Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je od 34 lastnikov pogodbo podpisalo le 16, kar ne zadostuje za zaključek, da je bila pogodba 16.5.1996 veljavno sklenjena, še zlasti, ker je predloženi seznam lastnikov delno spremenjen glede na navedeno pogodbo.

Ne obstaja dolžnost sodišča, da izvede in se opredeli do prav vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč mora izvesti in se opredeliti le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. V primeru zavrnjenih dokaznih predlogov gre zgolj za vprašanje uporabe sodnikovega pooblastila glede izvedbe dokazov, vprašanje dokazne ocene dotlej izvedenih dokazov in tako v končni posledici za vprašanje dejanskega stanja, ki ga s pritožbo ni dovoljeno izpodbijati.

Glede na izrecen, konkretiziran in obrazložen ugovor tožene stranke ne obstaja dolžnost sodišča, da tožečo stranko še dodatno poziva, da dopolni svoje navedbe ali dokaze glede spornih dejstev. Pri vprašanju meje, do katere seže razjasnjevalna obveznost sodišča iz materialnega procesnega varstva, je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko, iz razpravnega načela in iz temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 70,00 EUR, v 8. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku osem dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča Ljubljani 0872 Ig 8526/2007 z dne 15.1.2008 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki je v odgovoru nasprotovala navedbam v pritožbi ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443.člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 495. členom ZPP), je mogoče v skladu s specialno določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepravilno ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na Pogodbo o opravljanju poslov upravnika v poslovno trgovskem centru „Tržnica“ Š. z dne 16.5.1996 (v nadaljevanju: pogodba). Po zaključku višjega sodišča je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da na podlagi dejstev, ki jih je v tem postopku navedla tožeča stranka in na podlagi predloženih dokazov, ni mogoče ugotoviti, ali je delež etažnih lastnikov, ki so podpisali pogodbo, dejansko večji od polovice celotne stavbe, kar je pogoj za njeno veljavnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je od 34 lastnikov pogodbo podpisalo le 16, kar ne zadostuje za zaključek, da je bila pogodba 16.5.1996 veljavno sklenjena, še zlasti, ker je predloženi seznam lastnikov delno spremenjen glede na navedeno pogodbo.

Pritožbena navedba, da veljavnosti pogodbe od leta 1996 ni nihče drug izmed etažnih lastnikov nasprotoval, ne dokazuje njene veljavnosti, nepravilno pa se pritožnik sklicuje tudi na zadevo II Pg 336/2008. V postopku, ki je tekel pod navedeno opravilno številko, je tožena stranka uveljavljala drugačne ugovore kot v tem sporu, predvsem pa ni ugovarjala veljavnosti pogodbe (kar pa je v tem sporu izrecno ugovarjala); sodišče prve stopnje je veljavnost pogodbe torej ugotovilo na podlagi nezanikanih dejstev nasprotne stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP). Procesna situacija v konkretnem primeru je drugačna: tožeča stranka je navajala, da je pogodbo podpisala več kot polovica etažnih lastnikov, ker pa je tožena stranka to dejstvo zanikala, bi morala tožeča stranka veljavnost sklenjene pogodbe dokazati, česar pa ni storila. Tudi sicer sodišča sodijo po ustavi in zakonu, ne pa na podlagi sodne prakse (četudi gre za isti stranki in iz istega pravnega razmerja, pri čemer ena sodna odločba, izdana v postopku na prvi stopnji tudi sicer ne predstavlja sodne prakse), zaradi česar se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na sodno odločbo, izdano v drugem postopku, kot dokaz nepravilne razlage veljavnosti pogodbe v konkretnem sporu.

Tožeča stranka niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi ni konkretizirala svojih navedb, da je pogodbo 16.5.1996 podpisalo „zadosti“ etažnih lastnikov, neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da ni navedlo, katero listinsko dokumentacijo je pregledalo. Ne obstaja dolžnost sodišča, da izvede in se opredeli do prav vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč mora izvesti in se opredeliti le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni, kar pa je sodišče prve stopnje storilo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. in 287. člen ZPP). V primeru zavrnjenih dokaznih predlogov gre zgolj za vprašanje uporabe sodnikovega pooblastila glede izvedbe dokazov (drugi odstavek 213. člena ZPP), vprašanje dokazne ocene dotlej izvedenih dokazov (8. člen ZPP) in tako v končni posledici za vprašanje dejanskega stanja, ki ga s pritožbo ni dovoljeno izpodbijati (prvi odstavek 458. člena ZPP). Brez vsake podlage in torej neutemeljena je v tej zvezi postavljena trditev, da je bila tožeči stranki v postopku na prvi stopnji kršena ustavna pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), to pa velja tudi za neutemeljeni očitek nepravilnega materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP).

