Jedro

Povzročitelj škode je tožnici znan od nastanka škode; zoper njega je vložila tožbo. Za posamezne stroške, ki zmanjšujejo njeno premoženje (stroški zdravil, pripomočkov, prevozov), je tožnica izvedela ob njihovem nastanku, saj jih je plačala. Stališče prvostopenjskega sodišča o začetku teka roka od zapadlosti oziroma plačila posameznega stroška v zvezi z zdravljenjem je zato pravilno. Ker je od nastanka stroškov (zapadlosti računov oz. plačila) do njihovega uveljavljanja preteklo več kot tri leta, je pravilen prvostopenjski zaključek, da je pravica zahtevati plačilo odškodnine za to škodo prenehala. Vsak od stroškov, ki jih tožnica uveljavlja, je zapadel v plačilo oz. nastal samostojno. Gre za dodatno škodo, nastalo z nakupom novih zdravil in pripomočkov, novim zdravljenjem, novimi prevozi v zdravstvene ustanove. Predmet zahtevka, ki ga je tožnica uveljavljala s tožbo, je drug. Zaradi predhodnega uveljavljanja istovrstne škode zato ni prišlo do pretrganja zastaranja.

Ker sodišče ni pojasnilo obračuna obresti in stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati poleg zavarovalne vsote, je odločitev neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. V ponovljenem postopku je potrebno ugotoviti odškodnino (brez obresti), ki jo je prvo tožena stranka dolžna plačati oz. jo je že plačala in obresti, ki odpadejo na to terjatev. Obresti od te terjatve je tožena stranka dolžna plačati poleg odškodnine, ki je limitirana z zavarovalno vsoto.

Izrek

I. Pritožbi prvo tožene stranke se ugodi in se sodba v VIII.1. točki izreka ter IX. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo pisanje sodbe.

II. Pritožbi drugo tožene stranke se ugodi in se sodba v točkah I.1., II.1, III., IV.1., V.1. VI.1. izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo pisanje sodbe.

III. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v točkah I.2. in VIII.2. izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo pisanje sodbe.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem pa nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je – po tem, ko je bilo o temelju zahtevka pravnomočno odločeno – odločalo o višini odškodninskega zahtevka. Tožeči stranki je v breme drugo tožene stranke prisojeno: – odškodnina za nepremoženjsko škodo 225.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi (I.1. točka izreka), višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnjen (I.2. točka izreka): – odškodnina za materialno škodo zaradi izgubljenega zaslužka 64.040,44 EUR z zamudnimi obrestmi (II.1. točka izreka), višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnjen (II.2. točka izreka); – renta za čas od 1.1.2015 dalje v znesku 238,00 EUR mesečno, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka); – odškodnina za materialno škodo zaradi stroškov zdravljenja v višini 1.102,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV.1. točka izreka), višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnjen (IV.2. točka izreka); – odškodnina za materialno škodo zaradi stroškov obnove kopalnice in nadstreška v višini 2.844,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V.1. točka izreka), višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnjen (V.2. točka izreka); – odškodnina iz naslova potnih stroškov 6.545,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI.1. točka izreka), višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnjen (VI.2. točka izreka). Solidarno z drugo toženo stranko je navedeno terjatev dolžna plačati prvo tožena stranka, vendar največ do višine glavnice 42.464,70 EUR in pripadajoče zamudne obresti (VIII.1. točka izreka), višji zahtevek zoper prvo toženo stranko pa je zavrnjen (VIII.2. točka izreka). Zahtevek za bodočo materialno škodo v višini 25.720,00 EUR je zavrnjen (VII. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 8.575,43 EUR (IX. točka izreka).

2. Pritožujeta se obe pravdni stranki. Nobeden od pritožnikov ne izpodbija odločitve iz VII. točke izreka, zato je sodba v tem delu pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku.

O pritožbi prvo tožene in drugo tožene stranke

3. Prvo tožena stranka se pritožuje zoper VIII.1. točko in zoper IX. točko izreka. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Zavrača plačilo 42.464,70 EUR, ker je njena obveznost omejena z zavarovalno vsoto in je obveznost do višine zavarovalne vsote že poravnala. Pritrjuje prvostopenjski ugotovitvi, da je njena obveznost omejena na valorizirano vrednost zavarovalne vsote, ki znaša 96.464,70 EUR. Za nerazumen in neobrazložen pa označuje zaključek, da njena obveznost zaradi plačila odškodnine A. A., B. B. in C. C. v skupni višini 54.000,00 EUR znaša še 42.464,70 EUR. Brez obrazložitve je zaključek, da je bilo plačilo, kolikor presega 54.000,00 EUR, plačano na račun obresti. Opozarja, da je plačala celotno zavarovalno vsoto in sicer z nakazilom z dne 21.10.2015; poleg tega je 29.4.2016 plačala še 9.000,00 EUR z obrestmi, kar je bilo A. A., B. B. in C. C. dodatno prisojeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani (12.010,64 EUR, 4.804,26 EUR in 4.804,26 EUR). Trdi, da do tožnice nima nobenih obveznosti več, ker je izpolnila vse, kar je bila njena obveznost iz tega škodnega dogodka. Ker po plačilu obveznosti ni dolžna ničesar več, je materialno pravo napačno uporabljeno. Soglaša, da zamudnih obresti in stroškov ni mogoče vštevati v njeno, z zavarovalno vsoto limitirano obveznost. Nevzdržen in nepreverljiv pa je zaključek, da je bilo kar 137.624,70 EUR plačano na račun zamudnih obresti. Opozarja, da je v svoji vlogi navedla znesek, ki je bil plačan na račun zamudnih obresti. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker odločitve o plačanem delu njene obveznosti ni mogoče preizkusiti. Odločitev o pravdnih stroških graja z argumentom, da bi ji moralo biti priznanih več stroškov in le-te specificirano navaja.

