Jedro

S tem, ko je toženec (delavec) odšel na dopust, ne da bi odrejeno delo opravil, sicer ni bil neopravičeno odsoten, je pa ravnal v nasprotju z navodili delodajalca. Ker je delodajalec dokazal, da mu je zaradi izostanka delavca nastala škoda s tem, da je moral angažirati zunanjega izvajalca, ki je dokončal delo, je njegov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljen.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se : - v točki I izreka znesek 5.271,20 EUR zviša na znesek 5.527,76 EUR ter se v točki I izreka doda nova 4. alineja, ki se glasi: „- znesek 256,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2008 dalje.“ - v 2. alineji točke II izreka znesek 779,43 EUR zniža na znesek 522,87 EUR, - v točki III izreka tako, da se le-ta v celoti na novo glasi: „III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.795,22 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe brez obresti, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“ V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 3,69 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe brez obresti, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.271,20 EUR in sicer znesek 4.040,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2007 dalje, znesek 591,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2008 dalje in znesek 640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2008 dalje (točka I izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v presežku, za znesek 4.063,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 7. 2007 dalje, znesek 779,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2008 dalje in znesek 5.414,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2008 dalje (točka II izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka (pravilno: tožeča stranka) dolžna tožeči stranki (pravilno: toženi stranki) povrniti 2.212,77 EUR stroškov postopka v 15 dneh po prejemu sodbe brez obresti, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (točka III izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (točka II izreka sodbe), navaja pa tudi, da se pritožuje zoper 2. alinejo točke I izreka (odločitev o plačilu 591,20 EUR). Ker je bilo v tem delu tožbenemu zahtevku ugodeno, je mogoče pritožbo zoper to odločitev razumeti kot pritožbo zoper zavrnilni del zahtevka, ki pa je zajet v pritožbi zoper točko II izreka sodbe v znesku 4.063,00 EUR. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred spremenjeni senat. Predlaga tudi, da pritožbeno sodišče naloži toženi stranki povračilo stroškov pritožbe tožeče stranke. Navaja, da je (v prvem sojenju) pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo nad zneskom 7.675,60 EUR, tožnik pa je uveljavljal znesek 23.203,00 EUR. To pomeni, da razlika znaša 15.527,43 EUR. Sodišče prve stopnje pa je (v novem sojenju) zmotno odločilo o zahtevku za plačilo 14.887,43 EUR. Opozarja na vsebino zapisnikov glavne obravnave z dne 6. 11. 2008, 1. 12. 2008 in 26. 8. 2010. Zapiski in nepravilnosti v zapisniku niso bili nikdar odpravljeni. Sodišče samo si je vzelo pravico, da odgovori namesto priče in je v zvezi s tem opravilo naknadne vpise. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni ponovno zaslišalo tožene stranke in prič J.K., Ž.S., A.P., M.D. in R.F.. Sodišče navaja, da je vpogledalo v celotni kazenski spis, ne opredeli se pa do vsebine tega spisa, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Poudarja, da sodišče ni zaslišalo nekaterih prič in sicer E.C., predstavnika podjetja S., predstavnika podjetja E., B.T., inšpektorice za delo L.K., predstavnikov podjetja R. ter delavke iz firme A. d.o.o. gospe Š.. Zaslišani direktor A. d.o.o. V.D. ni vedel nič o zadevi. Toženec je večkrat dal lažne in nasprotujoče si izjave, zato bi ga bilo treba ponovno zaslišati, sodišče pa je izvedbo tega dokaza zavrnilo. Sklicuje se na zvočni zapis sestanka (A 56) in telefonski poziv tožnika, da s tožencem opravita primopredajo, kar bi sodišče prepričalo o njegovih navedbah. Zvočni zapis je bil zakonit dokaz. Sodišče prve stopnje tudi ni hotelo ugotoviti okoliščin iz delovnega spora med tožencem in družbo M. d.o.o., zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ne strinja se z ugotovljeno vrednostjo inštrumenta U., ki naj bi bila znašala 591,20 EUR. V popisu osnovnih sredstev je navedena njegova nabavna vrednost 834,60 EUR iz razloga, ker je šlo za doplačilo za nov inštrument, ko je tožeča stranka povsem enak inštrument, star okoli leto, vrnila prodajalcu B. d.o.o., Ljubljana, ker je po izjavah toženca „nagajal“ pri meritvah. Šlo je za zamenjavo staro za novo, račun pa se je glasil na takratnih 200.000,00 SIT oziroma 834,60 EUR. Glede ostale opreme poudarja, da je v kazenskem postopku predložil vse najdene račune in reverze za opremo. Sodišče tudi ni hotelo angažirati strokovnjaka, ki bi ocenil vrednost odtujene rabljene osebne varovalne opreme in telefona. Opozarja, da so bili na prenosnem računalniku najdeni izdelki tožnikove partnerke ter dopis T. z dne 4. 7. 