Že zgoraj je bilo navedeno, da je tožena stranka obrazloženo ugovarjala, da v predmetnem sporu ni izkazano, da bi sporno pogodbo podpisali solastniki, katerih solastniški deleži presegajo polovico, isto pa velja tudi za način delitve stroškov (delilni ključ). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka v nasprotju s svojimi pritožbenimi navedbami v postopku na prvi stopnji ni podala navedb o načinu delitve stroškov med etažne lastnike, niti ni pojasnila, katere podatke v predloženih listinah bi bilo potrebno vpogledati, zaradi česar je tudi sklicevanje na odločbo Cp 389/2009 brezpredmetno. Glede na izrecen, konkretiziran in obrazložen ugovor tožene stranke ne obstaja dolžnost sodišča, da tožečo stranko še dodatno poziva, da dopolni svoje navedbe ali dokaze glede spornih dejstev. Pri vprašanju meje, do katere seže razjasnjevalna obveznost sodišča iz materialnega procesnega varstva, je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko, iz razpravnega načela in iz temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (prim. II Ips 96/2006). Očitek pritožnika sodišču prve stopnje, da bi ga moralo pozvati v smislu konkretizacije navedb in dokaznih predlogov, presega zahtevo o materialnem procesnem vodstvu. Substanciranje dokaznega predloga (določna navedba, ugotovitvi katerega dejstva dokaz služi in v čem je pravna relevantnost tega dejstva), je del dokaznega bremena stranke. Pravno zmotno je stališče pritožnika, da predloženi dokazi nadomeščajo manjkajočo trditveno podlago. Predmet dokazovanja so (razen izjem po 214. členu ZPP) dejstva, na katerih temeljijo zahtevki in ugovori strank. Vsaka stranka za svoje zahtevke in ugovore nosi trditveno in dokazno breme (razpravno načelo (7. člen ZPP in 212. člen ZPP). To pomeni, da mora navesti dejstva, iz katerih izvirajo njeni zahtevki in ugovori in navesti dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče ugotoviti. Trditvena podlaga je okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka. Če stranka ne ponudi ustrezne trditvene podlage, je kakršnokoli izvajanje dokazov odveč.

Neutemeljeno se pritožnik sklicuje tudi na odločbo Up -130/04-17 z dne 24.11.2005. Dolžnost tožnika je, da navede dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek (tožbeni temelj oziroma dejansko podlago tožbe). To pravilo izhaja iz prvega odstavka 7. člena ZPP, ponovljeno pa je tudi v določbi prvega odstavka 180. člena ZPP. Tožnik mora v tožbi navesti konkretna dejstva življenjskega pomena, ki so pravno pomembna in kot takšna sestavina konkretnega dejanskega stanu, ki ga je mogoče podrediti ustreznemu zakonskemu dejanskemu stanu. Sodišče je v okviru materialnega procesnega vodstva sicer dolžno stranko vzpodbuditi, da navede manjkajoča dejstva, kar velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva (sploh) ne navede, toda upoštevajoč zgoraj navedene omejitve. V okviru dejanskega stanja kot ga je v konkretnem primeru opisovala tožeča stranka (da je pogodba veljavno sklenjena, tožena stranka pa vtoževanih stroškov neutemeljeno ne plačuje), ni bilo nikakršnih vrzeli, ki bi narekovale sodišču, da jih v okviru materialnega procesnega vodstva zapolni. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je pogodba dejansko veljavno sklenjena (in ugotovilo, da tožeča stranka tega ni dokazala), zahtevku pa ni bilo mogoče ugoditi niti na temelju določil o neupravičeni obogatitvi, saj tožeča stranka ni dokazala, (1) da je vtoževane zneske plačala (in to iz lastnih sredstev) ter (2) kolikšen del stroškov odpade na toženo stranko (slednje pomeni, da bi morala jasno izkazati, kakšen način delitve stroškov se za posamezne postavke uporablja). Ne drži pritožbena navedba, da je tožeča stranka pojasnila, kako se stroški delijo med etažne lastnike in se izrecno sklicevala na določene dokumente: tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji navedla, da so na izpisku iz poslovnih knjig računi označeni z opisom, številko, dnevom izdaje in dnevom zapadlosti ter zneskom (tretji odstavek vloge, prejete 4.11.2008) ter da je iz kartice tožene stranke v zvezi s pregledom obračuna razvidno, da tožena stranka v vtoževanem obdobju ni plačala stroškov v zvezi z upravljanjem, stroškov vzdrževanja, obratovanja in drugih stroškov v skladu s pogodbo o upravljanju (četrti odstavek na strani 3 iste vloge). Zgolj opisno naštevanje, kaj je navedeno na izpisku (številke, datum izdaje, dan zapadlosti, znesek) in po vrsti našteti stroški, ki naj bi jih tožena stranka dolgovala, ne predstavljajo pojasnila delitve stroškov med etažnimi lastniki kot to trdi pritožnik.

Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.