Jedro

Prvostopenjski organ je izpodbijana sklepa o davčni izvršbi pravilno izdal v skladu s podatki po stanju, ki je bilo takrat izkazano. Odločitev, da se odpravi odmerna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, je bila sprejeta po izdaji izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi, zato na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov ne more vplivati. Takšna sprememba okoliščin, torej odprava izvršilnega naslova pa lahko povzroči ustavitev davčne izvršbe.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je tožniku izdala dva sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika. S sklepom z dne 7. 11. 2019 je sklenila, da se za znesek obveznosti, ki znaša na dan 7. 11. 2019 212.862,11 EUR, opravi davčna izvršba z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije na podlagi sklepa sodišča P 1258/2017-V z dne 17. 10. 2019 v višini 85.406,61 EUR in zapade 4. 11. 2019. S sklepom z dne 10. 6. 2019 pa je sklenila, da se za znesek obveznosti, ki znaša na dan 10. 6. 2020 221.883,811 EUR, opravi davčna izvršba z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije na podlagi sklepa sodišča I Cp 2006/2019 z dne 26. 2. 2020 v višini 9.376,97 EUR in zapade 29. 4. 2020. V obeh sklepih se je dolžniku prepovedalo razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, njegovemu dolžniku, Specializiranemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, pa se je naložilo, da plača zarubljeni znesek dolga. Navedeni so bili izvršilni naslovi, prav tako je bilo še odločeno, da pritožba in ugovor ne zadržita začete davčne izvršbe.

2.V obrazložitvi je prvostopenjski organ zapisal, da iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da dolžnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa, zato je bilo potrebno zoper njega v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začeti davčno izvršbo. Pojasnjuje, da se od davkov, ki jih zavezanec ni poravnal pravočasno, v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo tudi zamudne obresti. Sklicuje se na 173., 174. in 175. člen ZDavP-2, ki se nanašajo na dolžnikovega dolžnika.

3.Tožena stranka je pritožbo tožnika zoper sklep DT 4934-172783/2019-1 z dne 7. 11. 2019 zavrnila in v obrazložitvi kot podlago navedla določbo 143. člena ZDavP-2. Glede zarubljene terjatve (znesek 85.406,61 EUR) pojasnjuje, da terjatvam lahko ugovarja samo dolžnikov dolžnik ali tretji, če ima na predmetu pravico, ki preprečuje izvršbo, ne pa tudi davčni dolžnik. Ugovor glede terjatev je glede na 174. člen ZDavP-2 pridržan dolžnikovemu dolžniku oziroma na podlagi 158. člena ZDavP-2 tretjemu. Gre namreč za ugovor, s katerim se varujejo izključno pravice in pravne koristi dolžnikovega dolžnika oziroma tretjega. Dolžnik sicer lahko ugovarja tudi sredstvu izvršbe, kolikor je to izbrano v nasprotju z načeli izvršilnega postopka. Pritožbeni organ tudi pripominja, da pritožnik obstoju same terjatve, ki jo prvostopni organ navaja v izreku izpodbijanega sklepa, ne ugovarja, navaja le, da je ta skupno premoženje, čim je pa tako, pa to ni razlog za to, da bi bil izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Če pritožnikova žena meni, da ima na predmetu rubeža kakšno pravico, bi morala sama podati ugovor tretjega, ne more pa tega namesto nje storiti pritožnik.

