Jedro

Drugi odstavek 48. člena Uredbe 2024/1351 določa, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. Navedena uredba v takšnih primerih tako ne predvideva delne uporabe Uredbe Dublin III. Če je bila prošnja registrirana pred 12. 6. 2026, je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III.

Glede zavrženja tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in odločitve, da je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Hrvaška, se toženka pravilno sklicuje na Uredbo Dublin III in ZMZ-1. Tožnik pa utemeljeno opozarja, da se 3. točka izreka izpodbijanega sklepa, ki določa predajo tožnika Hrvaški in časovne okvire tega postopka, nepravilno sklicuje na Uredbo 2024/1351. Takšno postopanje toženke vsekakor pomeni napačno uporabo materialnega prava, kar pa ne vpliva na tožnikovo pravico ali pravno korist. Tako po Uredbi Dublin III kot po Uredbi 2024/1351 namreč velja, da se predaja prosilca v odgovorno državo članico izvede kakor hitro je to praktično izvedljivo in v roku šestih mesecev po odobritvi zahteve, da bo druga država članica ponovno sprejela prosilca, ali po "končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu", če obstaja odložilni učinek.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka), ker je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Republika Hrvaška (2. točka izreka). Odločila je, da se predaja tožnika izvrši najkasneje v šestih mesecih od 25. 5. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo; če zaradi pobega tožnika ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku, pa se rok za predajo lahko podaljša na največ tri leta (3. točka izreka). Nadalje je odločila, da bo tožnik obveščen o prvem predvidenem datumu in uri predaje (4. točka izreka) ter da stroški postopka bremenijo Ministrstvo notranje zadeve in javno upravo (5. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 16. 4. 2026 v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je na podlagi njegovih prstnih odtisov pridobila podatek, da v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito še ni bil vnesen, je pa Hrvaška sprejela odgovornost za njegovo obravnavo na podlagi četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III. Toženka nadalje povzema vsebino osebnega razgovora s tožnikom, ki je potekal s pomočjo tolmača za hindi jezik. Čeprav je na njem med drugim izpostavil, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, saj se boji, da bi bil vrnjen v Nepal, je toženka zaključila, da ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Skladno z Uredbo Dublin III mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Ugotovila je tudi, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti ali druge okoliščine, ki bi preprečevale tožnikovo vrnitev. Po oceni toženke namreč dejstva, da je bila na Hrvaškem v tožnikovem primeru po poteku dovoljenja za prebivanje že sprejeta odločitev o vrnitvi, ni mogoče obravnavati kot nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina).

3.Toženka nadalje ugotavlja, da se je 12. 6. 2026 začela uporabljati Uredba 2024/1351.

Ta v drugem odstavku 84. člena določa, da se država članica Evropske unije (v nadaljevanju EU), odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. Glede na to, da Uredba Dublin III veže odvzem in posredovanje prstnih odtisov na vložitev prošnje, se za potrebe konkretnega postopka, ko je bila prošnja za mednarodno zaščito vložena pred 12. 6. 2026, za določitev države članice EU, odgovorne za obravnavanje prošnje, uporablja Uredba Dublin III. V zvezi s tem se toženka sklicuje še na 49. in 51. člen Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). V preostalem delu (glede roka predaje odgovorni članici) pa izpodbijani sklep utemelji na Uredbi 2024/1351.

Bistvene navedbe strank upravnega spora

4.Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih postopkovnih kršitev, napačno in pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Hkrati tudi predlaga, naj sodišče z izdajo začasne odredbe odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe.

5.Uvodoma tožnik izpostavi kršitev pravice do uporabe jezika po 6. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj je bil osebni razgovor izveden v jeziku, ki ga zaradi nepismenosti ne obvlada v celoti. Zaradi jezikovne pregrade posledično ni mogel natančno in pravno artikulirano pojasniti vseh svojih strahov pred vrnitvijo in specifik glede hrvaškega postopka, s čimer je bilo poseženo v njegovo pravico do izjave, kar je vodilo do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in absolutno bistvene kršitve upravnega postopka. Nadalje uveljavlja kršitev materialnega in procesnega prava, ker je uradna oseba toženke celoten ugotovitveni postopek vodila po stari Uredbi Dublin III, odločitev o rokih za njegovo predajo pa nato napačno oprla na 46. člen nove Uredbe 2024/1351, s čimer je kršila pravico do poštenega postopka, načelo zakonitosti in pravne varnosti. Meni, da je bil zaveden glede pravilne pravne podlage, s čimer mu je bila odvzeta pravica do učinkovite obrambe v postopku. Toženka bi ob dejstvu, da je bil postopek določitve odgovorne članice sprožen že maja 2026, morala uporabiti izključno Uredbo Dublin III.

