Jedro

Če laična stranka ni bila nikoli opozorjena na pravico do oprostitve plačila sodnih taks ter tako tudi ne na to, kdaj mora po določbah ZST-1 to pravico uveljavljati, potem je zavrženje njenega prepoznega predloga obremenjeno s kršitvijo temeljnega načela iz 12. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek odločanja o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo prošnjo toženca za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbeni postopek.

2. Proti sklepu vlaga pritožbo toženec. Pojasnjuje potek postopka. Trdi, da se je pritožil v petnajstih dneh, kot je pisalo v pravnem pouku v sodbi. Ni pa vedel tega, da mora prošnjo za oprostitev takse podati že takoj po odločbi sodišča. Trdi, da nima denarnih sredstev, s katerimi bi lahko poravnal sodno takso. Prav tako nima denarnih sredstev za odvetnika, ki bi mu lahko svetoval, kdaj ter koliko je treba poravnati, kako je treba oddati prošnje ... . Njemu kot laiku ni mogoče vedeti, kdaj se lahko vloži prošnja za vložitev taks. Zato je reagiral na sklep o plačilu sodne takse in takoj v 15-dnevnem roku poslal prošnjo za oprostitev takse. Nikjer pa ni bilo prebrati, kdaj ter kje lahko naslovi prošnjo za oprostitev takse v določenem roku in v kakšnih zneskih je treba plačati takso. Tega ni bilo ne v prejšnjih sklepih okrajnega sodišča v primeru pritožbe na višje sodišče. Vljudno prosi, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ko sodnik iz zakonskega besedila oblikuje pravna pravila, ki jih nato uporabi pri odločitvi, mora zakonsko besedilo razlagati ustavno skladno.(1) Tako je zato, ker je ustava hierarhično nadrejena zakonu.

5. Izpodbijani sklep temelji na izolirani razlagi zakonskega besedila ZST-1 (2). Ta razlaga (ki v resnici celo ustreza večinski sodni praksi) ustvarja položaj, ki je kafkofski. Pritožnik, ki je laik, ga je v svoji pritožbi lepo opisal. 6. Pritožbeno sodišče je v odločbi VSL, IV Cp 3262/2010 enkrat že odstopilo od takšne večinske sodne prakse ter za tak odstop tudi navedlo razloge. Tem razlogom se pritožbeno sodišče pridružuje tudi v tem pritožbenem postopku.

7. Pritožbeno sodišče tako tudi v tej zadevi uvodoma ugotavlja, da je izpodbijana odločba skladna z enotno sodno prakso. Tako v sodni praksi velja, da v nobenem primeru ni mogoče predlagati taksne oprostitve za nazaj – torej za tiste primere, glede katerih je taksna obveznost nastala pred dnem, ko je vložen predlog za oprostitev. Takšna razlaga temelji na določbah o obsegu veljavnosti taksne oprostitve (13. čl. ZST-1 (3)), ki učinek taksne oprostitve navezuje na tiste taksne obveznosti, ki do tega dne še niso nastale. O tem, kdaj v posameznih procesnih primerih nastopi taksna obveznost, pa govori 5. člen ZST-1. V konkretnem primeru je torej taksna obveznost nastopila ob vložitvi pritožbe in ne morebiti šele s prejemom plačilnega naloga ali celo s potekom ugovornega roka zoper le tega.

8. Pritožbeno sodišče od razlage, po kateri laična stranka oprostitve plačila sodne takse za pritožbo ne more uveljavljati za nazaj in sicer v okviru ugovornega roka zoper plačilni nalog, zavestno odstopa. V nadaljevanju bodo podani argumentirani razlogi za zavesten odstop od sodne prakse.

9. ZPP (4) v 12. členu določa, da stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz navednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, sodišče opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Gre za temeljno procesno načelo o pomoči prava neuki stranki. Kot vsa načela mora tudi to načelo prevevati celoten postopek. Temeljna načela se v svetu pravnih pravil uresničujejo na tri načine.

10. Za prvi način je pristojen sam zakonodajalec, ki mora poskrbeti, da so pravna pravila skladna z vrednotnimi izhodišči temeljnih načel. Primeri, ki se nanašajo tudi na uresničevanje načela iz 12. čl. ZPP so npr. določbe o nalogu za plačilo sodne takse (105.a člen ZPP), o vračanju nepopolnih vlog v popravo (108. čl. ZPP) ali o pravnem pouku (89. in 324. čl. ZPP).

11. Drug način za uveljavljanje temeljnega načela o pomoči prava neuki stranki je ravnanje sodnikov v pravdi, ki se opira neposredno na to temeljno načelo. To načelo mu generalno zapoveduje, naj laično stranko opozarja na njene procesne pravice. Sodišče prve stopnje laične tožene stranke ni nikoli opozorilo, da mora predlog za oprostitev plačila sodnih taks vložiti hkrati s pritožbo. Tak položaj nasprotuje 12. členu ZPP.

