjski objekt S. S., R. S., vpisana v vl. št. ... k.o. S. S.. Hkrati je tožečima strankama naložilo, da prvotoženi stranki povrneta pravdne stroške v znesku 33.420,00 SIT. Iz razlogov izhaja, da gre v obravnavani zadevi za izterjavo hipotekarne terjatve in je v izvršilnem postopku prvi toženec kot upnik pridobil pravico poplačila svoje terjatve tudi iz parc. št. ... ne glede na to, da sta tekom tega postopka tožeči stranki postali lastnici, slednji pa tudi nista izpodbijali dopustnosti izvršbe zaradi drugih dejstev. Proti takšni sodbi sta se pravočasno pritožili tožeči stranki iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje sta predlagali, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njunemu tožbenemu zahtevku. Tožeči stranki sta v pritožbi menili, da bi sodišče moralo uporabiti 974. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ki določa, da je zastavnik dolžan izročiti zastavnemu upniku le stvar, s katero ima izključno pravico razpolaganja. Hipotekarni dolžnik v času nastanka hipoteke ni bil dejanski lastnik parcele št. ... k.o. S. S.. Tako zastavnemu dolžniku kot zastavnemu upniku je bilo znano, da zastavni dolžnik ni bil lastnik sporne nepremičnine in ni imel z njo pravice razpolagati. Zemljiška knjiga je izkazovala stanje, ki ni bilo identično stanju v naravi, in je zato sporna nepremičnina bila vpisala v vložku, ki je bil pod hipoteko. Toženi stranki nista odgovorili na pritožbo tožečih strank. Pritožba ni utemeljena. Na podlagi določbe I. odst. 498. člena veljavnega Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 je sodišče druge stopnje nadaljevalo postopek po prej veljavnem Zakonu o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju: ZPP/1977), saj je bila izpodbijana sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Sodišče druge stopnje je najprej ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 365. člena ZPP/1977), niso podane. Pritožbeni očitek glede napačne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Določbe ZOR, ki bi jih po mnenju pritožnic moralo upoštevati sodišče prve stopnje, se uporabljajo, če je predmet zastavne pravice premična stvar ali pravica. V obravnavanem primeru pa gre za hipoteko, to je zastavno pravico na nepremičnini, ki jo ureja Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), kot izhaja iz 62. člena tega zakona. Predmet izvršilnega postopka, v katerem sta bila tožnika kot tretja napotena na vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe na nepremičnino v delu, ki se nanaša na parc. št. ..., vpisano pri vl. št. ... k.o. S. S., je izterjava denarne terjatve, zavarovane s hipoteko na podlagi sporazuma strank po 251. c členu Zakona o izvršilnem postopku. Iz dejanske podlage tožbe je razvidno samo, da je izvršba nedopustna, ker sta tožnika na sporni nepremičnini parc. št. ... pridobila lastninsko pravico. Iz pritožbenih navedba pa smiselno izhaja, da sta v času sklenitve sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, vpisani pri vl. št. ... k.o. S. S., bili toženi stranki v slabi veri, ker sta vedeli, da hipotekarni dolžnik zastavlja nepremičnino parc.št. 210,ki ni njegova. Poudariti je treba, da mora pravdno sodišče odločiti v mejah postavljenega zahtevka (I. odst. 2. člena ZPP/1977). Ker je obligatorna vsebina tožbe tudi takoimenovani tožbeni temelj ali dejanska podlaga,je sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja vezano na pravilo o trditvenem bremenu (II. odst. 7. člena ZPP) in ugotavlja dejstva, na katera tožnik opira svoj zahtevek. V skladu z navedenim je pravilno ravnalo tudi sodišče prve stopnje in zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb o slabi veri toženih strank, saj takšnega zatrjevanja tožbeni zahtevek nima. Dejstva, ki jih navaja pritožba, češ da sta hipotekarni upnik in hipotekarni dolžnik vedela, da zastavnik ni bil lastnik sporne nepremičnine in da zato ni imel pravice razpolaganja z njo, bi bila pravnorelevantna, če bi predmet pravde bil sporazum strank iz 251.c člena Zakona o izvršilnem postopku, ki je izvršilni naslov. Ker pa tožeči stranki nista postavili tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti tega sporazuma, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno ravnati po 109. členu ZOR, ker bi tako odločalo mimo postavljenega zahtevka (I. odst. 2. člena ZPP/1977). Sodišče druge stopnje se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da izvršba ni nedopustna zaradi tega, ker imata tožeči stranki na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, lastninsko pravico. V primeru, ko gre za izterjavo s hipoteko zavarovane terjatve, je namreč ugovor tretjega (v konkretnem primeru torej tožečih strank), da ima lastninsko pravico na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, brezpredmeten, saj taka njegova pravica ne preprečuje izvršbe za izterjavo s hipoteko zavarovane terjatve, še posebej, ko se v tožbi ne zatrjuje nedobrovernost upnika (v konkretnem primeru prvotoženca) ter ne izpodbija hipoteka kot neobstoječa ali sporazum strank, ki je izvršilni naslov, kot ničen. Ob načelu zaupanja v zemljiško knjigo in zaradi varstva pravnega prometa ima hipoteka (pridobljena z vpisom v javno knjigo - I. odst. 64. člena ZTLR) glede na posledice iz I. odst. 63. člena ZTLR in ob upoštevanju 8. čl. Zakona o zemljiški knjigi prednost in se izvršba na nepremičnino opravi tudi proti tistemu, ki je to nepremičnino pridobil pozneje. Pritožbene navedbe torej niso mogle omajati pravilnosti izpodbijane sodbe. Ob nadaljnji ugotovitvi, da tudi uraden preizkus ni narekoval njene spremembe ali razveljavitve, je na podlagi 368. člena ZPP/1977 sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker v pritožbenem postopku tožeči stranki kot pritožnici nista uspeli, je višje sodišče v skladu s I. odst. 166. člena ZPP/1977 odločilo, da sta dolžni sami trpeti svoje pritožbene stroške.