4.Poudarja, da so izvršilni naslovi navedeni v izreku izpodbijanega sklepa. ZDavP-2 tudi ne določa, da bi bilo potrebno v obrazložitvi sklepa, kot je izpodbijani, karkoli obrazlagati glede izvršilnih naslovov, z vsebino izvršilnih naslovov pa se je pritožnik sploh seznanil, ko so mu bili ti predhodno vročeni. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima davčni organ, zato posebni ugotovitveni postopek ni potreben, kot tudi ne drži, da iz izpodbijanega sklepa ne bi bilo razvidno, na kaj se nanašajo terjane zamudne obresti. Na drugi strani izpodbijanega sklepa, zadnji odstavek (obrazložitev) je tudi pojasnjeno obračunavanje zamudnih obresti. Pojasnjuje določbe 96. člena ZDavP-2 ter dodaja, da se od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, plačajo zamudne obresti, kar je navedeno tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kot je bil pritožnik tudi opozorjen v odmernih odločbah, ki se izvršujejo. Navedeno pomeni, da za začetek teka zamudnih obresti zadošča, da je davčni dolžnik v zamudi s plačilom davčne obveznosti. ZDavP-2 pa nadalje v četrtem odstavku 96. člena ZDavP-2 določa, da se od obresti, zaračunanih na podlagi petega odstavka 48. člena, 95. in 104. člena, drugega odstavka 87. člena ter četrtega odstavka 157. člena tega zakona, od zapadlosti dolga naprej obračunajo obresti po obrestni meri iz prvega odstavka tega člena. Iz navedenega tako izhaja, da je pritožnik dolžan zamudne obresti tako od davka, ki mu je bil odmerjen z odločbo št. DT 0610-14199/2015-38(01321-09) z dne 18. 11. 2016, kot tudi od obresti, naloženih s to odločbo.

5.Iz spisa zadeve ter izpodbijanega sklepa je tudi razvidno, da je tožnik ostale obveznosti (davek od premoženja, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ter dohodnino od dohodka iz oddajanja premoženja v najem) sicer plačal, vendar z zamudo, zato so mu bile obračunane zamudne obresti.

6.Glede pritožbe zoper sklep št. DT 4934-46565/2020-1 z dne 10. 6. 2020 pa je pritožbeni organ odločil, da se sklep FURS št. DT 4934-46565/2020-1 z dne 10. 6. 2020 v izreku spremeni tako, da se pravilno glasi "P 1258/2017-V" in ne "I CP 2006/2019" ter "9. 7. 2019" in ne "26. 2. 2020". V preostalem delu pa je sklep potrdil in pritožbo zavrnil.

7.Navedel je, da glede zarubljene terjatve (znesek 9.376,97 EUR) ugotavlja, da je prvostopni organ nepravilno navedel izvršilni naslov za to. Pritožnik je bil namreč do pravdnih stroškov v znesku 9.376,97 EUR upravičen na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1258/2017-V z dne 9. 7. 2019, s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2006/2019 z dne 26. 2. 2020, ki jo navaja prvostopni organ, pa je bila zgolj zavrnjena pritožba zoper prvo navedeno sodbo. Iz navedenega razloga in iz razloga jasnosti in določnosti izreka izpodbijanega sklepa ter ekonomičnosti postopka je pritožbeni organ, v skladu z 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se subsidiarno uporablja v davčnem postopku (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2), izrek izpodbijanega sklepa spremenil, tako da se v tem pravilno glasi "P 1258/2017-V" in ne "I CP 2006/2019" ter "9. 7. 2019" in ne "26. 2 2020". V preostalem delu navaja identične razloge, kot so navedeni že zgoraj v točkah 3. do 5. te obrazložitve.

8.Tožnik v tožbi opozarja, da predlagana davčna izvršba denarnih terjatev ni možna, saj nobena izmed denarnih terjatev več ne obstaja, ker so bile v celoti poplačane. Tako ni podanih pogojev za veljavnost izpodbijanih odločb.

9.Opozarja, da terjatev, po kateri je bilo poseženo z odločbo št. DT 4934- 46565/2020-1 z dne 10. 6. 2020, in ki naj bi izhajala iz sklepa sodišča opr. št. I Cp 2006/2019 z dne 26. 2. 2020 v znesku 9.376,97 EUR, ni obstoječa. Oznaka se nanaša na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, ki pa nobene obveznosti - terjatve ne ustanavlja. Tako navedena sodna odločba zgolj potrjuje prvostopno sodno odločbo, kar se tiče stroškov, pa je sodišče sklenilo, da krije vsaka stranka svoje stroške. Navedenega ne more spremeniti niti drugostopna odločitev, ki prvostopni sklep delno spreminja - dejstvo je, da ne gre zgolj za popravo očitne pisne napake, ampak za navedbo povsem novega izvršilnega naslova, zato bi bilo potrebno izdati nov sklep o davčni izvršbi in je "poprava" nedopustna. Dodaja, da pa je bila tudi terjatev, ki je izhajala iz sodbe opr. št. V P 1258/2017 z dne 9. 7. 2019 v znesku 9.376,97 EUR s pp v celoti poplačana v izvršilnem postopku in tako tudi navedena terjatev ne obstoji več. Predlaga odpravo obeh odločb.