2007. Sodišče prve stopnje tudi ni hotelo raziskati vsebine podpisanih in izdelanih zapisnikov meritev ter ni hotelo zaslišati predstavnikov S., direktorja S.V. pa je v svojem pričanju toženec postavil na laž, saj je povedal, da mu je toženec posredoval tri naročilnice. O stroških reševanja podatkov so bili predloženi računi ter potni nalogi, sodišče pa ni hotelo zaslišati predstavnika firme I.T. gospoda C. o tem, v kakšnem stanju je bil prenosnik, ko so ga odpeljali v S.. Sodišče tudi ni vpogledalo v dokaz CD (A71) in se izreklo o njegovi vsebini. Primerjava tožnikov vzorcev dokumentov z dokazi, na katere se tožnik sklicuje dokazuje, da so povsem skladni. Vzorci zapisnikov S. in S.V., ki sta jih predložila na Ministrstvo za … in sta na osnovi tega prejela dovoljenja za delo, pa se ne ujemajo s tistimi prispelimi od naročnikov (N., H., A.). To dokazuje, da je toženec uporabil tožnikove vzorce in jih opremil z žigom drugega izvajalca. Tudi iz izpovedi žene direktorja H. izhaja, da je bil toženec tisti, ki je pri njih v lokalu izvajal meritve. Direktor te družbe je povedal, da meritev ni našel, sodnica prve stopnje pa je zatrdila, češ da ji je to informacijo podal pisno, česar pa ni našla v spisu. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je toženec uporabljal tožnikovo M. kartico še 15. 7. 2007, čeprav naj bi jo 13. 7. 2007 predal. Tožnik nadalje izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ki so bili priznani pooblaščencu toženca odvetniku A.C., saj naj bi šlo za prijateljske usluge in plačila sploh niso bila izvedena.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da ga razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, da sodišče tožečo stranko zaveže k plačilu pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ta v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče zaključi, da je bil toženec v času od 5. 7. 2007 do 12. 7. 2007 na dopustu, pri čemer je verjelo tožniku, da mu tega dopusta ni odobril in da ga je toženec enostavno postavil pred dejstvo. Tak zaključek sodišča prve stopnje ne izhaja iz izvedenih dokazov. Iz izpovedi tožnika namreč izhaja, da je tožnik tožencu odobril dopust. Če ne bi dopusta odobril, bi štel, da gre za samovoljni dopust in gotovo tožencu redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov zaradi daljše neupravičene odsotnosti. Tožnik je namreč na naroku ne 26. 8. 2010 izpovedal, da je tožencu dejal le, da naj ostane samo toliko časa, da bo nekoga uvedel v delo. Iz izpovedi torej izhaja, da je toženec na K. pomagal samo pri predavanju iz varstva pri delu. Zato je sklepati, da toženec ni imel naloge v K. izvajati elektromeritev oziroma pregledovati strojev. Če bi trditve tožnika o nujnosti del, ki jih je izvedel T.P., držale, potem bi z gotovostjo ta dela naložil tožencu, takoj po prejemu naročilnice za izvedbo del s strani K.K., ki je bila dana 29. 5. 2007. Odgovornosti za neopravo dela oziroma nepravočasno izvedeno delo torej ni mogoče naprtiti toženi stranki. Glede zahtevka za plačilo 640,00 EUR, ki naj bi prestavljal škodo, povzročeno tožniku v zvezi s porabljenimi urami pri ponovni izvedbi meritev pri naročniku T., toženec trdi, da je vse meritve pri T. izvedel in da ni mogoče slediti izpovedbi priče G.K., da jih je moral le-ta ponovno opraviti. Toženec trdi, da so bile meritve z njegove strani skladne s pravili stroke in da ni posameznih meritev le prepisal. Meritve so bile vpisane v merilne liste, ki pa jih tožeča stranka ni nikoli predložila. Sodišče je slepo verjelo tožniku in priči G.K., da je bilo potrebno ponovno izvesti meritve. Sprašuje se, kako je G.K. lahko sklepal, da meritve niso bile opravljene, saj nima izobrazbe s področja elektrotehnike. Tožena stranka hkrati trdi, da je ves čas postopka v zvezi s tem očitkom pozivala, naj tožnik predloži zapisnik o meritvah, kot tudi zahtevek za izvedbo novih meritev, pa tožeča stranka tega ni predložila. Ne strinja se tudi z odločitvijo glede plačila odškodnine v višini 591,20 EUR, ker naj bi šlo za znesek odškodnine, ki ga je tožena stranka odtujila kot merilni inštrument U.. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izvedbo priče M.P. in J.K., da ob njihovem pregledu in inventuri v prostorih pri tožniku ni bilo najdenega inštrumenta. Torej je sklepalo na podlagi posrednega dokaza, da je moral tožnik nabaviti nov merilni inštrument ter da naj bi toženec napravo uporabljal 16. 7. 2007, ko je izvajal meritve pri stranki T.. V razlogih sodbe ni razlogov, kako je sodišče prišlo do zaključka, da je 16. 7. 2007 opravljal meritve za tega naročnika, saj tožeča stranka ni predložila dokaza o izvajanju meritev pri tej stranki. Sklicuje se tudi na to, da sta priči G.K. in J.K. povedali, da v prostorih niso delali inventure ter da predmetov pred sestavo zapisnika nista nikoli videla. Zato se postavlja vprašanje, kako so lahko podpisali zapisnik, če nista vedela, kako izgleda sporni merilni inštrument. Opozarja na nepravilno odločitev glede stroškov postopka, saj je sodišče v obrazložitvi ugotovilo, da je tožeča stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v izreku pa je odločeno obratno, in sicer, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le delno, glede odločitve o zahtevku za plačilo storitve reševanja izbrisanih podatkov na službenih računalnikih in glede stroškov postopka je deloma zmotno uporabilo materialno pravo. Sicer je odločitev sodišča prve materialno pravno pravilna.

K pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka s tem, ko je odločalo o tožbenem zahtevku, ki naj ne bi dosegel razlike med tistim delom tožbenega zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 22/2008 z dne 2. 7. 2009, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 920/2009 z dne 18. 3. 2010, in delom, ki je bil razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je namreč sodišče prve stopnje odločilo o vseh tožbenih zahtevkih, zato ni bistveno, da naj skupna vsota zahtevkov, ki so predmet odločitve v izpodbijani sodbi, ne bi dosegala višine vrednosti spornega predmeta, kot je označen v uvodu sodbe. Tožnik tudi ne pojasni, v katerem delu naj sodišče prve stopnje ne bi odločilo o njegovih zahtevkih, niti ni predlagal izdaje dopolnilne sodbe v smislu 1. odstavka 325. člena ZPP, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Glede očitka tožnika, da sodišče prve stopnje ni ponovno izvedlo nekaterih dokazov, za katere je v obrazložitvi sodbe navedlo, da jih je izvedlo in sicer, da ni zaslišalo toženca ter prič J.K., Ž.S., A.P., M.D. in R.F., pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pomoten zapis v sodbi sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje ponovno prebralo njihove izpovedbe, ni pa jih dejansko ponovno zaslišalo. Ker pa je sodišče prve stopnje njihove izpovedbe prebralo, to ne pomeni takšne pomanjkljivosti, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje. Šteti je torej, da je sodišče ponovno izvedlo dokaz s tem, da je prebralo njihove izpovedbe. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da je nasprotoval ponovnemu branju zapisnikov, pa pritožbeno sodišče po proučitvi podatkov v spisu ugotavlja, da je tožnik na glavni obravnavi dne 7. 7. 2011 navedel, da nasprotuje branju zapisnikov, če hkrati ne bodo prebrani tudi njegovi ugovori zoper te zapisnike. Ker je iz zapisnika razvidno, da je sodišče prebralo tudi tožnikove pripombe na te zapisnike (list. št. 614, št. 4. zapisnika), so zato protispisne tožnikove pritožbene navedbe, da ni soglašal s ponovnim branjem zapisnikov.