12. Tretji način, na katerega se temeljno načelo iz 12. člena ZPP odraža v svetu pravnih pravil, pa je razlaga pravnih pravil v skladu z vrednotnimi izhodišči temeljnih načel. 13. Od laika je težko pričakovati, da si bo sam sposoben pravilno razložiti določbe ZST-1 na ta način, da mora ob vložitvi pritožbe takoj zahtevati oprostitev plačila sodnih taks, ker tega za taksno obveznost, ki se nanaša na pritožbo, sicer ne bo mogel nikoli več storiti. Taksne obveznosti se torej tudi v primeru, če so za to podani utemeljeni materialnopravni razlogi, ne bi mogel nikoli rešiti od trenutka, ko je pritožbo oddal, čeprav ga na to nihče ni opozoril in čeprav se tega sam ni zavedal. 14. Takšna ureditev bi nasprotovala pravici do učinkovitega pravnega sredstva v povezavi z načelom socialne države (2. čl. Ustave). Bila bi torej protiustavna, kar bi sodišču narekovalo, da sproži postopek ugotavljanja ustavnosti takšne ureditve pred ustavnim sodiščem.

15. Ampak: bila bi protiustavna, če ob določbah ZST-1 ne bi bilo tudi določb ZPP, ki omogočajo drugačno razlagalno izpeljavo tega procesnega položaja. Takšno, ki bo tudi ustavno skladna. Ustavna skladnost bi bila v največji meri zavarovana, če bi sodišče že predhodno ravnalo v skladu z zahtevo 12. člena ZPP in pritožnika v pravnem pouku opozorilo na procesne pravice, ki mu jih v zvezi s tem daje pravo.

16. Rečeno je že bilo, da se načelo pomoči prava neuki stranki odraža tudi skozi posamezna pravna pravila ter da vsa načela skupaj obenem predstavljajo argumentacijsko vodilo pri razlagi posameznih pravnih pravil. Rečeno je tudi že bilo, da je primer takšnega pravila, ki stranki pomaga, tako da jo posebej opozarja na njene obveznosti, tudi pravilo o tem, da je treba stranki poslati nalog za plačilo sodne takse (2. odst. 105. a člena ZPP). Do poteka roka iz tega naloga stranka ni v zamudi s plačilom takse in tudi nikakršne procesne posledice (fikcija umika tožbe) ne morejo nastopiti.

17. Po tem roku je stranka v zamudi, poleg tega pa nastopi fikcija umika. A vendarle tako ni v vse primerih. Nobenega dvoma najbrž ni, da stranka, ki je plačilnemu nalogu ugovarjala (5. odst. 34. čl. ZST-1), ta rok zamakne. Potem pa je tu še izjema iz 3. odst. 105. a člena ZPP. Ta izjema se glasi: „če so podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks“.

18. Kakšen je vsebinski pomen tega zakonskega besedila? Ali je pravi pomen tega besedila ta, da je izjema podana takrat, kadar je nekdo oproščen plačila sodnih taks? Takšno pravilo bi bilo nesmiselno, kajti če ni taksne obveznosti, potem tudi postopka po 105. a členu ZPP ni treba opraviti. Poleg tega: če bi imel zakonodajalec v mislih ta primer, bi izjemo formuliran preprosto: „razen, če je stranka oproščena plačila sodnih taks“.

19. Drug možen pomen tega besedila bi bil ta, da je stranka sicer podala predlog za oprostitev plačila sodnih taks, vendar o njem do poteka roka iz plačilnega naloga še ni bilo odločeno. Tudi tu velja, da bi zakonodajalec v tem primeru zapisal: „razen če je stranka podala utemeljen predlog za oprostitev plačila sodnih taks, pa o njem še ni bilo odločeno“. Poleg tega vsak predlog za oprostitev plačila sodnih taks (tako kot ugovor proti plačilnem nalogu) odloži nastanek taksne zamude in odloži nastop fikcije umika.

20. Tako torej ostane le še ta možnost, da 3. odst. 105. a člena ZPP v resnici pomeni, da stranka izpolnjuje pogoje za taksno oprostitev, pa predloga iz svoje nevednosti doslej ni podala (ker niti ni vedela za obstoj svoje pravice iz 168. čl. ZPP). Sedaj, ko je bila s plačilnim nalogom na to svojo obveznost opozorjena (in je bila hkrati opozorjena tudi na to, kakšne bodo posledice neplačila), pa je taksno oprostitev zahtevala, le da o njej še ni bilo odločeno. Vsebinsko dilemo, ki jo ponuja besedilo 3. odst. 105.a člena ZPP je zato po prepričanju pritožbenega sodišča mogoče rešiti le na ta način, da bo skladna z argumentacijskim vodilom iz 12. čl. ZPP in da bo skladna z ustavnim načelom socialne države (2. čl. Ustave). To pa pomeni, da laična stranka, ki na to pravico ni bila predhodno opozorjena, lahko predlaga oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo tudi še v ugovornem roku zoper plačilni nalog.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje nasprotuje temeljnemu načelu iz 12. člena ZPP, do kakršne privede ustavno skladna razlaga. To kršitev pritožnik v svoji laični vlogi v vseh bistvenih prvinah smiselno tudi uveljavlja.

22. V konkretni zadevi je tožnik taksno oprostitev v navedenem roku tudi predlagal. Ker je sodišče njegov predlog zavrnilo kot prepozen, je pritožbeno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov pritožbi ugodilo ter takšno odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. čl. ZPP).

23. Sodišče prve stopnje bo torej moralo v nadaljevanju odločiti o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks.

(1)To je tudi rdeča nit odločbe US RS, št. U-I-83/11-17 in Up-938/10-30

(2)Zakon o sodnih taksah (Uradni lisr RS, št. 37/2008 s poznejšimi spremembami)

(3)Zakon o sodnih taksah (Ur.l. RS št. 37/2008)

(4)Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 73/2007 in naslednji)