Jedro

Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma v 32. členu določa, da je v primeru, ko je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi neutemeljenosti odpovednega razloga in ne zaradi postopkovnih napak, delodajalec dolžan delavcu izplačati dve povprečni plači delavca v zadnjih treh mesecih dela pred prenehanjem delovnega razmerja. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, nezakonita, saj tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenega razloga za odpoved. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnica ni kršila navodil osebne zdravnice. Zato je tožnica upravičena odo vtoževane odškodnine po 32. členu Kolektivne pogodba dejavnosti gostinstva in turizma.

Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker je bilo na podlagi pravnomočne sodbe za čas, ko tožnica ni delala, vzpostavljena situacija, kot da bi delala in ji je bilo za ta čas priznano tudi delovno razmerje z vsemi pravicami, je šteti, da delovno razmerje dne 1. 10. 2012 ni prenehalo, zaradi česar tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2012. Tožnica je bila v času, za katerega zahteva nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2012, doma, pri čemer je na podlagi pravnomočne sodbe za ta čas prejela nadomestilo plače v 100 % višini, torej tako, kot da bi bila ves čas na dopustu, in ni bila v ničemer prikrajšana. Zato tožnica ne more zahtevati dvojnega plačila in je tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za neizkoriščenih 14 dni dopusta v letu 2012 neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni: - v 1. alineji I. točke izreka tako, da se znesek 5.909,60 EUR zniža na znesek 4.276,50 EUR, višji zahtevek (še za 2.682,95 EUR) pa se zavrne in - v III. točki izreka tako, da se znesek 817,94 EUR zniža na znesek 502,06 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 5.909,60 EUR, zmanjšan za predpisane davke in prispevke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od obračunanega neto zneska od 7. 1. 2014 dalje do plačila, višji zahtevek (še za 1.049,85 EUR bruto) pa zavrnilo (prva alineja I. točke izreka); da je dolžna plačati znesek 220,00 EUR, zmanjšan za akontacijo dohodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od obračunanega neto zneska od 1. 7. 2013 dalje do plačila, višji zahtevek (še za plačilo 73,04 EUR bruto) pa zavrnilo (druga alineja I. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 817,94 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, ni dopustilo vstop novega tožnika A.A..