Prav tako sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, ko se naj ne bi točno navedlo, katere listine je vpogledalo v kazenskem spisu Okrajnega sodišča v Celju opr. št. K 463/2008, v katerem je toženec obdolžen kaznivega dejanja poneverbe po I. odstavku 209. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje se namreč pri svoji odločitvi glede višine škode zaradi odtujenega merilnega inštrumenta ni oprlo na podatke iz kazenskega spisa. Svojo odločitev s tem v zvezi, ter tudi glede tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi drugih odtujenih sredstev, je oprlo le na dokaze, ki so bili izvedeni v delovnem sporu in ne v kazenskem postopku. Glede višine škode, ki jo predstavlja odtujeni merilni instrument, je upoštevalo izpovedbo priče J.K. ter je pri višini škode upoštevalo knjigovodsko vrednost odtujenega predmeta v višini 591,20 EUR. Enak znesek oškodovanja je bil sicer ugotovljen tudi v prvostopni kazenski sodbi zoper toženca Okrajnega sodišča v Celju opr. št. K 463/2008 z dne 21. 6. 2010 (C63), ki pa je bila, kot izhaja iz podatkov v spisu, razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. II Kp 7933/2009 (II Kp 276/2010) z dne 22. 2. 2011 (C64) ter zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zvezi s tožnikovimi očitki o nepravilnosti v zapisnikih glavnih obravnav, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnikove pripombe niso utemeljene oziroma da ni relevantno sklicevanje tožnika na zaslišanje direktorja družbe H. d.o.o., R.P., ki naj bi pojasnil, da da je zahtevano dokumentacijo poslal pisno, sodišče pa te dokumentacije ni našlo. Navedena priča je na glavni obravnavi dne 6. 1. 2011 prepričljivo pojasnila (list. št. 408, št. 5 zapisnika), da ne pozna niti tožnika niti toženca. Toženec se je priči zdel nekoliko znan, vendar to v ničemer ne dokazuje, da naj bi toženec opravljal meritve v družbi H.. Poleg tega je priča naknadno dne 21. 1. 2011 posredovala sodišču dopis (list. št. 440) račun družbe S.V. št. ... z dne 6. 12. 2006, ki ga je izdala družba S.V., Ž.S. s.p. (C19) za izvedbo meritev zimske mikroklime, toplotnega ugodja in osvetljenosti v O. v H. (C19). Tudi navedena priča Ž.S. je na glavni obravnavi dne 8. 1. 2009 prepričljivo pojasnila, da toženec zanjo ni opravljal dela in ni sodeloval pri nobenih preiskavah. Če je priča R.P. izpovedala, da toženca ne pozna, ni jasno, zakaj naj sodišče prve stopnje ne bi našlo dokumentacije navedene priče. Zato na podlagi neutemeljenih pritožbenih navedb ni mogoče sklepati o nepravilnostih v ravnanju sodišča prve stopnje, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Prav tako sodišče ni kršilo določb postopka, niti ni zaradi tega zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni izvedlo dokaza s poslušanjem zvočnega zapisa sestanka z dne 2. 7. 2007 (A56). Glede tega dokaza je toženec prepričljivo izpovedal, da ni dovolil snemanja, pa tudi sicer je bilo dejansko stanje glede neodobritve dopusta oziroma odreditve izvedbe preostalih delovnih nalog pred odhodom na dopust (kar naj bi ta zapis dokazoval) v celoti razjasnjeno z izvedbo ostalih dokazov. Zato izvedba tega dokaza ni bila nujna za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo odtujenih sredstev, razen za merilni instrument U., sprejelo pravilno dokazno oceno. Ugotovilo je, da toženec ni odtujil mobilnega telefona N., saj je pravilno razlagalo dogovor pravdnih strank, da je tožnik ta aparat kupil za toženca, ki je potem tudi izplačeval stroške telefonske naročnine oziroma stroške pogovorov. Glede ostalih predmetov, ki naj bi jih toženec odtujil, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da nimajo knjigovodske vrednosti zaradi starosti oziroma poteka dobe amortiziranja. Šlo je namreč za pet let staro delovno obleko, ki jo je toženec prejel leta 2002. Zato je v tem delu pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da gre za predmete, ki ne predstavljajo več nikakršne vrednosti, ki bi jo bilo mogoče naložiti tožencu v plačilo. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko ni angažiralo sodnega izvedenca oziroma cenilca, ki bi ocenil vrednost domnevno odtujenih predmetov. Sodišču prve stopnje se tudi ni bilo treba ukvarjati z vsebino delovnega spora med tožencem in družbo M. d.o.o., saj to ne more v ničemer vplivati na ugotovitve v tem sporu.