6.Po njegovem mnenju je toženka nadalje napačno in pavšalno zaključila, da je Hrvaška varna država za predajo. Prezrla je namreč, da je na Hrvaškem bival na podlagi delovnega dovoljenja, ki je medtem poteklo. Čeprav mu je delodajalec zagotovil, da je vložil vlogo za podaljšanje dovoljenja, pa je nato prejel odločbo hrvaških organov s pozivom, naj državo zapusti v roku 15 dni. Meni, da predaja pomeni neposredno tveganje, da ga bodo hrvaški organi nemudoma pridržali ali deportirali v Nepal, ne da bi vsebinsko obravnavali njegovo prošnjo. Ker toženka tovrstnega tveganja ni presojala, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V tem delu nasprotuje zaključkom toženke, da možnost prostovoljnega odhoda ne pomeni dejanskega izgona. Protisloven je nadalje zaključek toženke, da ga bo Hrvaška po eni strani obravnaval kot tujca, ki je na njenem ozemlju prebival po poteku dovoljenja za prebivanje, po drugi strani pa kot prosilca za mednarodno zaščito. Trdi, da v tem delu preizkus sklepa ni mogoč. Meni, da bi toženka morala v skladu s tretjim odstavkom 16. člena Uredbe 2024/1351 natančno in vnaprej preveriti, ali je Hrvaško sploh mogoče določiti kot odgovorno državo v luči dejanskega tveganja kršitve temeljnih pravic. Iz številnih mednarodnih poročil namreč izhaja, da v tej državi prihaja do sistemskih kršitev pravic, verižnega vračanja, samovoljnega pridržanja, nehumanih pogojev v sprejemnih centrih ter omejen ali onemogočen dostop do poštenega azilnega postopka. Trdi, da je na osebnem razgovoru opozoril na neposredno in izrazito negativno izkušnjo s hrvaškimi organi, ki ga ob zavestni prevari delodajalca, ki ni vložil vloge za podaljšanje delovnega dovoljenja, niso ustrezno zaščitili. Slednje kaže na to, da Hrvaška ni varna za ranljive tuje delavce, kar posledično utemeljuje njegov strah, da ne bo varna niti za prosilce za azil. Ker se toženka z vprašanjem vračanja oseb, ki jim je bila že izdana odločba o zapustitvi države, ni ukvarjala, njena presoja ne izpolnjuje standarda resne individualne presoje tvegaj, ki jih zahteva sodna praksa Sodišča EU. Nadalje toženka ni raziskala njegovih navedb o razlogih za zapustitev izvorne države, čeprav je na razgovoru izpostavil, da je na Hrvaško odšel zaradi zdravljenja in bi morala toženka pridobiti zdravstveno dokumentacijo ali ga zdravstveno pregledati. Posledično ji očita, da je kršila preiskovalno načelo in opustila presojo njegove ranljivosti ter ni uporabila diskrecijske klavzule iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III. V dokaz svojih trditev predlaga lastno zaslišanje.

7.V odgovoru na tožbo toženka zavrača tožbene očitke in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Navaja, da Uredbe Dublin III ni mogoče širiti na vse faze dublinskega postopka, ampak jo je mogoče uporabiti le glede meril za določitev odgovorne države članice, ne pa glede preostanka postopka. Dodaja, da ni nobenega javno dostopnega podatka, na podlagi katerega bi bilo moč sklepati, da Republika Hrvaška osebam, vrnjenim na podlagi "dublinskih postopkov" otežuje ali preprečuje dostop do azilnega sistema. Dodaja, da prvi odstavek 10. člena Uredbe 2024/1348 zagotavlja prosilcem pravico ostati na ozemlju države članice, dokler organ ne sprejme odločitve v upravnem postopku. Poudarja, da tožnik ni predložil nobenih dokazil, da je na Hrvaško odšel zaradi bolezni oziroma zdravljenja, prav tako pa tudi ni podal navedb o slabem zdravstvenem stanju v Sloveniji, ki bi, v primeru vrnitve, lahko predstavljalo nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU.