10.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih sklepov in odločb. Pri sklepu št. DT 4934-46565/2020-1 z dne 10. 6. 2020 meni, da je, ko je spremenila izrek sklepa, postopala pravilno, saj je uporabila pooblastilo iz 251. člena ZUP, da lahko dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu. V predmetni zadevi je bilo iz same pritožbe tožnika razvidno, da mu je jasno, katera sodba predstavlja podlago za rubež terjatev, ko v prvem odstavku tretje strani pritožbe navaja sodbo "opr. št. V P 1258/2017" ter omenja priznane pravdne stroške. Dodaja, da v sami pritožbi tožnik ni podal kakšnih konkretnih navedb glede terjatve. Sploh pa je ugovor glede terjatev glede na 174. člen ZDavP-2 pridržan dolžnikovemu dolžniku oziroma na podlagi 158. člena ZDavP-2 tretjemu. Gre namreč za ugovor, s katerim se varujejo izključno pravice in pravne koristi dolžnikovega dolžnika oziroma tretjega. Trditve tožnika, da je bila terjatev v izvršilnem postopku poplačana (ne navede, v katerem izvršilnem postopku, kot tudi iz tožbi priloženih listin ni mogoče zaključiti, na kateri izvršilni postopek tožnik misli), pa na samo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati. Ko je bil sklep o izvršbi izdan, terjatev še ni bila poplačana, kaj takšnega tožnik v pritožbi ni zatrjeval.

11.Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno poudarja, da ne more soglašati z zaključkom tožene stranke, da je pravilno postopala, ko je sama delno spremenila izpodbijano odločbo z opredelitvijo povsem novega izvršilnega naslova. Dodaja, da je v davčnem postopku 16. 11. 2020 prejel odločbo o odpravi odločbe FURS št. DT-0610-14199/2015-38(01321-09) z dne 18. 11. 2016 in vrnitvi zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje. Ker je bil izvršilni naslov, za poplačilo katerega je bil predlagan rubež terjatve tožnika, odpravljen, je potrebno odpraviti tudi sedaj izpodbijano odločbo. Tožena stranka namreč zoper tožnika nima več nobenega izvršilnega naslova, ki bi slednjo utemeljeval v rubežu njegove terjatve. Podredno še navaja, da je bil izvršilni postopek Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 1243/2020 namenjen prisilni izterjavi pravdnih stroškov postopka opr. št. V P 1258/2017. Ker je bila predmetna terjatev v celoti poplačana (kar izhaja tudi iz v spis že vloženih listin), je sodišče izvršilni postopek ustavilo. Posledično pa je ugotoviti, da predstavlja sedaj izpodbijana odločba poskus rubeža že poplačane (in posledično ugasle) obveznosti in je torej ni moč izvršiti.

12.Tožena stranka v vlogi še dodaja, da z vrnitvijo zadeve v zvezi z odmerno odločbo v ponovni postopek prvostopnemu organu (tako izhaja iz odločbe tožene stranke št. DT-499-21-6/2017-3 z dne 30. 10. 2020, ki jo predloži tožnik), ne nastopijo posledice iz 281. člena ZUP. Prav tako ni nastopilo upravičenje do vračila morebiti izterjanih zneskov, kot tudi zaradi tega sklep o izvršbi ne postane nezakonit. Odmerni in izvršilni postopek sta ločena postopka, kot je tudi zakonsko določeno, katera pravna sredstva so v teh postopkih mogoča, pritožba je mogoča tako zoper odmerno odločbo kot tudi zoper sklep o izvršbi, vsaka od teh pa se obravnava ločeno. Ob izdaji izpodbijanih sklepov je bila namreč odmerna odločba izvršljiva, tožnik pa se je samovoljno odločil, da se po tej ne bo ravnal, zato nosi sam tudi stroške izvršilnega postopka. Tožena stranka pa še opozarja, da se tožnika z izpodbijanima sklepoma ni terjalo zgolj po odločbi z dne 18. 11. 2016, temveč se ga je terjalo tudi za stroške izvršbe, izvršljive 2. 3. 2017, za znesek 50,00 EUR, kar je tudi dovolj visok znesek za začetek davčne izvršbe.

