Jedro

Ko je v zadevi, ki še ni pravnomočno zaključena, utemeljen sum sicer formalno dognan s pravnomočnostjo obtožnice, je to dejstvo lahko podalga za sklepanje na ponovitveno nevarnost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na predlog državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolženega L. B. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornica obdolženega L. B. in sklep izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga ugoditev pritožbi in odpravo pripora, podredno pa nadomestitev z milejšim ukrepom tj. hišnim priporom, sicer pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, realna in konkretna ponovitvena nevarnost, ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita v vloženi obtožnici, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter vseh dokazov na katerih slednji sloni, dokazi pridobljeni tekom preiskave pa so utemeljen sum potrdili. Kot izhaja iz 10. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, se je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja utemeljenega suma oprlo na izsledke izvajanih ukrepov tajnega opazovanja in nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanjem dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju (ki sta se izvajala zoper obdolžene S. B., D. G., L. B., A. G., P. R., M. M., pa tudi zoper J. K. in D. M.), analize telefonskega prometa z mobilnimi telefoni, ki so jih uporabljali obdolženci in druge vpletene osebe, z zbranimi obvestili, pridobljenimi podatki o uporabnikih telefonskih številk, analize pridobljenega telefonskega prometa, poročila o zasegih prepovedanih drog, poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL), izpovedbe tekom preiskave zaslišanih prič ter nekaterih obdolžencev. Ob preučitvi vseh razpoložljivih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da utemeljen sum, da so obdolženci, med njimi tudi obdolženi L. B., izvrševali očitana jim kazniva dejanja, potrjujejo zlasti časovno sosledje verige srečanj soobdolžencev, vsebina teh srečanj, kot izhaja iz izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, njihova pogostost in kratkotrajnost, tudi zasegi droge, ko so policisti neposredno po posameznih srečanjih bodisi obdolženca s soobdolžencem, bodisi obdolženca z odjemalcem v obravnavanem primeru, drogo tudi zasegli in se je po analiziranju in tehtanju le-te izkazalo, za kakšno vrsto droge je šlo in v kakšni količini kot izhaja iz poročil NFL. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje povzelo relevantno vsebino izpovedb soobdolženega A. G. (ta je med drugim izpovedal, da sta si s soobdolženim B. med seboj drogo tudi zamenjala), priče M. H. (ki je na zaslišanju 27. 9. 2021 izpovedal, da od B. droge ni kupoval, da pa mu je večkrat posodil po 40 EUR in da mu je B. na ta račun dal po 1 gram heroina in da mu je enkrat ta heroin tudi bil zasežen), povzelo vsebino prestrežene komunikacije med B. in H. v obdobju med 19. 1. 2021 in 1. 3. 2021 (na podlagi katere je utemeljeno sklepati o tem, da je B. dobavil heroin H. 19. 1. 2021, 21. 1. 2021, 2. 2. 2021, 4. 2. 2021, 20. 2. 2021, 26. 2. 2021 in 1. 3. 2021), vsebino komunikacije med obdolženim B. in Š. J. v obdobju od 21. 1. 2021 do 19. 3. 2021 (na podlagi katere je utemeljeno sklepati, da je obdolženi B. dobavil Š. J. kokain 21. 1. 2021, 22. 1. 2021, 12. 2. 2021, 16. 2. 2021, 12. 3. 2021, 15. 3. 2021, 17. 3. 2021 in 19. 3. 2021) ter podatke o zasegu kokaina Š. J. in izsledke hišne preiskave, ki je bila izvedena 10. 6. 2021 na naslovu, kjer prebiva obdolženi B. 6. Glede na povzeto so tako neutemeljeni pritožbeni očitki, da sklep nima konkretnih razlogov o obstoju utemeljenega suma in da je zato pomanjkljiv, nerazumljiv in obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pričakovanje zagovornice, da bo sodišče povzemalo vsebino vsakega posameznega pogovora je neutemeljeno. Ta vsebina namreč podrobno izhaja iz obtožnice, na katero se sklicuje tudi predlog ODT za podaljšanje pripora, oboje pa je bilo vročeno tako zagovornici kot tudi obdolženemu, sodišče pa pri odločanju o predlogu za podaljšanje pripora presoja njegovo utemeljenost glede na njegovo vsebino, katere pa ni dolžno do potankosti povzemati v svoj sklep. Na podlagi povzete vsebine obrazložitve glede utemeljenega suma je tako mogoče preizkusiti utemeljenost zaključkov sodišča prve stopnje, ki je prepričljivo in razumljivo obrazložilo, na podlagi katerih dokazov sklepa, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

