Jedro

Obseg sodnega varstva po Stvarnopravnem zakoniku ne vsebuje (več) določbe o denarni kazni kot grožnji za prekršitev prepovedi sodišča glede nadaljnjega motenja, zato je tak tožbeni zahtevek treba zavrniti.

Izrek

1. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v

1. odstavku 2. točke izreka v delu, s katerim je tožencu zagrožena denarna kazen za primer nespoštovanja prepovedi v višini 600.000,00 SIT, spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

2. V preostalem se pritožba toženca ter pritožba tožnika v celoti zavrneta in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

3. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 23.12.2004, opr.

št. P 549/..., ugotovilo, da je toženec motil tožnika v zadnji mirni posesti parcele št. 438, k. o. N.., po tretjih osebah s tem, da so vozniki njegovih vozil z oznakami "Kovačič", ki so jih imeli v uporabi z njegovim soglasjem, na njej med 11.11.2003 in 14.11.2003 parkirali tovorni avto z registrsko številko NM ..s prikolico z registrsko številko C.. NM (1. odstavek 1. točke izreka), ter tožencu prepovedalo v bodoče s takimi in podobnimi ravnanji posegati v tožnikovo posest, pod grožnjo denarne kazni 600.000,00 SIT (1. odstavek 2. točke izreka). V preostalem je tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje zavrnilo (2. odstavek 1. točke izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijanega sklepa in odločitev o stroških ter v pritožbi navaja, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek glede motilnih dejanj 21.03.2004 in 05.05.2004. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje, ko se je postavilo na stališče, da sta bili vozili z oznakama "Kovačič", ki sta bili na ta dva dneva parkirana na zemljišču tožnika, v lasti, posesti in oblasti gospodarske družbe. Za takšno odločitev pa sodišče ni imelo podlage, saj toženec za vozila ni predložil prometnih dovoljenj. Iz fotografij je razvidno, da na tovornjak pripeta prikolica, za katero iz najemne pogodbe izhaja, da jo tožnik šteje za svojo. Nadalje tožnik navaja, da je od vseh motilnih dejanj toženec imel koristi, in sicer kot samostojni podjetnik, kot lastnik oziroma kot ustanovitelj družbe, saj se dejavnosti s.p. in d.o.o. prepletata, kar izhaja iz izpovedb zaslišanih prič. V bistvu bi moralo sodišče ugotoviti, da gre za spregled pravne osebnosti, saj toženec družbo zlorablja, še zlasti zato, ker toženec kot prometnik odreja vožnje vozil. Navaja še, da tožnik s tem, ko zahteva ugotovitev motenja toženca prek družbe, ne zahteva preveč, saj je namen varstva pred motenjem posesti v tem, da se v čim krajšem času prepreči protipravno ravnanje motilca. Toženec se bo vedno izgovarjal, da vozila niso njegova. Nadalje še navaja, da se materialnopravno napačna tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnik tožbo vložil glede motilnih dejanj, za katera mu je sodišče ugodilo, v nadaljevanju pa je tožbo le razširil, toženec pa temu ni ugovarjal. S tem pa niso nastali posebni stroški. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožniku prizna pravdne stroške, podrejeno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje pred sodišče prve stopnje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Toženec pa se pritožuje zoper ugodilni del sklepa sodišča prve stopnje in odločitev o stroških ter v svoji pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ko je odločilo, da je motil tožnika v posesti parcele 438, saj je tožnik z na zadnje spremenjenim tožbenim zahtevkom zahteval, naj se ugotovi motenje parcele št. 48. Sodišče je samovoljno spremenilo številko parcele in s tem prekršilo načelo dispozitivnosti. Sojenje ultra petitum ni izrecno navedeno v 2. odstavku 339. člena ZPP, vendar gre vseeno za absolutno bistveno kršitev postopka. Nadalje navaja, da je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, saj se je postavilo na stališče, da toženec ni uspel dokazati, da bi vozniki parkirali proti njegovi volji oziroma kljub njegovi izrecni prepovedi. Takšna dokazna ocena pa nima podlage, saj je v spis vložil obvestilo, iz katerega izhaja, da je parkiranje izven območja sedeža družbe prepovedano.

Obvestilo je ves čas na oglasni deski družbe, prav tako pa je bil o tem obveščen vsak delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Če pa je kak voznik parkiral kljub temu na zemljišču tožnika, pa toženec za to ne more biti odgovoren. Navaja, da vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije, ki ga je podal že tekom postopka. Predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek še v preostalem zavrne, podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