Glede predloga za izdajo začasne odredbe

8.Sodišče je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo s sklepom z dne 27. 8. 2026.

Dokazni postopek

9.Na glavni obravnavi je sodišče pregledalo listine upravnega spisa pod opr. št. 2142-639/2026, ki se nanaša na zadevo, ter v sodnem spisu dokazne listine tožnika pod prilogo A2 (izpodbijan sklep). Navedene listine se v soglasju s strankama štejejo za prebrane in jih sodišče posebej ne našteva. Sodišče je nadalje zaslišalo tožnika.

Odločitev sodišča

10.Tožba ni utemeljena.

11.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njegovi razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

O postopkih po Uredbi Dublin III in odgovorni državi

12.V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, pri čemer prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III te uredbe. Osmi odstavek 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) določa, da pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže, če so podani razlogi iz 51. člena ZMZ-1. V skladu s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica.

13.Pravna podlaga za odločitev toženke, da je Hrvaška odgovorna država članica za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, sta četrti in prvi odstavek 12. člena Uredbe Dublin III. Tožnik je namreč ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji navedel, da je v Evropsko unijo vstopil legalno preko Hrvaške, ki mu je izdala vstopni vizum. Glede na navedeno je toženka pristojnemu organu te države pravilno posredovala prošnjo za sprejem prosilcev na podlagi četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III. Med strankami ni sporno, da je Hrvaška na isti pravni podlagi sprejela odgovornost za njegovo obravnavo.

O uporabi Uredbe 2024/1351

14.Sodišče se nadalje opredeljuje do tožbenega ugovora, da bi morala toženka pri izdaji izpodbijanega sklepa upoštevati izključno (prej veljavno) Uredbo Dublin III, ne pa tudi zdaj veljavne Uredbe 2024/1351. Tožnikova prošnja je bila namreč registrirana pred 12. 6. 2026, kar med strankama ni sporno.

15.Drugi odstavek 48. člena Uredbe 2024/1351 določa, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. Navedena uredba v takšnih primerih tako ne predvideva delne uporabe Uredbe Dublin III. Če je bila prošnja registrirana pred 12. 6. 2026, je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III, o čemer se je Upravno sodišče že izreklo.

To stališče je treba med drugim razumeti tako, da se Uredba Dublin III v navedenih primerih uporablja tudi glede odločitve o predaji prosilca drugi državi članici. V nasprotnem primeru, torej če bi se znotraj istega postopka izdaje upravnega akta hkrati uporabljalo določbe Uredbe Dublin III in Uredbe 2024/1351 na način, kot trdi toženka, prehodna določba drugega odstavka 48. člena Uredbe 2024/1351 ne bi bila smiselna. Namen te določbe je namreč ravno v tem, da v primerih prošenj, registriranih pred 12. 6. 2026, določa dokončanje postopkov po prej veljavni ureditvi, torej konkretno po Uredbi Dublin III (in ZMZ-1, kolikor to uredbo izvaja).

Iz navedenega tako izhaja, da se glede zavrženja tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in odločitve, da je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Hrvaška (1. in 2. točka izreka izpodbijanega sklepa), toženka pravilno sklicuje na Uredbo Dublin III in ZMZ-1. Tožnik pa utemeljeno opozarja, da se 3. točka izreka izpodbijanega sklepa, ki določa predajo tožnika Hrvaški in časovne okvire tega postopka, nepravilno sklicuje na Uredbo 2024/1351. Takšno postopanje toženke vsekakor pomeni napačno uporabo materialnega prava, kar pa ne vpliva na tožnikovo pravico ali pravno korist. Tako po Uredbi Dublin III kot po Uredbi 2024/1351 namreč velja, da se predaja prosilca v odgovorno državo članico izvede kakor hitro je to praktično izvedljivo in v roku šestih mesecev po odobritvi zahteve, da bo druga država članica ponovno sprejela prosilca, ali po "končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu", če obstaja odložilni učinek.

