Jedro

V postopku odvzema premoženja nezakonitega izvora, ki je v fazi začasnega zavarovanja, zadostuje z verjetnostjo izkazana ocena, da premoženje, s katerim naj bi toženec razpolagal v preiskovanem obdobju, izvira iz nezakonitega ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor prvega toženca zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani s 25. 7. 2017, s katerim je ugodilo predlogu tožnice in odredilo začasno zavarovanje premoženja do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku, s tem da je prvemu tožencu prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnino, št. stavbe 1053/1, na parceli št. 459/32, k. o. ..., ID znak ...-459/32, do 1/2. Sodišče je zavrnilo tudi predlog za prekinitev postopka in začetek postopka ustavne presoje, odločitev o stroških pa je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo prvi toženec. Opozarja, da mu skuša tožnica odvzeti premoženje, za katerega sumi, da je pridobljeno z znatnimi finančnimi sredstvi, ki izvirajo iz očitanega kataloškega kaznivega dejanja. Takšno premoženje bi morala odvzeti v kazenskem postopku. Učinkovitejša zaplemba premoženja po določbah ZOPNI na račun ustavnih kazenskoprocesnih jamstev posameznika, ki bi veljala pri odvzemu premoženju v kazenskem postopku, ni ustavno dopusten cilj. Gre za zaobid določb kazenskega postopka in ustavnoprocesnih jamstev. Mnenja je, da bi finančna preiskava morala biti ustavljena skladno s prvim odstavkom 18. člena ZOPNI, saj sta bila tožba in predlog za začasno zavarovanje vložena po poteku roka iz drugega odstavka 17. člena ZOPNI. Državni tožilec bi moral obvestiti organe, naštete v drugem odstavku 18. člena ZOPNI, FURS pa bi nato vpogledal zbrane podatke in jih lahko uporabil kot dokaz v davčnem postopku. Vsi drugi podatki, zbrani v okviru ustavljene finančne preiskave, bi morali biti v roku enega meseca od izteka trimesečnega roka iz tretjega odstavka 18. člena ZOPNI uničeni pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika. Domneva iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI je nerazumna, ker dejstvo, da vir dohodkov, ki niso bili prijavljeni finančni upravi, ni pojasnjen, ne omogoča zaključka, da gre za nezakonit vir. Gre za vprašanje ustavnosti domneve iz drugega odstavka petega člena ZOPNI, saj mora posameznik pod grožnjo odvzema premoženja dokazovati njegov izvor. Ker je postopek po ZOPNI oblastne narave, je pomembno, zoper koga se lahko vodi postopek finančne preiskave in kdo vse bo moral dokazovati izvor premoženja. Domneva je zastavljena na način, ki povečuje verjetnost, da bo predmet postopka odvzema premoženja tudi premoženje, ki je vsaj delno zakonitega izvora. Tožeča stranka bi morala biti tista, na kateri bi bilo dokazno breme, da je toženec vse zakonite dohodke porabil za osebno potrošnjo in da je v premoženje, ki je predmet odvzema, prelil le nezakonite dohodke. Zakonodajalec domneve o nezakonitem izvoru premoženja ne gradi na očitku storitve kataloškega kaznivega dejanja, temveč zgolj na očitnem nesorazmerju med premoženjem in prihodki. Zato tudi sodišče domneve ne more graditi na tej okoliščini. Razlaga, da se po ZOPNI domneva nezakonitega izvora vzpostavi za vse premoženje, pridobljeno v obdobju, za katerega se opravlja finančna preiskava, je v nasprotju z drugim členom URS in predstavlja pretiran poseg v posameznikovo osebnostno premoženjsko sfero. Prvi toženec predlaga, da sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za presojo ustavnosti domneve iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI-A. Sodišče se z vprašanjem nerazumnosti domneve ni ukvarjalo zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da gre pri dokazovanju izvora premoženja za vprašanje obrnjenega dokaznega bremena. Pri tem je spregledalo, da ZOPNI ne določa obrnjenega dokaznega bremena, temveč je to glede nezakonitosti izvora premoženja še vedno na strani tožeče stranke, zgolj olajšano je z neustavno domnevo iz drugega odstavka 5. člena ZOPNI. Sklicevanje sodišča na 131. člen OZ in Konvencijo ZN proti korupciji, ki določata obrnjeno dokazno breme, ni ustrezno. Zaradi načela enakosti se postavlja vprašanje, ali je osebe, pri katerih je ugotovljeno nesorazmerje med premoženjem in prihodki, dopustno obravnavati različno samo zaradi očitka o storitvi kataloškega kaznivega dejanja. Takšno razlikovanje je utemeljeno zgolj na prvi pogled, saj ZOPNI ne predvideva povezave med očitkom konkretnega storjenega kaznivega dejanja in premoženjem v lasti posameznika. Razlikovanje ne more temeljiti na očitku storitve kataloškega kaznivega dejanja, ki ni v povezavi s pridobitvijo premoženja. Zaradi opisane neenakosti je prvi toženec v slabšem položaju, kot bi bil v primeru, če bi bil zaradi ugotovljenega nesorazmerja med premoženjem in prihodki obravnavan samo v davčnem postopku. V njem ne pride do zasega premoženja, temveč se odmeri plačilo davka. Ker je bil prvi toženec oproščen storitve kataloškega kaznivega dejanja, bi moral biti obravnavan enako kot tisti posameznik, pri katerem je nesorazmerje med prihodki in premoženjem ugotovljeno v davčnem postopku. Ni jasno, zakaj bi moral dokazovati izvor svojega premoženja, če je sprožilec postopka odpadel. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je sklep oprlo na domnevo o nezakonitem izvoru premoženja in posledično prvemu tožencu naložilo dolžnost dokazovanja izvora premoženja, čeprav je bil oproščen storitve kataloškega kaznivega dejanja, kršilo načelo enakosti. Izbira metode izračuna višine nezakonitega premoženja ne more biti prepuščena tožeči stranki. ZOPNI je neustaven, saj omogoča, da tožnica sama izbere metodo in določi višino nezakonitega premoženja. Zaradi načela zakonitosti bi moral način izračuna višine nezakonitega premoženja določiti zakonodajalec. Pri izračunu nesorazmerja ni mogoče upoštevati višine porabljenih sredstev, namenjenih za kritje življenjskih stroškov. To pripelje do absurdnega položaja, ko lahko tožnica pri posamezniku, ki nima premoženja, ugotovi, da razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora, in sicer v višini porabljenih sredstev. Do takšnega absurda je prišlo pri drugem tožencu. Ker ZOPNI dopušča odvzem premoženja v obliki naložitve plačila denarnega zneska zgolj v primeru, če posameznik po vložitvi tožbe prepreči odvzem premoženja nezakonitega izvora, ni podlage, da se posamezniku odvzame tudi premoženje nezakonitega izvora, ki je bilo porabljeno pred vložitvijo tožbe. Sicer bi ZOPNI omogočal plačilo vrednosti porabljenega premoženja. Pravilna uporaba zakona bi terjala izračun morebitnega nesorazmerja na način, da bi morala tožnica najprej opredeliti obdobje pridobivanja premoženja, nato razliko med začetno in končno vrednostjo premoženja v tem obdobju, od te pa odšteti prejete dohodke v preiskovanem obdobju ter prišteti plačane davke in prispevke. Sodišče bi moralo izvesti dokaze, ki jih je prvi toženec predlagal v zvezi z dokazovanjem izvora svojega premoženja. V ugovoru je trdil, da višina njegovih gotovinskih prihrankov zadošča za pokritje celotnega očitanega nesorazmerja. Ti prejemki so zabeleženi v knjigi obredov, ki jo je moral prvi toženec prevesti ter jo bo predložil v glavnem postopku. Sodišče prve stopnje je navedbe glede očitnega nesorazmerja štelo za verjetne zgolj zato, da mu ni bilo treba izvesti dokaznega postopka. Prvi toženec je prepričan, da sodišče ne bi štelo, da so njegove trditve izkazane kot verjetne, če bi to ogrozilo izdano začasno zavarovanje. Podan je dvom, ali je sodišče še zmožno zagotoviti pošteno sojenje. Tožnica bi lahko svoj položaj zavarovala z zaznambo spora. Prvi toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da predlog tožnice za odreditev začasnega zavarovanja v celoti zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče za zavarovanje terjatve glede odvzema premoženja nezakonitega izvora že odredilo začasno zavarovanje na premoženju prvega toženca ter mu prepovedalo razpolaganje z njegovimi vrednostnimi papirji družbe B., a. d., ... in z denarnimi sredstvi pri ..., d. d., do višine 1.535,75 EUR.1 Z izpodbijanim sklepom je sodišče po spremenjeni tožbi odločilo o dodatnem zavarovanju terjatve s prepovedjo odsvojitve in obremenitve nepremičnine v Ljubljani, št. stavbe 1053/1, na parc. št. 459/32, k. o. ..., ID ...-459/32, v deležu do 1/2. 6. Prvi toženec v pritožbi ponavlja svoje pomisleke o ustavni skladnosti določb Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), ki jih je izpostavil že v dosedanjem postopku v obeh ugovorih in pritožbi in na katere mu je odgovorilo tako sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu kot tudi pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 2603/2017. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na že obrazloženo sklicuje. Hkrati dodaja, da je predmet presoje zgolj začasno zavarovanje odvzema premoženja po določilih 20. in 21. člena ZOPNI, zato je treba v tej luči presojati tudi relevantnost očitkov o ustavni neskladnosti posameznih določb zakona. Začasno zavarovanje po 20. členu ZOPNI je po namenu in vsebini enako začasni odredbi po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), s katero se vzpostavi določena zaščita upnika pred škodnimi dispozicijami dolžnika, ki bi lahko ogrozile bodočo realizacijo njegove terjatve. Navedeni namen se realizira s posameznimi posegi v razmerju do premoženja dolžnika. Ker gre za poseg v premoženje pred pridobitvijo izvršilnega naslova, mora temeljiti na terjatvi, ki je izkazana vsaj s stopnjo verjetnosti. V konkretni zadevi uporaba določb ZOPNI, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, omogoča ustavno skladno razlago navedenih določil, zato sodišče ni prekinjalo pritožbenega postopka in vlagalo zahteve za presojo ustavnosti.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da skuša tožnica v tem postopku odvzeti premoženje, za katerega sumi, da je pridobljeno z znatnimi finančnimi sredstvi, ki izvirajo iz izvršitve kataloškega kaznivega dejanja. Očitano kataloško kaznivo dejanje v konkretnem primeru predstavlja nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem v zvezi z drugim odstavkom 240. člena KZ-1 in nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem v zvezi s četrtim odstavkom 209. člena KZ-1, po katerem je bila premoženjska korist pridobljena družbam C., d. o. o., D., d. o. o., E., d. o. o., F., s. p., G., s. p., družbi H., d. o. o. in I. I. s. p. Ker je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega oprostilo kataloškega kaznivega dejanja, je tudi odpravilo začasno zavarovanje na nepremičnini, ki je predmet tega zavarovanja, saj je ocenilo, da ne predstavlja protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ki bi jo bilo treba odvzeti skladno s 74. in 75. členom KZ-1. Zato po oceni pritožbenega sodišča ni ovir za odreditev zavarovanja na tem premoženju, pri čemer prvi toženec trditve, da gre za poseg na premoženje, za katerega tožnica sumi, da je pridobljeno s finančnimi sredstvi iz izvršitve očitanega kataloškega kaznivega dejanja, prvič podaja šele v pritožbi in zato glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP tudi prepozno.

8. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz 7. točke izpodbijanega sklepa, da ZOPNI ne določa roka za vložitev tožbe za odvzem premoženja nezakonitega izvora. Če bi zakonodajalec ta rok v omenjenem zakonu nameraval določiti, bi to nedvomno storil izrecno. Določilo 18. člena ZOPNI je treba razlagati ne le glede na ostale določbe omenjenega zakona, ampak tudi upoštevaje njegov namen oziroma namen institutov, ki jih vzpostavlja. Zato ni mogoče slediti pritožniku, da bi državni tožilec moral finančno preiskavo ustaviti, vse podatke, razen tistih, ki bi jih izbral FURS, pa uničiti pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v odločbi I Cp 2603/2017, izhaja pa tudi iz sklepa VSL I Cp 2934/2016 s 15. 11. 2016. 9. Glede razumnosti domneve iz drugega odstavka petega člena ZOPNI pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da jo je treba razlagati v skladu z namenom zakona, ki izhaja iz drugega člena ZOPNI.2 Odvzem premoženja nezakonitega izvora je oblastni ukrep države, katerega cilj je preprečiti, da bi posameznik obdržal premoženje, ki ga je pridobil na nezakonit način oziroma z nezakonito dejavnostjo, če ob vzpostavljenem sumu storitve določenih hudih kaznivih dejanj ne more izkazati zakonitosti izvora premoženja3. Ker v fazi začasnega zavarovanja sodišče še ne vodi postopka o tem, ali je vse premoženje pridobljeno zakonito, temveč za izdajo začasnega zavarovanja glede premoženja zadošča, da iz zbranih podatkov in dokazov za obdobje, za katero se opravlja oziroma je bila opravljena finančna preiskava, izhaja očitno nesorazmerje med dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je osumljenec plačal, ter vrednostjo premoženja, ki ga ima v lasti, posesti, ga uporablja, uživa ali z njim razpolaga ali je razpolagal, to pa je v konkretnem primeru v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, se pritožbeno sodišče ni izrekalo o ustavni skladnosti določbe drugega odstavka 5. člena ZOPNI v zvezi s samo domnevo premoženja nezakonitega izvora. V tej fazi postopka zadostuje ocena, da določbe ZOPNI dajejo dovolj prostora za razlago, da je začasno zavarovanje pogojeno ne le z obstojem izrecno navedenih predpostavk v 20. členu, ampak tudi z verjetno izkazanostjo dejstva, da premoženje, s katerim naj bi prvi toženec po ugotovitvah finančne preiskave razpolagal v preiskovanem obdobju, izvira iz nezakonitega ravnanja.4