V pravdi zaradi motenja posesti je pasivno legitimiran tisti, ki je dejansko (neposredno) motil posest, pa tudi tisti, v čigar korist je bilo motenje izvršeno. Vendar mora biti njegova korist korelativna motilnemu dejanju, to pomeni, da mora kazati kot originarna pridobitev posesti, kot originarna pravica soposesti ali kot originarna pridobitev posesti služnosti (primerjaj npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25.05.1995, opr. št. I Cp 401/95). Tožnik je tožbo naperil zoper M.K. kot fizično osebo (sprva je bila dodana še označna dejavnosti "s.p.", kar pa, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ne spreminja osebnosti tožene stranke, ker gre v vsakem primeru za fizično osebo, in gre zgolj za popravek - 3. odstavek 184. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP), tožbeni zahtevek pa ni bil naperjen zoper pravno osebo A. d.o.o., katere lastnik je sicer res toženec. Vendar lastništvo družbe oziroma dejstvo, da je toženec družbenik gospodarske družbe, še ne pomeni, da je toženec zaradi tega pasivno legitimiran v motenjski pravdi, v kateri se je ugotovilo, da je bilo motilno dejanje z dne 21.03.2004 storjeno z vozilom, ki je last pravne osebe. Pasivna legitimacija (v smislu tistega, ki je imel od motenja korist) bi bila podana le zoper družbo, takega tožbenega zahtevka pa tožnik ni postavil, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in tožnikov tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

V zvezi z motilnim dejanjem z dne 05.05.2004 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imelo vozilo napis Kovačič, obenem pa ni bila znana registrska številka. Ob dejstvih, da je ima toženec sina soimenjaka, ki se prav tako ukvarja s prevoznišvom in ima tudi on družbo, ki je registrirana v neposredni bližini toženca, oba skupaj pa večje število tovornjakov, je sodišče pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati (dokazno breme je namreč na njem), da je šlo prav za toženčevo vozilo.

Glede na tožnikove pritožbene navedbe pa velja dodati še naslednje: vprašanje, ali je bila prikolica, priključena na vozilo, za katero se je izkazalo, da je last gospodarske družbe, res last toženca, ne vpliva na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, saj je bilo motenje izvršeno z vozilom tovornjakom, ne pa s prikolico. Zavrniti gre tudi pritožbene navedbe, ki grajajo odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka. Tožnik je zatrjeval štiri motilna dejanja (to, ali so bila vsa zaobsežena že v prvotno postavljenem tožbenem zahtevku ali šele z razširitvijo, ni pomembno), uspel pa je dokazati dve, zato je odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške pravilna.

Toženec pa v svoji pritožbi zoper ugodilni del sklepa sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev postopka 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče ne odločalo o spremenjenem tožbenem zahtevku, temveč o prvopostavljem. Pritožbeni očitek ni utemeljen.

Tožnik je tožbeni zahtevek trikrat dopolnil oziroma popravil (to, da ne gre za spremembo tožbenega zahtevka, je že bilo pojasnjeno), ob zadnjem postavljenem tožbenem zahtevku pa je prišlo do očitne pisne pomote in je tožnik namesto parcele številka 438 navedel parcelo 48. Če bi tožnik res zahteval varstvo pred motenjem posesti glede parcele 48 (česar, kot nedvomno izhaja iz spisa, ne zahteva), potem bi bila, če bi sledili navedbam toženca, postavljena dva tožbena zahtevka, saj spremembe (ki presegajo popravke in dopolnitve) obstoječega zahtevka v motenjskih pravdah izven roka 30 dni niso dovoljene. Navedba druge parcele bi vsekakor predstavljala tako "nedovoljeno" spremembo in bi šlo torej za dva zahtevka glede dveh različnih parcel, torej bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o obeh. S svojo odločitvijo o prvotno postavljenem zahtevku glede parcele 438 in upoštevanjem popravkov v tožbenem zahtevku sodišče prve stopnje ni preseglo tožbenega zahtevka in ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve postopka.

Drugi del pritožbenih navedb toženca graja obrazložitev sodišča prve stopnje glede protipravnosti motilnega dejanja. Zakon protipravnost izključuje le v primeru, če motenje temelji na posesti (3. odstavek

33. člena Stvarnopravnega zakonika, Ur. list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ), njegova (domnevna) prepoved parkiranja svojim voznikov pa ne vpliva na protipravnost motilnega ravnanja le-teh. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da je imel glede dveh motilnih dejanj (storjenih z vozili, katerih lastnik je bil sam) korist, zato je njegova pasivna legitimacija podana.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnost (2. odstavek 350. člena ZPP), pa je pritožbeno sodišče ugotovilo naslednje: SPZ glede na prejšnjo ureditev (Zakon o temeljnih lastninskih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 6-88/80, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami) ne nudi več istega obsega sodnega varstva posesti, in sicer 34. člen SPZ ne vsebuje več določbe o denarni kazni kot grožnji za prekršitev prepovedi sodišča glede nadaljnjega motenja. Pritožbeno sodišče je toženčevi pritožbi zato delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v

1. odstavku 2. točke izreka v delu, s katerim je tožencu zagrožena denarna kazen za primer nespoštovanja prepovedi v višini 600.000,00 SIT, spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo toženca ter pritožbo tožnika v celoti kot neutemeljeni v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank temelji na določbi

165. člena ZPP in je posledica zavrnitve obeh pritožb, ne glede na to, da je toženec s svojo pritožbo delno uspel, ker gre po oceni pritožbenega sodišča za nesorazmerno majhen uspeh v pritožbenem postopku.