V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi konkurenčne prepovedi je sodišče prve stopnje v novem sojenju upoštevalo napotke iz zgoraj citiranega razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča, ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da v tem delu tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zaslišalo je direktorja družbe A. d.o.o. V.D., ki je pojasnil, da toženca ne pozna ter da za družbo A. d.o.o. opravlja storitve s področja varnosti pri delu družba S.. Tudi direktor S. A.P. je izpovedal, da toženca ne pozna, zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati pričo A.P. iz S. d.o.o.. Ker tudi direktor K, d.o.o. M.D. pred razpisom delovnega mesta in zaposlitvijo toženca v tej družbi v letu 2007 ni poznal toženca, kot je izpovedal kot priča na obravnavi dne 25. 5. 2009, nobeden izmed zaslišanih direktorjev družb oziroma prič, za katere naj bi toženec opravljal meritve oziroma kršil prepoved konkuriranja, ni povezal toženca z zapisniki meritev oziroma ni potrdil, da bi toženec opravljal meritve za konkurenčne družbe. Zato tudi ni bilo potrebno zasliševati drugih predlaganih prič. Zgolj na podlagi dejstva, da naj bi bili zapisniki najdeni na računalniku, pa ni mogoče sklepati o kršitvi konkurenčne prepovedi toženca in na tej podlagi toženca zavezati k plačilu odškodnine. Poleg tega je sodišče prve stopnje s tem v zvezi pravilno upoštevalo tudi izpoved priče N.P.., zaposlene na Ministrstvu za ..., ki je pojasnila, da so zapisniki, ki jih prilagajo družbe pri pridobitvi licenc, podobni, saj je ministrstvo izdalo navodilo o obveznih sestavinah, ki jih morajo takšni zapisniki vsebovati. To potrjujejo tudi vzorci zapisnikov o pregledih in preizkusu delovne opreme, ki jih je posredovalo navedeno ministrstvo na zahtevo sodišča z dopisom z dne 28. 6. 2011 (list. št. 607 in 608), skupaj s prilogami (C69 do C158). Zato je logično, da so nekatere sestavine oziroma elementi v teh zapisnikih podobni. Kot je bilo pa že poudarjeno, nobena izmed prič ni potrdila tožnikovih navedb, zato zgolj sklepanje na podlagi najdenih datotek v računalniku ne dokazuje, da bi toženec opravljal meritve za konkurenčne družbe. Izpovedbe prič so bile logične in prepričljive in dajejo zadostno podlago za zaključek, da toženec ni kršil konkurenčne prepovedi na način, kot to zatrjuje tožnik.

Pritožba tožnika je deloma utemeljena le glede povračila stroškov, ki jih je imela tožeča stranka z obnovo izbrisanih podatkov iz računalnika. Iz dokaznega postopka jasno izhaja, da je prišlo do izbrisa podatkov, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da delavec ne sme izbrisati podatkov, ki so bili ustvarjeni v zvezi z njegovim opravljanjem dela pri delodajalcu, torej razni zapisniki meritev itn. Povezovanje te odškodnine le z domnevno kršitvijo konkurenčne prepovedi, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ni utemeljeno. Delavec takšnih podatkov ne sme izbrisati, zato je bilo reševanje oziroma „restore“ teh podatkov nujno oziroma upravičeno. Pri tem pa je tožnik upravičen le do tistih nastalih stroškov, ki izhajajo iz računov družbe I.T., ne pa tudi njegovih stroškov, ki naj bi jih imel s potovanjem v Sežano in z demontažo računalnika. Gre torej za dva računa v višini 128,28 EUR z dne 9. 7. 2007 in 17. 11. 2007 (A57), skupaj 256,56 EUR. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika delno ugodilo ter na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP sodbo sodišča delno spremenilo tako, da je tožencu naložilo v plačilo še znesek 256,56 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, do plačila. Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, le zmotno je uporabilo materialno pravo, ker je izbrisane podatke iz računalnikov povezovalo le s kršenjem konkurenčne prepovedi.