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje zaradi nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo postavljeni tožbeni zahtevek zavreči, ker ni jasno določen. Sodba bi morala vsebovati točno navedbo vsake posamezne obveznosti, ki jo mora tožena stranka izpolniti, torej tako navedbo pravnega temelja kot tudi natančno višino posamezne obveznosti. Tožena stranka meni, da sodišče ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem za izračun osnove za določitev pogodbene kazni in da izračun višine nadomestila za neizrabljen letni dopust, zato bi moralo imenovati sodnega izvedenca finančne računovodske stroke. Sodišče je podlago za določitev pogodbene kazni po določilih Kolektivne pogodbe za gostinstvo in turizem utemeljilo na ugotovljeni nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa povzelo, da je bil odpovedni razlog neutemeljen, ker je ugotovilo, da tožnica ni kršila navodil osebne zdravnice. Tožena stranka je ob podaji izredne odpovedi ravnala z vso potrebno skrbnostjo in pridobila navodila osebne zdravnice, ki jih je dala tožeči stranki glede zdravljenja in ni mogla vedeti, da bo v kasnejšem postopku pred delovnim sodiščem zdravnica svoje navodilo razlagala bistveno širše, v korist tožeči stranki, čemur je sodišče sledilo in ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako gre za prepletanje okoliščin, vsebinskih in procesnih napak, kar bi moralo sodišče v tem postopku oceniti. Sodišče tudi nepravilno razlaga določilo 32. člena Kolektivne pogodbe za gostinstvo in turizem, ki določa osnovo za izračun pogodbene kazni in sicer, da osnovo predstavljajo dve povprečni plači v zadnjih treh mesecih dela pred prenehanjem delovnega razmerja. Torej gre za obdobje, ko je delavec dejansko opravljal delo. V konkretnem primeru je bila tožeča stranka pred prenehanjem delovnega razmerja dalj časa na bolniškem dopustu, zato je sodišče upoštevalo obdobje pred nastopom bolniškega dopusta, to je maj, junij in julij 2012, po mnenju pritožbe pa bi moralo pri odločitvi osnove upoštevati plače za obdobje september, oktober in november, saj je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo 26. 12. 2012. Napačna je tudi odločitev, da tožeči stranki pripada nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2012, ker tega pred prenehanjem delovnega razmerja brez svoje krivde ni izrabila. Tožena stranka pred prenehanjem delovnega razmerja in še v času zadržanja izredne odpovedi tožeči stranki ni mogla omogočiti izrabe letnega dopusta za leto 2012, saj je bila ta v tem času v bolniškem staležu. Tožeča stranka pa se je namesto reintegracije sama odločila za prenehanje delovnega razmerja in odškodnino in tako tožeča stranka zaradi neizrabe letnega dopusta za leto 2012 dejansko ni bila oškodovana, saj ji je sodišče s sodbo priznalo še delovno razmerje do 5. aprila 2013, torej bruto nadomestila plače. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v izpodbijanem delu ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo pošlje v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da se obveznost plačila pogodbene kazni po 32. členu panožne kolektivne pogodbe veže izključno na dejstvo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neutemeljenega odpovednega razloga, kar je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno s pravnomočno sodbo Pd 325/2012. Ker je delodajalec tožeči stranki nepričakovano in nezakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, tožeča stranka pa je bila pred vročitvijo izredne odpovedi na bolniškem dopustu, ni mogla predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogla izrabiti dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke, da se je tožeča stranka sama odločila za prenehanje delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe, saj je to vprašanje relevantno zgolj z vidika letnega dopusta za leto 2013, ta tožbeni zahtevek pa je bil zavrnjen. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le v delu odločitve o nadomestilu za neizrabljen letni dopust za leto 2012 je zmotno uporabilo materialno pravo, sicer pa je odločitev materialnopravno pravilna.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek sodbe razumljiv in tudi ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe in tudi ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Zmotno pritožba meni, da bi iz izreka sodbe moral biti tudi razviden pravni temelj za višino posamezne obveznosti. Pravni temelj sodi v obrazložitev sodbe in nikakor ne v izrek. V I. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje toženi stranki res naložilo v obračun skupni znesek 5.909,60 EUR, ki obsega tako pogodbeno kazen v bruto znesku (4.276,50 EUR) in nadomestilo za neizkoriščen letni dopust (1.633,10 EUR), vendar zgolj zaradi tega izrek sodbe ni nerazumljiv. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je toženo stranko zavezalo, da mora od skupnega bruto zneska 5.909,60 EUR odvesti predpisane davke in prispevke. Glede na določila Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami) in Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/95 s spremembami in dopolnitvami) se namreč tudi od pogodbene kazni in nadomestila za neizkoriščen letni dopust plačajo prispevki in davki (dohodnina), saj ne gre za prejemek iz zaposlitve, za katerega bi veljala oprostitev plačila dohodnine oziroma prispevkov za socialno varnost. Tožeča stranka je torej opravičena zgolj do izplačila neto zneska, kar pravilno izhaja iz izreka sodbe in so nasprotne pritožbene navedbe povsem neutemeljene.

7. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 109/2011) v 32. členu določa, da kadar je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi neutemeljenosti odpovednega razloga in ne zaradi postopkovnih napak, je delodajalec dolžan delavcu izplačati dve povprečni plači delavca v zadnjih treh mesecih dela pred prenehanjem delovnega razmerja.

8. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča Pd 325/2012 z dne 5. 4. 2013 ugotovljeno, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki zaradi nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni. Tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenega razloga za odpoved, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni kršila navodil osebne zdravnice. Ta ugotovitev zadošča za priznanje vtoževane odškodnine po 32. členu panožne kolektivne pogodbe dejavnosti.

