Jedro

Toženec ni ugovarjal metodi (načinu) izračunavanja njegovega solastninskega deleža kot razmerja med površino celotnega objekta in površino njegovega poslovnega prostora. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala delež toženca določiti vrednostno v sorazmerju s celoto, da solastninskega deleža toženca ni opredelila kot razmerje med uporabno vrednostjo toženčevega poslovnega prostora in uporabno vrednostjo celotne nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se po spremembi izrek glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 10342/2007 z dne 25. 9. 2007 v 1. in 3. točki izreka ostane v veljavi.

Toženec je dolžan tožnici v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 100,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.“

II. Toženec je dolžan tožnici v roku 8 dni od prejema te sodbe povrniti 51,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 10342/2007 z dne 25. 9. 2007 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženca v višini 190,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločitev spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške. Navaja, da je sodišče napačno zavrnilo zahtevek z utemeljitvijo, da ni jasno, kakšen je solastniški delež toženca na objektu. Tožnica je v zvezi z delitvijo stroškov med etažne lastnike izpostavila tako seštevek površin vseh posameznih delov, kot tudi površine posameznih delov v lastništvu toženca. V prvi pripravljalni vlogi je pojasnila, da solastniški delež predstavlja razmerje med površino posameznega dela in površino vseh posameznih delov stavbe. Tudi toženec sam je v ugovoru zoper sklep o izvršbi izrecno pripoznal svoj solastniški delež kot razmerje med površino posameznega dela in skupne površine 13.709,80 m2. Toženec je nasprotoval zgolj uporabi večje površine vseh posameznih delov v višini 14.682,25 m2. Sodišče je kršilo postopek in v okviru teh kršitev napačno izpeljalo spornost solastniškega deleža toženca. Sodišče bi moralo presojati zgolj spornost obračunov tistih stroškov, ki so bili narejeni z upoštevanjem razmerja med površino posameznega dela, ki je last toženca in skupno površino 14.682,25 m2, pa tudi pri slednjih je moč ugotoviti, da bi morali biti obračuni v skladu z nespornim deležem toženca kvečjemu višji.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnica v tem postopku zahteva plačilo stroškov upravljanja, obratovanja, čiščenja ter varovanja skupnih prostorov poslovnega objekta na K. , v kateri ima poslovni prostor tudi toženec. Zahtevek je tožnica utemeljevala primarno na podlagi Pogodbe št. 363-03-2/2002 (v nadaljevanju pogodba o upravljanju), podredno pa je, ob dejstvu, da je za plačilo stroškov zalagala lastna sredstva, svoj zahtevek utemeljevala tudi na podlagi določil o verziji.

5. Toženec je v postopku ugovarjal, da tožnica napačno obračunava stroške, saj obračunava stroške za površino v skupni izmeri 14.682,25 m2 in ne za površino 13.709,80 m2, kot je to določeno v pogodbi o upravljanju. V nadaljevanju postopka je toženec podal še ugovor neveljavnosti pogodbe o upravljanju.

6. V zvezi s slednjim pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec ni konkretiziral dejstev, zaradi katerih naj bi bila pogodba o upravljanju neveljavna, pri čemer sklicevanje na ugotovitve in navedbe v drugem postopku ne zadošča. Takšen pavšalen in povsem nesubstanciran ugovor tudi ne terja podrobnejše obravnave s strani sodišča. Podlaga tožbenemu zahtevku je torej (veljavna) pogodba o upravljanju in iz nje izvirajoča obveznost toženca, da tožnici plača stroške, nastale pri izpolnjevanju obveznosti iz pogodbe.

7. V zvezi s prvim ugovorom pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen in, drugače kot sodišče prve stopnje, ocenjuje, da je trditvena podlaga tožnice, upoštevajoč pri tem navedbe iz toženčevega ugovora, zadostna za ugoditev zahtevku.

8. Kot pravilno poudarja pritožba, toženec ni ugovarjal metodi (načinu) izračunavanja njegovega solastninskega deleža. Ni nasprotoval načinu ugotavljanja deleža kot razmerja med površino celotnega objekta in površino njegovega poslovnega prostora. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala delež toženca določiti vrednostno v sorazmerju s celoto (pritožbeno sodišče ta del obrazložitve izpodbijane sodbe razume kot očitek tožnici, da solastninskega deleža toženca ni opredelila kot razmerje med uporabno vrednostjo toženčevega poslovnega prostora in uporabno vrednostjo celotne nepremičnine, kot to določa 106. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)).