10. Pritožbeno opozorilo glede kršitve načela enakosti (14. člen URS) bi lahko bilo tehtno, če bi v obravnavanem primeru zoper toženca že bila izdana pravnomočna oprostilna sodba glede očitanega kataloškega kaznivega dejanja. Ker v tej fazi postopka utemeljeni razlogi za sum glede storitve tega dejanja še niso bili pravnomočno ovrženi, so pogoji za izdajo začasnega zavarovanja iz 20. člena ZOPNI podani. Zato se pritožbeno sodišče do vprašanja ustavne skladnosti zakona, ki neenako obravnava osebe, pri katerih je podano očitno nesorazmerje med premoženjem in neto prihodki, zgolj zato, ker jim je bila nekoč očitana storitev kataloškega kaznivega dejanja, ni opredeljevalo. Če bo prišlo do pravnomočnosti oprostilne sodbe, bo prvi toženec svoje ugovore lahko v celoti predstavil tako rednemu kot ustavnemu sodišču. 11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so določila ZOPNI v nasprotju z 2. in 33. členom URS, ker ne določajo metode izračuna višine nezakonito pridobljenega premoženja in s tem omogočajo arbitrarno ravnanje tožnice. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na svojo obrazložitev iz 23. točke sklepa I Cp 2603/2017. Toženec tudi v obravnavani pritožbi ne ponudi svojega izračuna po metodi, ki je po njegovi oceni pravilna, zato ne vzbudi dvoma v verjetnost ugotovljenega razkoraka med njegovimi dohodki in premoženjem, s katerim je razpolagal v obdobju izvedene finančne preiskave, s tem pa tudi ne v obstoj pogojev za izdajo začasnega zavarovanja po 20. členu ZOPNI.

