Jedro

Določba 2. odstavka 276. člena ZUP, po kateri se izvršba za izpolnitev denarne obveznosti opravlja po sodni poti, ne izključuje v samem upravnem sporu uporabe 1. odstavka 69. člena ZUS, po kateri lahko tožnik iz razlogov iz 2. odstavka 30. člena ZUS zahteva odložitev izvršitve upravnega akta od sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 1478/99-3 z dne 27.10.1999 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrglo tožnikovo zahtevo, vloženo na podlagi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS), naj z začasno odredbo odloži izvršitev sklepov, ki jih je 16.6.1999 izdala Uprava RS za telekomunikacije o plačilu pristojbine za uporabo radijskih frekvenc, pritožbo pa zavrnila tožena stranka z odločbama št. ..., koda ... z dne 22.9.1999 in št. ..., koda ... z dne 21.9.1999, ki sta izpodbijani v tem upravnem sporu. Ker se izvršba za izpolnitev denarnih obveznosti opravlja po sodni poti (2. odstavek 276. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), se šteje po mnenju sodišča prve stopnje za pristojni organ, določen v 2. odstavku 30. člena ZUS, izvršilno sodišče. V okviru sodnega izvršilnega postopka pa to sodišče odloča ob upoštevanju pogojev iz 30. člena ZUS (15. in 71. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, Ur.l.RS,št. 51/98, 72/98-sklep US, 11/99 odl.US) o zahtevi za odložitev sodne izvršbe upravnega akta. Če se upravni akt izvršuje po sodni poti, je po mnenju upravnega sodišča zagotovljeno sodno varstvo v sodnem izvršilnem postopku; v upravnem sporu namreč sodišče odloča le o zadevah, kjer strankam drugo sodno varstvo ni zagotovljeno. Zato tožeča stranka, tudi če bi izkazala predpostavko iz 2. odstavka 30. člena ZUS (to je, da je vložila predlog za odložitev izvršitve upravnih aktov pred izvršilnim sodiščem), s predlogom za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS ne bi mogla uspeti.

Sodišče prve stopnje je zahtevo tožeče stranke zavrglo ob smiselni uporabi 3. točke 1. odstavka in 3. odstavka 34. člena ZUS.

V pritožbi tožnik uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Navaja, da se sporni akti res nanašajo na plačilo pristojbine in predstavljajo v končni posledici denarno obveznost. Toda ti akti vsebujejo v izreku tudi določbo: "če zavezanec v predpisanem roku ne plača pristojbine, Uprava RS za telekomunikacije prekliče radijsko dovoljenje". Z zahtevo, vloženo na to upravo v smislu 30. člena ZUS, je zahteval od upravnega organa, da sam v celoti odloži izvršitev spornih aktov. Kolikor bi sledil mnenju upravnega sodišča, tožnik sploh ne bi imel možnosti zahtevati začasnega odloga, saj upravni organ ob vložitvi zahteve predlogov za izvršbo na izvršilno sodišče še ni vložil, pa tudi sicer ne bi mogel izkazati nobenega od 8 primerov iz 71. člena ZIZ, ki pogojujejo odložitev izvršbe v sodnem postopku, pa še to le za 3 mesece. Meni, da ZUS kot procesni zakon ureja vse elemente upravnega spora, vključno s postopkom za zadržanje izvršitve upravnega akta iz 30. in 69. člena ZUS in z začasno odredbo, ki jo izda sodišče, pristojno za upravne spore. Če bi obveljalo stališče upravnega sodišča, bi to pomenilo, da bi izvršilno sodišče odločalo o zadevi, za katero je pristojno upravno sodišče. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o stvari na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ (1. odstavek 277. člena ZUP). Toda, tudi če za izvršbo ni pristojen organ, ki je odločil o stvari na prvi stopnji, se vendar izvršilni postopek začne pri tem organu (3. odstavek 278. člena ZUP) oz. je prav ta organ pristojen, da sproži izvršilni postopek pri drugem organu (4. odstavek 278. člena ZUP). Zato določbe 2. odstavka 30. člena ZUS, po kateri organ, ki je pristojen za izvršbo, na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe (če so seveda izpolnjeni pogoji, določeni v tej določbi), ni mogoče razlagati tako, kot jo razlaga sodišče prve stopnje, namreč da je s tem mišljen le organ, ki bo vodil izvršilni postpek, ne pa organ prve stopnje, katerega akt se izvršuje in pri katerem mora upravičenec predlagati izvršbo oz. kadar gre za izvršbo po uradni dolžnosti, prav ta organ sproži pri drugem organu izvršilni postopek. Taka razlaga, ki jo vsebuje izpodbijani sklep, po presoji pritožbenega sodišča ni logična.

Določba 2. odstavka 276. člena ZUP, po kateri se izvršba za izpolnitev denarnih obveznosti opravlja po sodni poti, po presoji pritožbenega sodišča tudi ne izključuje v samem upravnem sporu uporabe 1. odstavka 69. člena ZUS, po kateri lahko tožnik iz razlogov 2. odstavka 30. člena ZUS zahteva odložitev izvršitve upravnega akta, od sodišča, kar v tem primeru pomeni od upravnega sodišča. Ker izpodbijani sklep temelji na nasprotnem stališču, ki v bistvu pomeni tudi odklonitev pristojnosti za odločitev o zahtevi, ki se lahko vloži le med upravnim sporom, je utemeljen pritožbeni ugovor, da tak sklep nima podlage v ZUS. Sodišče prve stopnje svojo odločitev opira na smiselno uporabo določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, vendar ta določba, po kateri se v postopku predhodnega preizkusa tožba zavrže, če sodišče ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oz. akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, ni podlaga za sporno odločitev. Sodišče bi moralo ugotoviti ali obstajajo predpisani pogoji in o zahtevi odločiti po vsebini, torej meritorno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. in 68. člena ZUS izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Določbe ZUP je uporabilo smiselno kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvistnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 1/91-I in 45/I/94).