9. Toženec je ugovarjal zgolj vrednosti ene od spremenljivk, ki jo je pri izračunavanju njegovega solastniškega deleža upoštevala tožnica. Ugovarjal je namreč, da bi pri obračunavanju stroškov tožnica morala upoštevati površino 13.709,80 m2 in ne 14.682,25 m2. Najprej velja povedati, da je upoštevajoč večjo površino (tisto, ki je za toženca sporna) tudi delež stroškov, ki odpadejo na toženca, glede na površino njegovega poslovnega prostora (24,65 m2), manjši in zato takšen izračun ne veča toženčevega stroškovnega bremena. Ugovor toženca glede napačnega obračunavanja stroškov zaradi upoštevanja večje površine je tako neutemeljen.

10. Tudi ne drži, da tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu, kako je do vtoževanih zneskov prišla, ter da deleži, ki jih je upoštevala za izračun stroškov, ki bremenijo toženca, ne ustrezajo razmerju med površino celotne stavbe in površino toženčevega poslovnega prostora. Tožnica je pojasnila, zakaj je pri nekaterih stroških upoštevala večjo površino (ker gre za stroške, ki jih je koristila tudi Osnovna šola L.), svoji pripravljalni vlogi je priložila tudi razdelilnik stroškov (A59), v katerem je za vsako postavko iz izpiska iz poslovnih knjig (A1) natančno opredelila višino vhodne fakture (stroška posamezne storitve za celotni objekt) ter postopek izračuna toženčevega deleža. Drži sicer, da iz razdelilnika stroškov izhajajo deleži toženca, ki so drugačni od deleža upoštevajoč površino poslovnega prostora toženca (24,65 m2) in celotno površino stavbe (13.709,80 m2 oziroma 14.682,25 m2), vendar je to odstopanje zgolj navidezno, saj se ti deleži nanašajo na razmerje med površino poslovnega prostora in površino vseh prostorov v enem od treh vhodov (K. ulica), na katere odpade le del stroškov. Povedano drugače, razmerje med celotnimi stroški (stroški, ki izhajajo iz vhodne fakture) in stroški, ki odpadejo na toženca, je enako razmerju med površino toženčevega prostora in celotno površino stavbe, na katero se stroški iz vhodne fakture nanašajo. Navedeno pa pomeni, da je tožničin izračun stroškov pravilen in tudi skladen s njenimi trditvami.

11. Ker je torej tožnica navedla vsa pravno odločilna dejstva, zanje predložila dokaze, ki ta dejstva potrjujejo, s čimer je uspešno izpodbila toženčeve navedbe iz ugovora, je njen zahtevek, s katerim zahteva plačilo 295,89 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, utemeljen.

12. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč in zmotne presoje (neprerekanih) trditev in listinskih dokazov, je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in s tem pritožba utemeljena. Pritožbeno sodišče kljub takšnim pomanjkljivostim sodbe ni razveljavilo in zadeve vrnilo v novo sojenje, saj izpodbijana sodba temelji zgolj na listinskih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo in do katerih sta se stranki v postopku na prvi stopnji imeli možnost opredeliti (2. alineja 358. člena ZPP)(1), pač pa je samo spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka obdržalo v veljavi.

13. Posledično je pritožbeno sodišče tožnici tudi priznalo stroške postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 100,26 EUR in vključujejo takso za sodbo (49,26 EUR EUR)(2) in pritožbo (51,00 EUR, kolikor je tožnica plačala za pritožbo, ki jo je vložila 10. 5. 2011). Navedeni znesek mora toženec tožnici povrniti v roku 8 dni (četrti odstavek 458. člena ZPP) od prejema te sodbe. V kolikor bo s plačilom zamudil, bo dolgoval tudi zakonske zamudne obresti kot izhaja iz izreka sodbe.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 165. členu ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela, zato je njena zahteva za povračilo stroškov pritožbenega postopka, ki vključujejo zgolj plačano sodno takso za pritožbo v višini 51,00 EUR, utemeljena. Le-te je dolžan toženec plačati v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa bo tožnici dolgoval tudi zakonske zamudne obresti.

(1)Ker je v zvezi z dokazno oceno listinskega dokaznega gradiva pritožbeno sodišče v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje, izvedba obravnave ni bila potrebna.

(2)Pri odmeri takse za sodbo je pritožbeno sodišče v skladu z 39. členom Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/2008 - ZST-1) upoštevalo določbe Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS št. 30/1978 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZST), saj se je postopek začel pred uveljavitvijo ZST-1.