Glede neoprave glavne obravnave

13.Sodišče v zadevi ni opravilo naroka. Obe stranki sta namreč sodišču posredovali podpisano pisno soglasje, da sodišče o sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je na podlagi navedenega v zadevi odločilo na podlagi listin v upravnem in sodnem spisu ter o zadevi odločilo prednostno (tretji odstavek 279. a člena ZPP). Glede na navedeno izrecno soglasje tako sodišče ni zaslišalo strank. Izvedba navedenih dokazov pa je bila za razsojo sicer nerelevantna.

K točki I. izreka

14.Tožba ni utemeljena.

15.Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena, in z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

16.V obravnavani zadevi je sporna pravilnost in zakonitost izdaje sklepa o davčni izvršbi na dolžnikovo denarno terjatev, s katerim je bilo dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo davčnega dolga tožnika.

17.Če davek ni plačan v predpisanem roku, davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (143. člen ZDavP-2). Izvršba se lahko med drugim opravi tudi na denarne terjatve, ki jih ima davčni dolžnik do svojega dolžnika. Na podlagi 172. člena ZDavP-2 v takem primeru davčni organ sklep o izvršbi vroči dolžniku in dolžnikovemu dolžniku. S sklepom o izvršbi se dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune (173. člen ZDavP-2). Dolžnikov dolžnik lahko zoper sklep o izvršbi ugovarja v osmih dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep, in sicer, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa (prvi in drugi odstavek 174. člena ZDavP-2). Če davčni organ ugotovi, da ugovor ni utemeljen, odstopi ugovor organu druge stopnje (četrti odstavek 174. člena ZDavP-2).

18.Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi že sprejelo stališče, da je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. Rubež denarne terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika, je kot izvršilno sredstvo torej bistveno omejen - pogojen z obstojem izvršilnega naslova ali s soglasjem oziroma odsotnostjo ugovora tretje osebe (dolžnikovega dolžnika).

19.V obravnavanem primeru glede dolga obstaja izvršilni naslov, dolžnikov dolžnik pa tudi ni podal ugovora.

20.V zvezi z navedbo tožnika, da terjatev ne obstaja, je potrebno poudariti, da 143. člen ZDavP-2 določa, da v primeru, ko davek ni plačan, začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2), s tem pa tudi denarne terjatve, ki jih ima dolžnik do svojih dolžnikov. Poleg izvršilnih naslovov, ki so našteti v 145. členu ZDavP-2, je izvršilni naslov tudi odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Zoper sklep o davčni izvršbi je dopustna pritožba, ki ne zadrži začete davčne izvršbe, pri tem pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (prvi, tretji in sedmi odstavek 157. člena ZdavP-2). Iz določb 173. in 174. člena ZDavP-2 izhaja, da lahko vloži ugovor v obravnavanem primeru dolžnikov dolžnik in zoper sklep o izvršbi ugovarja v osmih dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu, ki je izdal sklep, ne pa tudi tožnik kot davčni dolžnik. Kot pravilno ugotavlja že drugostopenjski organ, se z ugovorom varujejo izključno pravice in pravne koristi dolžnikovega dolžnika. Tožnik kot dolžnik lahko ugovarja sredstvu izvršbe, ne more pa uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na konkretno, s sklepom zarubljeno terjatev in s tem varovati pravic in pravnih koristi tretjega.

21.Sodišče ugotavlja, da izpodbijana sklepa o davčni izvršbi, vključno s seznamom izvršilnih naslovov, navedenih v 4. točki izreka izpodbijanih sklepov, vsebujeta vse zahtevane elemente iz 9. točke 145. člena oziroma 151. člena ZDavP-2, saj so v njima opredeljeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti, zneski glavnice in zneski zamudnih obresti, tako da imata vse sestavine, ki so kot obvezne določene v 145. členu ZDavP-2.