Izrek izpodbijanega sklepa, ki v delu 3. točke določa, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 25. 5. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, ima posledično podlago tako v Uredbi Dublin III kot v Uredbi 2024/1351. Na podlagi obeh navedenih uredb velja, da predaja prosilca v drugo državo članica ni mogoča v primeru utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine oziroma da bi bil prosilec s premestitvijo soočen z dejanskim tveganjem kršitve njegovih temeljnih pravic v smislu navedenega člena Listine.

Napačen je tako zgolj del izreka izpodbijanega sklepa, ki določa, da se rok za predajo lahko podaljša na največ tri leta, če zaradi pobega tožnika ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku. Po Uredbi Dublin III je namreč navedeni rok krajši, saj znaša največ osemnajst mesecev. Vendar napačen zapis na tožnikov pravni položaj neposredno ne vpliva. Tovrstni rok namreč nastopi ob predpostavki nastopa ene od bodočih možnosti, do katerih pa lahko pride šele po izdaji izpodbijanega sklepa. Izrek izpodbijanega sklepa je v tem delu zgolj pojasnilne narave. Z navedenim pripisom, ki v obravnavani zadevi ne ustvarja pravnih učinkov, je bil tožnik namreč le poučen o možnosti podaljšanja roka za predajo, kar pa ne pomeni, da je sklep nezakonit in da bi ga bilo treba v tem delu odpraviti. Tudi 4. in 5. točka izreka izpodbijanega sklepa ne posegata v tožnikov pravni položaj.

Tožbenemu ugovoru, da je toženka kršila pravico tožnika do učinkovite obrambe v postopku in da je bil postopek zanj nepredvidljiv, ker se izpodbijani sklep sklicuje tudi na Uredbo 2024/1351, iz navedenih razlogov sodišče tako ne sledi.

O pravici do uporabe jezika

Tožnik v tožbi izpostavlja kršitev pravice do uporabe jezika po 6. členu ZMZ-1, saj je bil osebni razgovor izveden v jeziku hindi, ki ga zaradi nepismenosti ne obvlada v celoti.

Navedenemu tožbenemu očitku sodišče ne sledi. Tožnik se namreč v upravnem postopku ni skliceval na okoliščino, da navedenega jezika ne razume. Nasprotno, iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 18. 6. 2026 jasno izhaja, da tolmača za hindi jezik dobro razume, da je razumel vsa vprašanja, ki so mu bila postavljena in, da nima pripomb na tolmačenje. Tudi zapisnik je, po tem, ko mu je bil s strani tolmača prebran, podpisal brez pripomb in parafiral vsako posamezno stran. Okoliščina, da je po lastni navedbi nepismen, na pravico do uporabe jezika ne vpliva. Zapisnik o osebnem razgovoru mu je bil namreč (v prevodu) prebran in ga ni prebiral sam, pri čemer v tožbi ne navaja, da ustno prebran zapisnik nasprotuje pisni verziji.

Sodišče se je nadalje na naroku lahko prepričalo, da se tolmač in tožnik lahko sporazumevata ter, da je tožnikovo znanje hindijščine dovolj dobro. Da je lahko v celoti spremljal postopek in da je razumel potek zapisnika, ki mu je bil ustno prevajan, je nenazadnje potrdil tudi sam. Pavšalni očitek o absolutno bistveni kršitvi pravil postopka v zvezi s tolmačenjem, ki ga je tožnikova pooblaščenka izpostavila šele v tožbi, posledično ni podan. Velja dodati, da tožnik v tožbi ne navede, kateri naj bi bil jezik, primeren za tolmačenje v konkretnem primeru, pri čemer ZMZ-1 v prvem odstavku 6. člena izrecno določa, da se osebi, ki ne razume uradnega jezika, zagotovi tolmač za "jezik, ki ga razume". Zakon torej ne zahteva tolmačenja v materni jezik, temveč v jezik, ki prosilcu omogoča nemoteno spremljanje postopka in uveljavljanje njegovih pravic, čemur je bilo zadoščeno tudi v konkretnem primeru.

Glede sistemskih pomanjkljivosti

Tožnik, ki bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, izpodbija pravilnost stališča, da za predajo tej državi ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) je že sprejelo stališče, da je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah - EKČP (C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je tako domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

Tožnik trdi, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bil v primeru premestitve izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Toženka naj bi napačno zaključila, da je Hrvaška varna država, saj ni upoštevala, da mu je bila zaradi poteka delovnega dovoljenja že izdana odločba o zapustitvi države. Poleg tega trdi, da trpi zaradi zdravstvenih težav.

