Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Tožnik se je 29.7.1995 telesno poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje mu je od zahtevanih 700.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo 500.000,00 SIT, od zahtevanih 350.000,00 SIT za strah 150.000,00 SIT in od zahtevanih 1,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 600.000,00 SIT. Toženi stranki je naložilo, da plača tožniku 1,250.000,00 SIT odškodnine, presežno zahtevanih 800.000,00 SIT pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni ter v prisodilnem in zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbama sodišča druge stopnje sta obe pravdni stranki vložili pravočasni reviziji.

Tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodbe sodišča druge stopnje z dne 10.6.1998, da se prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti zviša na 600.000,00 SIT, za strah na 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti na 900.000,00 SIT, skupaj torej na 1,700.000,00 SIT. Ugotovljeni obseg škode utemeljuje revizijsko zahtevano zvišanje odškodnine za skupno še 450.000,00 SIT, kar izhaja tudi iz prisoje odškodnine v podobnem primeru pod II Ips 116/97. Tožena stranka proti sodbi sodišča druge stopnje z dne 2.4.1998 uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga tako spremembo te sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne za nadaljnjih 800.000,00 SIT. Ker je bilo dvomesečno konzervativno zdravljenje tožnika brez posebnih posegov v telo, bolečinsko obdobje pa tudi ni bilo dolgotrajno, gre tožniku iz tega naslova največ 250.000,00 SIT do 300.000,00 SIT odškodnine. Tožnik je primarni strah trpel največ en dan, sekundarni strah pa je bil lahek, ker njegovo življenje ni bilo ogroženo in ker tožnik tudi ni iskal nobene zdravstvene pomoči. Zato mu zanj ne gre nobena odškodnina. Močno pretirana je prisoja 600.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Utemeljitev take prisoje s tožnikovo izpovedjo je prešibka, saj je tožnik močno potenciral svoje težave. Njegovo izpoved bi bilo mogoče objektivno preveriti z ustreznimi preiskavami, vendar temu sodišče iz nerazumljivih razlogov ni sledilo. Zmotna je ugotovitev pritožbenega sodišča, da gre pri tožniku za 5% invalidnost, saj je izvedenec ugotovil le 0,83% invalidnost, kar je zanemarljivo. Glavna težava naj bi bilo mravljinčenje v prstih, vendar sodišče ni sledilo predlogu tožene stranke za objektivizacijo te trditve. Zato je odškodnina za to obliko škode neutemeljeno ali vsaj preuranjeno prisojena. Splošno je znano, da oškodovanci hudo pretiravajo s svojimi navedbami in da lažji zvin vratne hrbtenice ne povzroča nikakršnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo. Nobena od pravdnih strank ni odgovorila na vročeno revizijo nasprotne stranke (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP/77).

Reviziji nista utemeljeni.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizija je izredno pravno sredstvo, za katero med drugim veljajo omejeni razlogi izpodbijanja. Po izrečni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 z revizijo ni mogoče izpodbijati popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Nekatere od revizijskih trditev tožene stranke gredo prav v tej nedovoljeni smeri, ali celo predstavljajo revizijsko novoto. Taka je trditev tožene stranke, da tožnik ni iskal zdravniške pomoči, je pa ta trditev tudi v nasprotju s podatki spisa. Trditve o manjšem obsegu primarnega strahu, o neobstoju sekundarnega strahu in o manjšem obsegu zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Posredno se tega zaveda tudi tožena stranka, ko očita sodišču, da ni sledilo njenemu (dokaznemu) predlogu za opravo preiskave, ki naj bi objektivizirala mravljinčenje tožnikovih prstov, zaradi česar naj bi bilo vsaj preuranjeno odločeno. Sodišče druge stopnje je potrdilo dejansko stanje o obsegu zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, delno na podlagi izvedenskega mnenja in delno na podlagi tožnikove prepričljive izpovedi. Pri ugotovljenem obsegu primarnega in sekundarnega strahu je sodišče druge stopnje med drugim poudarilo, da tožena stranka pri tej obliki škode v pritožbi ne izpodbija dejanskega stanja. Revizijski očitek sodišču druge stopnje glede navedbe o 5% invalidnosti ni upošteven, ker gre pri zapisu "invalidnost" namesto "zmanjšanje življenjskih aktivnosti" za očitno pomoto, kar izhaja iz izvedenčeve ocene zmanjšanja življenjskih aktivnosti in razlogov sodišča prve stopnje. Ocena v odstotku glede obsega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je pri ugotavljanju te oblike škode lahko le pomožno merilo. Sodbi sodišč obeh stopenj vsebujeta tudi opis težav, ki vplivajo na zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti, tak opis (in ne ocena v odstotkih) pa je odločilen za prisojo odškodnine.