7. S pritožbenimi navedbami, da v zbrani dokumentaciji ne obstajajo dokazi, ki bi razumnega človeka prepričali v utemeljen sum storitve očitanega mu kaznivega dejanja, ker obdolženi B. nikoli ni bil zaloten pri katerikoli preprodaji, ker Š. J. glede na razmerje z obdolženim B. ni pričala, ker obstojijo samo izsledki telefonske komunikacije, ki pa niso take vsebine, da bi na nivoju dokaznega standarda utemeljenega suma potrjevali, da je obdolženi B. vršil prodajo prepovedanih drog Š. J. in M. H. in da H. s svojo izpovedbo ni potrdil očitkov zoper B., ki izhajajo iz vložene nepravnomočne obtožnice, zagovornica podaja svojo oceno vsebine do sedaj pridobljenih dokazov, kar pa presega obseg presoje obstoja utemeljenega suma. V okviru slednje namreč sodišče ne sprejema dokazne ocene, temveč zgolj ugotavlja, ali je glede na razpoložljive dokaze verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil, medtem ko je dokazna ocena posameznih dokazov prepuščena razpravljajočemu senatu po opravljeni glavni obravnavi. Tako s temi navedbami zagovornica ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje.

8. Prav tako ne more uspeti s pritožbenim vztrajanjem pri trditvah, da gre pri zasegu prepovednih drog Š. J. dne 19. 3. 2021 in M. H. 19. 1. 2021 za nezakonito pridobljene dokaze, ker nobeden od njiju pred prostovoljno izročitvijo prepovedane droge ni bil poučen v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 55. člena Zakona o prekrških (ZP-1) oz. četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Najprej je potrebno poudariti, da je utemeljen sum na podlagi zatrjevanj o nezakonitosti dokazov, na katerih ta temelji, mogoče omajati le v primeru, če je izkazana tako očitna nezakonitost, da je na prvi pogled razvidno, da gre za nezakonite dokaze. Pri navedenih dokazih pa v nasprotju s trditvami zagovornice taka stopnja nezakonitosti ni izkazana. Dolžnost podaje pravnega pouka o privilegiju zoper samoobtožbo namreč nastopi šele z osredotočenostjo suma, da je določena oseba storila prekršek oz. kaznivo dejanje, kar pa v odnosu do H. in J. ni izkazano, niti zatrjevano. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika je vselej dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera1. Presoja osredotočenosti suma, ki je pomembna z vidika presoje morebitne kršitve privilegija zoper samoobtožbo, pa presega obseg presoje v okviru odločanja o izkazanosti utemeljenega suma. Tako je v nasprotju s pritožbenimi navedbami zavračanje navedb obrambe glede nazakonitosti pridobljenih dokazov s strani sodišča prve stopnje povsem utemeljeno, pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja pa neutemeljeni. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nima nobenih pomislekov.

9. Po presoji pritožbenega sodišča pa so pravilni tudi zaključki, da je pri obdolženemu B. še vedno podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ter da je za odpravo te nevarnosti pripor neogiben in sorazmeren ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom.

10. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo vsa dejstva in okoliščine, ki pri obdolženem B. še vedno utemeljujejo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj je ugotovilo in obrazložilo tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, ki od odreditve pripora dalje ostajajo nespremenjene in ki v medsebojni povezavi razumno utemeljujejo realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženec v primeru izpustitve na prostost, ponavljal kazniva dejanja, kakršno se mu očita v tem postopku.

11. Katere objektivne in subjektivne okoliščine nakazujejo na realno in konkretno ponovitveno nevarnost, je sodišče prve stopnje obsežno in prepričljivo obrazložilo v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pritožbeni očitek, da so razlogi glede obstoja ponovitvene nevarnosti pomanjkljivi, nerazumljivi in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je glede na vsebino 11. točke obrazložitve brez podlage. S tam navedenimi razlogi pritoženo sodišče soglaša in jih ne bo ponavljalo. Pritožbeno sodišče zato v zvezi s pritožbenim vztrajanjem, da se obdolženemu B. očita kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in ne delovanje v hudodelski združbi, kot ostalim soobdolženim, ugotavlja, da te okoliščine sodišče prve stopnje ni spregledalo, saj je v okviru presoje teže očitanega kaznivega dejanja pravilno upoštevalo, da je za dejanje, kot se ga očita obdolženemu B., predpisana kazen od od 1 do 10 let zapora. Čeprav gre res za lažjo (temeljno) obliko kaznivega dejanja v odnosu do kaznivega dejanja, ki se ga očita soobdolženim, saj se jim očita kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja, in čeprav gre za nekoliko manjše količine prepovedanih drog, to samo po sebi ne utemeljuje zaključka, da ponovitvena nevarnosti ni izkazana ali da pripor ne bi bil nujno potreben, neogiben in nesorazmeren ukrep. Ni namreč mogoče spregledati narave kaznivega dejanja, ki ga KZ-1 uvršča v kategorijo kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje, kot eno izmed temeljnih človekovih vrednot, in da se obdolženemu B. na ravni utemeljenega suma očita kar 16 posamičnih prodaj zelo škodljivih prepovedanih drog dvema različnima odjemalcema v časovnem obdobju dveh mesecev. Prav tako ni mogoče mimo ugotovitev, da je bil obdolženec do sedaj že 8 krat spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj, tudi zaradi istovrstnih kaznivih dejanj po 186. členu KZ-1, in so mu bile izrečene zaporne kazni (s sodbo III K 21876/2012 z dne 28. 11. 2014 je bil pravnomočno spoznan za krivega storitve istovrstnega kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 in obsojen na kazen 2 let in 8 mesecev zapora, ki jo je prestal 8. 1. 2015, pred tem pa je bil že 2-krat pravnomočno obsojen zaradi prepovedanih drog s sodbama Okrožnega sodišča v Celju, K 127/2009 z dne 14. 9. 2009 in Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 2196/2010 z dne 14. 3. 2011), da sta v teku še dva kazenska postopka zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, in sicer po pravnomočnih obtožnicah (ko je bil torej utemeljen sum formalno že dognan) Kt/10319/2018 z dne 24. 10. 2018 zaradi kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, torej istovrstnega kaznivega dejanja, prav tako storjenega v okviru hudodelske združbe, ko se mu očita kupovanje in preprodaja heroina, ter po obtožnici Kt/17685/2018 z dne 12. 12. 2018, zaradi v sostorilstvu storjenega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, slednjega pa naj bi celo storil v času, ko se je zoper njega izvrševal hišni pripor, zaradi česar je bilo izvrševanje hišnega pripora prekinjeno in je bil odrejen pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki je trajal do dne 18. 12. 2019, torej več kot leto dni. Na podlagi izpostavljenega je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da očitno niti pravnomočno dokončani, niti uvedeni dosedanji postopki obdolženca niso odvrnili od storitve novih kaznivih dejanj, kar seveda kaže, da njegove ponovitvene nevarnosti ni moč odvrniti drugače kot s priporom, da je ponovitvena nevarnost pri obdolžencu izrazita in da so izkazane izredne negativne osebne lastnosti, kot so vztrajnost, intenzivnost, koristoljubnost in trdna odločenost izvrševati kazniva dejanja, predkaznovanost obdolženca, obravnavanost v drugih kazenskih postopkih, poleg tega pa je brez zaposlitve, brez premoženja in prejema denarno socialno pomoč.