22.V nadaljevanju se je sodišče ukvarjalo z navedbo, da je prišlo do spremembe izvršilnega naslova, ko je ob pritožbi tožnika zoper sklep št. DT 4934-46565/2020-1 z dne 10. 6. 2020 pritožbeni organ odločil, da se sklep FURS št. DT 4934-46565/2020-1 z dne 10. 6. 2020 v izreku spremeni tako, da se pravilno glasi "P 1258/2017-V" in ne "I CP 2006/2019" ter "9. 7. 2019" in ne "26. 2. 2020". Opozoriti je, da je tožnik do zneska 9.376,97 EUR upravičen na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1258/2017-V z dne 9. 7. 2019, s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2006/2019 z dne 26. 2. 2020, ki jo navaja prvostopni organ, pa je bila zgolj zavrnjena pritožba zoper prvo navedeno sodbo. Iz navedenega razloga in iz razloga jasnosti in določnosti izreka izpodbijanega sklepa ter ekonomičnosti postopka je pritožbeni organ v skladu z 251. členom ZUP, ki se subsidiarno uporablja v davčnem postopku (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2), izrek izpodbijanega sklepa spremenil, tako da se v tem pravilno glasi "P 1258/2017-V" in ne "I CP 2006/2019" ter "9. 7. 2019" in ne "26. 2 2020". Določba 251. člena ZUP omogoča, da kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka oziroma da je izrek izpodbijane odločbe nejasen ali pa v nasprotju z obrazložitvijo, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti, bodisi sam bodisi po organu prve stopnje ali pa po zaprošenem organu (prvi odstavek). Hkrati je dano tudi pooblastilo, da če organ druge stopnje spozna, da je treba na podlagi dejstev, ugotovljenih v dopolnilnem postopku, zadevo rešiti drugače, kot je bila rešena z odločbo prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje in s svojo odločbo sam reši zadevo. Ker je drugostopenjski organ po mnenju sodišča upravičeno uporabil navedeno določbo, je tako zavrniti navedbe tožnika, da bi bilo potrebno izdati nov sklep o davčni izvršbi.

23.Ugotoviti je sicer, da tožnik svojih obveznosti po izvršilnih naslovih do izdaje izpodbijanih sklepov, to je do dne 10. 6. 2020 in 7. 11. 2019, ni izpolnil, kar med strankama tudi ni sporno. Tudi temu dejstvu tožnik v tožbi ne oporeka. Sodišče ugotavlja, da so bili skladno s citiranimi zakonskimi določili v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, da so obstajali veljavni izvršilni naslovi, opremljeni s potrdilom o izvršljivosti, tožnik pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svoje obveznosti ni poravnal. To pa so relevantne okoliščine pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa.

24.Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi podal še navedbo, da je prišlo do spremembe odmerne odločbe v davčnem postopku. Tožnik je namreč 16. 11. 2020 prejel odločbo o odpravi odločbe FURS št. DT-0610-14199/2015-38(01321-09) z dne 18. 11. 2016 in vrnitvi zadeve v ponovno odločanje organu prve stopnje. Tako je med strankama postalo sporno, ali na zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi vpliva po izdaji sklepov sprejeta odločitev Ministrstva za finance, ki je odpravilo odmerno odločbo z dne 18. 11. 2016, ki pa sicer predstavlja enega od izvršilnih naslovov izpodbijanih sklepov. V navedeni odločbi je bilo odločeno, da se odmerna odločba DT 0610-14199/2015-38 (01321-09) z dne 18. 6. 2016 odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Kot je navedeno že zgoraj, gre za odločitev, ki je bila sprejeta po izdaji izpodbijanih sklepov, zato na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov ne more vplivati. Takšna sprememba okoliščin, torej odprava izvršilnega naslova na podlagi določbe 155. člena ZDavP-2, pa lahko povzroči ustavitev davčne izvršbe (tako tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. IV U 66/2015). Prvostopenjski organ je namreč izpodbijana sklepa o davčni izvršbi pravilno izdal v skladu s podatki po stanju, ki je bilo takrat izkazano.

25.Ker je tožba po povedanem neutemeljena, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

26.Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Npr. sodbe X Ips 237/2014 z dne 13. 4. 2016, X Ips 63/2016 z dne 13. 4. 2016, X Ips 31/2017 z dne 19. 12. 2019.

2Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS, npr. X Ips 449/2012 z dne 25. 04. 2013 in Upravnega sodišča RS, npr. II U 384/2018 z dne 12. 06. 2020, II U 63/2018 z dne 13. 11. 2019.

Zveza

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 143, 173 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 251, 251/1

Pridruženi dokumenti

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.