Odločilne dejanske ugotovitve, na katere so po vsem obrazloženem na revizijski stopnji vezani stranke in revizijsko sodišče, so v tej pravdni zadevi naslednje. Tožnik je bil v času škodnega dogodka star 34 let in zaposlen v banki. Zaradi ugotovljenih poškodb je trpel en teden hude bolečine, en teden srednje, dva meseca lažje, ostale pa so občasne lahke bolečine. Po pregledu v Splošni bolnici Ptuj je štiri do šest tednov nosil Schantzovo ovratnico, dvakrat so ga rentgensko slikali, bil je na štirih kontrolnih pregledih v kirurški ambulanti, štirih kontrolnih pregledih v domači ambulanti in na desetih fizioterapijah. V bolniškem staležu je bil en mesec in 28 dni. Hud primaren strah je trpel en dan, ostal pa mu je lahek trajen strah pred možnim trčenjem pri vsakodnevni vožnji z avtomobilom v službo. Za izid zdravljenja je bil po izvedenčevih ugotovitvah zaskrbljen dva meseca. Izvedenčeva ocena o 5% zmanjšanju življenjskih aktivnosti temelji na tožnikovi občasno manjši sposobnosti za delo in na manjši zmožnosti za športne aktivnosti. Prišlo je do lažje omejene gibljivosti vratne hrbtenice. Tožnik kot blagajnik v banki šteje bankovce in po določenem času zaradi mravljinčenja v prstih izgubi občutek za pravi dotik, omejiti pa je moral rekreativno igranje tenisa. Zaradi takih omejitev tožnik trpi duševne bolečine.

Povzete odločilne dejanske ugotovitve glede obsega posameznih oblik nepremoženjske škode ne utemeljujejo revizijskih trditev tožene stranke, da tožnik sekundarnega strahu ni trpel in da gre za zanemarljivo zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

Pravna podlaga za prisojo pravične odškodnine za vse tri oblike nepremoženjske škode je v določbah prvega in drugega odstavka 200. člena in v 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), po katerih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, vendar pri tem paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Zato je potrebno pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa tudi posebne okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta prizadetost odraža v njegovi duševnosti glede na starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Odškodnina je torej posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Tožnik v reviziji sicer pravilno poudarja eno od meril za prisojo pravične denarne odškodnine, to je podobno prisojo v podobnih, torej primerljivih odškodninskih zadevah, vendar pa primer, ki ga poudarja v reviziji, ni tožniku toliko primerljiv, da bi mu šla enaka odškodnina. V revizijski zadevi II Ips 116/97 je bil oškodovanec 9 let mlajši, zato bo dalj časa trpel telesne in duševne bolečine, tudi obseg posameznih oblik škode je bil večji. Bolečinsko obdobje v času zdravljenja je bilo daljše, oškodovancu pa je zvin vratne hrbtenice povzročil posttravmatske spremembe vratne hrbtenice. Zaradi svojega poklica natakarja je bilo njegovo vsakodnevno delo, ki je povezano z nošenjem tudi težjih bremen in dolgotrajno stojo, bolj oteženo kot je tožnikovo vsakodnevno delo. Zato je v odškodninski zadevi, ki jo v primerjavo ponuja tožnik, prav načelo individualizacije glede na starost in poklic ob tudi sicer težji poškodbi utemeljevalo prisojo višje odškodnine kot v tožnikovi zadevi.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta na podlagi prej povzetih odločilnih dejanskih okoliščin o obsegu vseh treh oblik nepremoženjske škode sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili vsa merila iz 200. člena ZOR za prisojo pravične denarne odškodnine. Škoda je individualizirana, pri prisoji odškodnine so upoštevani tožnikova starost, spol, delo, ki ga opravlja, športna aktivnost, ki jo je moral omejiti, duševne bolečine, ki jih zaradi ugotovljenih omejitev prestaja in bo prestajal tudi v bodoče, prisojeni znesek pa ustreza razponu, v okviru katerega se giblje prisoja odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovim obsegom škode. Zato sta sodišče prve stopnje s prisojo dela tožbenega zahtevka in sodišče druge stopnje z zavrnitvijo pritožbe obeh pravdnih strank pravilno uporabili materialnopravne določbe 200. in 203. člena ZOR.

V obeh revizijah uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. V postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 neutemeljeni reviziji obeh pravdnih strank zavrnilo. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe zajema tudi zavrnitev njunih priglašenih revizijskih stroškov.