12. Vse navedeno pa tudi v celoti nasprotuje utemeljenosti sklepanja zagovornice, da ponovitveno nevarnost negira dejstvo, da kljub izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov od 19. 3. 2021 do 14. 6. 2021 niso bila zaznana nova izvršitvena ravnanja. Četudi je to okoliščina, za katero je Ustavno sodišče RS v odločbi Up 984/2019 z dne 13. 12. 2020 poudarilo, da je lahko odločilna pri presoji ponovitvene nevarnosti, zgoraj povzete okoliščine nakazujejo, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi se ob izpustitvi na prostost obdolženi B. ponovno začel ukvarjati z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj, saj razen določene časovne prekinitve ni izkazana nobena okoliščina, ki bi nakazovala na možnost sklepanja, da se je obdolženec resnično in dokončno odločil, da kaznivih dejanj ne bo več izvrševal. 13. Prav tako je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben in sorazmeren ukrep. Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da narava očitkov, opis očitkov in količina domnevne droge, izvrševanje kaznivega dejanja v obdobju „zgolj“ dveh mesecev in prekinitev z izvrševanjem 3 mesece pred odreditvijo pripora, kažejo na to, da pripor ni sorazmeren in neogibno potreben ukrep, niti da ga je mogoče nadomestiti s hišnim priporom. Tudi ob očitku izvrševanja kaznivega dejanja v obdobju dveh mesecev je mogoče govoriti o kontinuiranem izvrševanju, zgolj začasna prekinitev s kriminalno dejavnostjo ob izkazanem specialnem povratništvu in na ravni utemeljenega suma izkazanemu izvrševanju istovrstnega kaznivega dejanja v času, ko je zoper obdolženega B. bil odrejen hišni pripor, nedvomno ne omogočata sklepanja, za katerega se zavzema zagovornica, da bi ponovitveno nevarnost pri obdolžencu bilo mogoče odvrniti tudi s hišnim priporom. Tega ne spremeni niti pritožbeno zatrjevano dejstvo, da na naslovu obdolženčevega stalnega prebivališča, živijo tudi njegovi starši in njegov brat, ker tega ni mogoče šteti kot nove okoliščine, ki v času izvrševanja očitanega mu kaznivega dejanja in v času pred odreditvijo pripora, ne bi bila podana, in da bi v primeru zlorabe oz. kršitve hišnega pripora sodišče še vedno lahko odredilo pripor, saj bi škoda za zdravje in življenje odjemalcev prepovedanih drog že ponovno nastala.

14. V zvezi s pritožbeno izpostavljenim dejstvom, da se obdolženec v priporu nahaja že več kot 7 mesecev, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je kljub temu podana sorazmernost pripora tudi z vidika njegovega trajanja. Glede na očitke, kot izhajajo iz obtožnice in glede na to, da gre v obravnavanem primeru za obsežno kazensko zadevo, v kateri je udeleženih kar 13 obdolžencev, da je tudi dokazno gradivo obsežno, da je bilo potrebno zaslišati številne priče in da delo sodišča na tej zadevi poteka kontinuirano in brez posebnih zastojev, ob upoštevanju zagrožene kazni za kaznivo dejanje, kot se očita obdolženemu B., o nesorazmernosti pripora s časovnega vidika še ni mogoče govoriti in so tako tudi te pritožbene navedbe neutemeljene.

15. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovorničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

16. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 41786/2016 z dne 26. 11. 2020, na katero se v pritožbi sklicuje tudi zagovornica.