9. Glede višine odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz povprečne bruto plače, izplačane pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih dela pred prenehanjem delovnega razmerja. Ker je bila tožeča stranka v mesecu avgustu in septembru 2012 v bolniškem staležu, je potrebno za izračun upoštevati mesece maj, junij in julij 2012. Upoštevajoč plačilne liste tožeče stranke (A3 - A5)(1) je znašala povprečna bruto plača za navedene mesece 2.138,25 EUR. Dve povprečni plači tako znašata 4.276,50 EUR, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje in od tega zneska toženi stranki naložilo, da je dolžna odvesti prispevke in davke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek odškodnine. Tako je povsem neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje za izračun navedene odškodnine moralo postaviti izvedenca finančno računovodske stroke, saj gre za enostavne računske operacije seštevanja in deljenja.

10. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na nadomestilo za neizkoriščen dopust za leto 2012. Tožeča stranka je nameravala dopust koristiti v novembru 2012. Ob izredni odpovedi z dne 1. 10. 2012 pa je bila presenečena in tedaj ni razmišljala, da bi zaprosila za koriščenje dopusta, pred tem pa je bila od avgusta do prenehanja delovnega razmerja neprekinjeno v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in za 14 dni neizkoriščenega dopusta za leto 2012 tožeči stranki priznalo nadomestilo v višini 1.633,10 EUR bruto, saj je ugotovilo, da tožnica prav zaradi nezakonite izredne odpovedi ni mogla izkoristiti 14 dni letnega dopusta.

11. Pritožbeno sodišče z navedenimi razlogi sodišča prve stopnje ne soglaša. Tožena stranka je tožnici dne 1. 10. 2012 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero je bilo na podlagi pravnomočne sodbe Pd 325/2012 z dne 5. 4. 2013 ugotovljeno, da je bila podana nezakonito in na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo, temveč je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje o sodni razvezi. Sodišče prve stopnje je z navedeno pravnomočno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožečo stranko od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vključno 5. 4. 2013 prijaviti v obvezno socialno zavarovanje in ji do tega dne obračunati bruto zneske nadomestila plač, ki bi jih tožeča stranka prejela, če bi delala, od teh zneskov zanjo plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto mesečne zneske pa plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka torej za čas od 1. 10. 2012 do 5. 4. 2013, ko je bila pogodba sodno razvezana na podlagi predloga tožeče stranke, torej za čas, ko ni delala, prejemala nadomestilo plače in vse ostale pravice, kot da bi delala.

12. V skladu s sodno prakso je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker je bilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe Pd 325/2012 za čas, ko tožnica ni delala, vzpostavljena situacija, kot da bi delala in ji je bilo za ta čas priznano tudi delovno razmerje z vsemi pravicami, je torej šteti, da je delovno razmerje dne 1. 10. 2012 ni prenehalo, zaradi česar tudi ni upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2012. Tožeča stranka je bila v času, za katerega zahteva nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2012 doma, pri čemer je na podlagi sodne odločbe opr. št. Pd 325/2012 za ta čas prejela nadomestilo plače v 100 % višini, torej tako, kot da bi bila ves čas na dopustu, in ni bila v ničemer prikrajšana. Tako ne more zahtevati dvojnega plačila in je tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za neizkoriščenih 14 dni dopusta v letu 2012, neutemeljen.

13. Glede na obrazloženo je bilo potrebno v tem delu ugoditi utemeljeni pritožbi tožene stranke in zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2012, zavrniti (prva alineja 358. člena ZPP).

14. Zaradi delnega uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka je uspela z zahtevkom v višini 4.276,50 EUR od 6.129,60 EUR, kar predstavlja 62 % uspeh in je v takšni višini tudi upravičena do povrnitve pravilno odmerjenih stroškov postopka in sicer v znesku 641,52 EUR. Uspeh tožene stranke v postopku je 38 %, kar pomeni, da je v tej višini tudi upravičena do povrnitve stroškov in sicer v znesku 139,46 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 502,06 EUR, kakor izhaja iz izreka sodbe.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v preostalem s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke v preostalem zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Za mesec maj 2012 je znašala bruto plača tožeče stranke v višini 2.138,25 EUR, za mesec junij 2012 v višini 2.138,25 EUR in za mesec julij 2012 v višini 2.138,25 EUR.