12. Tožnica je pri izračunu nesorazmerja pravilno upoštevala tudi odhodke, ki jih je imel prvi toženec v relevantnem obdobju. Šele upoštevanje teh pokaže, s kakšnim premoženjem je v tem obdobju sploh razpolagal. Takšno razumevanje je skladno z jezikovnim pomenom 5. člena ZOPNI, pa tudi z namenom, da se ugotovi razkorak med toženčevi dohodki in premoženjem, s katerim je razpolagal v določenem časovnem obdobju. Ker v obravnavani zadevi sodišče odloča o ugovoru prvega toženca, je nerazumno sklicevanje pritožbe na ugotovitev finančne preiskave v zvezi z drugim tožencem. Argument pritožnika, da bi ZOPNI, če bi se pri izračunu očitnega nesorazmerja upoštevala potrošnja, določal, da se odvzame premoženje in za razliko naloži plačilo denarne terjatve, ostaja zgolj na ravni špekulacije in ne pomeni namenske razlage drugega odstavka 5. člena ZOPNI.

13. V fazi postopka začasnega zavarovanja, glede katerega velja nižji dokazni standard, je tožnica s stopnjo verjetnosti izkazala, da gre za premoženje nezakonitega izvora vsaj glede 344.295,53 EUR, če držijo vse navedbe prvega toženca glede višine denarnih prispevkov vernikov in kupnin. Pritožba ugotovljene višine konkretizirano ne izpodbija, zato ne more uspeti s pavšalno navedbo, da bi sodišče z zaslišanjem prič (ne pojasni niti katerih) lahko ugotovilo, da višina gotovinskih prihrankov zadošča za pokritje celotnega očitanega nesorazmerja. To bo predmet nadaljnjega postopka, ki ga bo sodišče izvajalo v zvezi z višino premoženja nezakonitega izvora.

14. Neutemeljeno je zavzemanje pritožnika, da bi tožnica z začasnim zavarovanjem zahtevano varstvo lahko dosegla z zaznambo spora. Izbira sredstva zavarovanja je na strani tožnice in ji ni mogoče odrekati pravnega interesa za zahtevano prepoved odsvojitve in obremenitve nepremičnine. Prvi toženec ne ponudi razlogov, zakaj bi zaznamba predstavljala manj intenziven poseg v njegovo premoženjsko sfero kot prepoved odsvojitve in obremenitve.

15. Glede izraženega dvoma toženca v objektivnost prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima v primeru nepravilnosti v postopku na razpolago ustrezna pravna sredstva, lahko pa ob izpolnjenih pogojih zahteva tudi izločitev sodnika. Prepričanje prvega toženca, da prvostopenjsko sodišče ne bi štelo njegovih trditev kot verjetnih, če bi to kakorkoli ogrozilo izdano začasno zavarovanje, so špekulativne in ne vzbujajo nikakršnega dvoma v objektivnost sojenja. Tu bi pomislek lahko izrazila kvečjemu tožnica, saj je sodišče brez izvajanja dokazov v celoti sledilo prvemu tožencu glede vseh dohodkov, ki jih je številčno ovrednotil. 16. Ker sodišče prekine postopek in sproži zahtevo za presojo ustavnosti na podlagi 156. člena Ustave zgolj, kadar je presoja potrebna za zagotovitev ustavno skladne odločitve v konkretnem sodnem postopku in kadar zakonskih določb ni mogoče razlagati na ustavno skladen način, takšna situacija pa v konkretni zadevi ni podana, pritožbeno sodišče postopka ni prekinilo.

17. Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 25. členom ZOPNI.

18. Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče pridržalo za končno odločbo.

1 Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z 19. 6. 2017 v zvezi s sklepom z 9. 10. 2017 in sklepom VSL I Cp 2603/2017 z 22. 11. 2017. 2 Po drugem členu ZOPNI je namen zakona preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi. 3 Odločba Ustavnega sodišča U-I 91/2015 s 16. 3. 2017. 4 Primerjaj odločbo VSL I Cp 1801/2016.