Pritožba tožnika je delno utemeljena tudi glede stroškov postopka, to pa bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju obrazložitve.

K pritožbi tožene stranke: Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki. Zato je sodbo mogoče preizkusiti. Ker tudi ni nasprotij med ugotovitvami o vsebini listin v spisu in samimi listinami, nista podani uveljavljani kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 354. člena ZPP.

Na podlagi ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi moral toženec za tožečo stranko opraviti tudi pregled oziroma nadzor v K.. in da ni bil zadolžen le za izobraževanje delavcev na podlagi naročila z dne 29. 5. 2007 (A21). Sodišče prve stopnje je v tem delu sprejelo dokazno oceno, da je tožnik sicer tožencu odobril dopust, vendar mu je tudi naložil izvedbo še tistih opravil, ki so bila nujna. Naročilo za K je bilo nujno, zato je toženec takrat tudi angažiral zunanjega izvajalca T.P., s.p., ki je opravil to delo namesto toženca. Tudi iz podatkov v spisu izhaja, da se je tožnik v spornem obdobju obrnil na inšpektorico za delo ter ji predstavil položaj, ko je delavec odšel in ko ni mogel izvesti naročila. Vse navedeno utemeljuje zaključek, da bi toženec to delo moral opraviti pred odhodom na dopust in da mu je bilo delo odrejeno. Zato njegov odhod na dopust ne pomeni, da mu tožnik dopusta ni odobril, ampak samo to, da mu je tožnik pred odhodom pojasnil, katera dela mora še opraviti. S tem, ko je toženec odšel na dopust, ne da bi to delo opravil, sicer ni bil neopravičeno odsoten, je pa ravnal v nasprotju z navodili tožnika kot delodajalca. Bistveno je tudi, da mu zaradi tega tožnik ni bil dolžan odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot to neutemeljeno navaja pritožba toženca. Ker je tožnik dokazal višino škode v znesku 4.040,00 EUR, ki jo je imel s tem, da je moral angažirati in plačati zunanjega izvajalca E., T.P., s.p., ki je opravil delo namesto toženca, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan tožniku plačati vtoževani znesek 4.040,00 EUR (račun E. št. ... z dne 6. 8. 2007 – A23). Zaradi navedenega pritožba toženca v tem delu ni utemeljena.

Toženec tudi neuspešno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede plačila 640,00 EUR zaradi ponovnih meritev, ki jih je moral tožnik opraviti v podjetju T.. Tožnik je prepričljivo pojasnil, da mu toženec teh meritev ni izročil, temveč mu je izročil le prilogo A79, iz katere izhaja, da so bili obkroženi le nekateri parametri, kot so bili ugotovljeni že v predhodnih meritvah oziroma kot je tožnik trdil, pri pregledu izpred treh let. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe tožnika ter predvsem G.K., ki je pojasnil, da so morali meritve ponovno opraviti, tožniku priznalo vtoževani znesek, kateremu toženec po višini niti ni konkretizirano nasprotoval. Tožnik je priložil listine s katerimi je razpolagal, zato ne more biti utemeljeno pritožbeno navajanje, da bi moral tožnik priložiti listine in sicer zapiske o izvršenih meritvah, saj je tožnik navedel, da mu jih toženec pred odhodom ni predal. Sodišče je zato utemeljeno sledilo izpovedbi tožnika in priče ter upoštevalo razpoložljivo listinsko dokumentacijo v spisu, ter v tem delu pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Prav tako ni utemeljeno pritožbeno navajanje, da toženec ni odtujil aparata U., ki ga je uporabljal za opravljanje elektromeritev. Sodišče prve stopnje je v tem delu upoštevalo izpovedbo tožnika, toženca in priče J.K. ter predvsem to, da ni prišlo do komisijske primopredaje opreme, ki jo je uporabljal toženec pri delu. Zato je utemeljeno upoštevalo izpovedbo tožnika, ki je pojasnil, da so morali kupiti nov merilni aparat. Nelogično je, da bi tožnik kupoval nov aparat, če bi mu toženec starega izročil ob prenehanju delovnega razmerja. Zato niti ni bistveno, ali je tožnik dokazal, da je toženec opravljal delo tudi 17. 7. 2007 pri družbi T.. Bistveno je, da je bil aparat odtujen oziroma da ga toženec ni vrnil, pri čemer ni mogoče spregledati, da je prav toženec stalno uporabil ta aparat, saj je imel edini licenco za opravljanje elektromeritev. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter tožniku pravilno prisodilo znesek 591,20 EUR, kolikor znaša knjigovodska vrednost tega izdelka. Sodišče prve stopnje, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, ni moglo upoštevati višjega ali drugačnega zneska.