Sodišče se sicer v splošnem strinja s tožnikom, da vzpostavljeno načelo zaupanja med državami podpisnicami Uredbe Dublin III ne sme biti absolutno in da je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici, vendar pa tožnik glede izkušenj z azilnim postopkom na Hrvaškem ni povedal ničesar takega, kar bi po presoji sodišča kazalo na to, da v tej državi zanj obstaja dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Nasprotno, namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito tam sploh ni podal, čeprav je na Hrvaškem bival tri leta.

Neutemeljena je nadalje tožbena navedba, da je toženka ravnala napak, ko ni preverila relevantnih informacij glede pogojev sprejema dublinskih povratnikov na Hrvaško. Vrhovno sodišče RS je v sklepu I Up 37/2024 dne 13. 3. 2024 namreč že zavzelo stališče, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže, da se vzpostavi dolžnost toženke pridobivati podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Pravno upoštevna so tista dejstva in dokazi, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Iz iste sodbe tudi izhaja, da se obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema vzpostavi, če s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja obsegajo minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera.

V konkretnem primeru pa s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja te stopnje niso dosegala. Nenazadnje v postopku ni sporno, da je tožnik na Hrvaško prišel legalno na podlagi vstopnega vizuma z namenom dela. Na osebnem razgovoru je sicer izpostavil, da naj bi mu delovno dovoljenje poteklo ter, da se je že pričel postopek prisilne odstranitve iz države, kar pa ne more izkazovati sistemskih pomanjkljivosti v sistemu mednarodne zaščite, saj gre za povsem drug postopek. Sodišče dodaja, da je za konkretni postopek bistveno, da ima tožnik na voljo upravni postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito in sodni nadzor teh upravnih postopkov. Da navedenega ne bi imel, tožnik ne zatrjuje.

Sodišče nadalje ne sledi tožbenemu ugovoru, da je toženka kršila postopkovna pravila in preiskovalno načelo oziroma da ni presojala tožnikove ranljivosti, saj ta presoja toženke lahko temelji na dejstvih, ki so ji znana. Tožnik na osebnem razgovoru takšnih okoliščin ni izpostavil, tudi v tožbi podaja zgolj splošne trditve o možnosti vračanja v izvorno državo, česar ne podkrepi z dokazi. Tožnik z navedbo, da bo s strani Hrvaške vrnjen v Nepal splošno in neobrazloženo zatrjuje, da bo toženka kršila načelo nevračanja, zato lahko sodišče ta tožbeni ugovor obravnava le na enako splošni ravni in v zvezi s tem ugotovi, da iz procesnega gradiva ne izhaja, da tožniku na Hrvaškem ne bi bil zagotovljen dostop do postopka mednarodne zaščite. Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi tam obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi ni moglo preučiti, ali tam obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.

Tožnik nadalje šele v tožbi izpostavi, da je izvorno državo zapustil zaradi zdravstvenih težav, ki vztrajajo tudi v Sloveniji, pri čemer ne v tožbi ne zaslišan na naroku ne navede, za kakšne težave gre ter na podlagi česa zaključuje, da jih ne bo mogoče nasloviti v okviru hrvaškega zdravstvenega sistema. Njegove (povsem pavšalne) navedbe tako ne izkazujejo, da njegovo zdravstveno stanje ustreza tako opredeljenemu pojmu posebej hude duševne ali fizične bolezni, kar bi lahko vodilo v obstoj dejanske in izkazane nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Le v tem primeru bi bila na mestu razprava o prekinitvi vračanja na Hrvaško. Prav tako toženki ni mogoče očitati kršitve t. i. diskrecijske klavzule iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da se lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost. Ta določba ureja le možnost, ki jo država lahko uporabi.

Glede na navedeno sodišče nima utemeljene podlage za dvom, da Republika Hrvaška ob predaji tožnika ne bi spoštovala prava Evropske Unije in temeljnih pravic, priznanih s tem pravom. Dokazna ocena toženke je bila popolna, prepričljiva in celovita, tožnik pa ni uspel izkazati sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi ob predaji v Republiko Hrvaško lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Izpodbijani sklep je posledično pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.