K odločitvi o stroških postopka: Zaradi delne ugoditve pritožbi tožeče stranke in s tem zaradi spremenjenega uspeha v postopku je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je stroške strank ugotovilo in sicer stroške tožnika v znesku 5.116,30 EUR, tožene stranke pa v znesku 4.247,02 EUR.

Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da sta obe pravdni stranki prijavili še stroške sodnih taks in tožena stranka še stroške predujma za izvedenca, ki pa je bil na podlagi odredbe z dne 2. 9. 2009 vrnjen tožencu. Tožnik je prijavil tudi 348,00 EUR stroškov za pričanje J.K., ki jih je sodišče prve stopnje priči priznalo in njihovo plačilo naložilo tožniku. Zavrnilo je namreč le tisti del priglašenih stroškov, ki niso bili utemeljeni glede na določbe Odvetniške tarife, med te stroške pa ne sodijo stroški sodnih taks, predujmov oziroma stroški za priče. Tožnik je že v tožbi zahteval plačilo sodne takse v znesku 232,03 EUR, v stroškovniku z dne 29. 6. 2009 (stroškovnik, ki ga je vložila odvetnica K.G.) pa še takse za celotni postopek. Takso za pritožbo zoper sodbo je izrecno uveljavljal tudi v pritožbi z dne 1. 9. 2009. Tudi tožena stranka je priglasila stroške sodnih taks. Tožnik je upravičen do skupnega zneska sodnih taks v višini 952,75 EUR, tožena stranka pa v višini 116,02 EUR.

Skupaj je tožnik upravičen do stroškov postopka v višini 6.417,05 EUR, tožena stranka pa 4.363,04 EUR. Vendar pa zaradi delnega uspeha uspeha s pritožbo ne znaša uspeh tožnika 22,7 %, temveč 23,82 %, uspeh tožene stranke pa 76,18 % in ne 77,3 %. Ob tej ugotovitvi je tožnik upravičen do stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.528,54 EUR, tožena stranka pa do 3.323,76 EUR. Po pobotanju je dolžna tožeča stranka toženi stranki plačati 1.795,22 EUR, in ne 2.212,77 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. V tem obsegu je sodišče druge stopnje delno ugodilo obema pritožbama tožeče stranke in odločitev o stroških postopka delno spremenilo, glede na uspeh v pravdi in glede na vse stroške, do katerih sta stranki upravičeni. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo tožnika le pojasnjuje, da je za priznanje nagrade odvetniku bistveno le, da je opravila opravil, ne pa tudi, če je od svoje stranke, ki jo zastopa, to plačilo dobil dejansko plačano. Gre za notranje razmerje – mandat, ki ne vpliva na priznanje stroškov po Odvetniški tarifi.

Ker je tožnik delno uspel v pritožbenem postopku, mu pripada tudi sorazmerni del stroškov pritožbenega postopka, v skladu s 2. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik je uspel v višini 256,56 EUR, zavrnjeni oziroma izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje pa je znašal 10.256,43 EUR. Zato je njegov uspeh 2,5 %. V tem obsegu je upravičen do delnega oziroma sorazmernega povračila stroškov pritožbenega postopka, ki jih predstavlja sodna taksa v znesku 147,78 EUR. Tožena stranka je torej dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 3,69 EUR.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le deloma, pa še to ne glede glavnice, temveč le glede minimalnega dela stroškov postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe v skladu z 2. točko 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbama ter sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo (5. alinea 58. člena ZPP), v preostalem pa pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).