4. Drugo tožena stranka se pritožuje zoper I.1., II.1, III, IV.1., V.1., VI.1., VIII.1. in IX. točko izreka. Opozarja, da odločitev o obveznosti prvo tožene stranke vpliva tudi na njen pravni položaj oz. na višino njene obveznosti, zato se pritožuje tudi zoper VIII.1. točko izreka. Z višino odškodnine 225.000,00 EUR, prisojeno za nematerialno škodo, soglaša. Graja pa, da ni upoštevano delno plačilo, ki ga je izvedla prvo tožena stranka na račun te in drugih obveznosti. Opozarja, da je prvo tožena stranka, ki je solidarni dolžnik, tožnici v oktobru 2015 nakazala 191.624,70 EUR. V tem obsegu se je znižala tudi njena obveznost. Tega sodišče ni upoštevalo, zato izpodbija odločitev o vseh terjatvah, ki so ji naložene v plačilo. Opozarja na računsko napako pri seštevku obveznosti iz naslova izgubljenega zaslužka.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Odločitve o obveznosti prvo tožene stranke se ne da preizkusiti. Ugotovljeno je, da je prvo tožena stranka na račun obveznosti iz obravnavnega škodnega dogodka že plačala 191.624,00 EUR. Prvostopenjsko sodišče povzema nesporno dejstvo, da valorizirana zavarovalna vsota, ki limitira prvo toženkino obveznost, znaša 96.464,70 EUR. Nepreverljiva pa je ugotovitev, da je bilo na račun odškodnine plačano le 54.000,00 EUR, preostali znesek pa naj bi bil plačan na račun zamudnih obresti in stroškov, ki se ne vštevajo v zavarovalno vsoto. Ker sodišče ni pojasnilo obračuna obresti in stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati poleg zavarovalne vsote, je odločitev neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Odločitev, kolikor se nanaša na drugo toženo stranko, je v izpodbijanem delu (VIII.1. točka izreka) razveljavljena in zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo pisanje sodbe (354. čl. ZPP). V ponovljenem postopku je potrebno ugotoviti odškodnino (brez obresti), ki jo je prvo tožena stranka dolžna plačati oz. jo je že plačala in obresti, ki odpadejo na to terjatev. Obresti od te terjatve je tožena stranka dolžna plačati poleg odškodnine, ki je limitirana z zavarovalno vsoto.

7. Tudi drugo tožena stranka se utemeljeno pritožuje. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kakšen del prvo toženkinega plačila se nanaša na izpolnitev glavne terjatve (odškodnine), višine prisojene odškodnine ni mogoče preveriti. Drugo tožena stranka in prvo tožena stranka sta namreč solidarni zavezanki za plačilo odškodnine. Obveznost drugo tožene stranke je prenehala, če je oz. v obsegu kot je iztoževano terjatev plačala prvo tožena stranka. Druga toženka zato utemeljeno graja prisojeni znesek odškodnine: za nematerialno škodo (I.1. točka izreka), za škodo zaradi izgubljenega zaslužka (II.1. točka izreka), za škodo zaradi plačila stroškov zdravljenja (IV.1. točka izreka), za škodo zaradi obnove kopalnice in gradnje nadstreška (točka V.1 izreka), za škodo zaradi potnih stroškov (VI.1. točka izreka) in rento (III. točka izreka). Odločitev je torej razveljavljena, ker ni razčiščeno, kolikšen del odmerjene odškodnine je že plačan (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku je treba ugotoviti kolikšen del uveljavljane odškodnine in obresti je bil v teku postopka plačan s strani prvo tožene stranke.

8. Posledično je treba razveljaviti odločitev o pravdnih stroških, saj uspeh pravdnih strank, ki je merilo za odločitev o stroških postopka, še ni znan.

O pritožbi tožeče stranke.

9. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe: točke I.2, IV.2, VI.2, VIII. in IX. izreka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe. Ne soglaša, da je terjatev za plačilo škode, nastale pred 22.1.2012 zaradi nakupa pripomočkov in stroškov zdravljenja ter prevozov in doplačil v Zdravilišču L., zastarana. Meni, da bi moralo biti, enako kot je to izvedeno glede izgubljenega zaslužka, upoštevano, da so bili tovrstni stroški uveljavljani že s tožbo. V tožbi so specificirani takrat znani stroški, kasneje – z vlogo z dne 23.1.2015 – pa naknadno nastali stroški. Pravnomočnost glede temelja se naša tudi na naknadno nastale stroške. Stališče sodišča glede zastaranja je pravilno le v obsegu, kot se nanaša na stroške gradnje dvigala, ki v tožbi niso bili uveljavljani. Za ostale terjatve za materialno škodo je zastaranja pretrgano. Če bi morala tožnica vse stroške uveljavljati znotraj triletnega roka, bi morala vložiti ogromno število vlog. Poudarja, da je bila tožnica v času škodnega dogodka stara 38 let, ob izdaji sodbe pa 52 let. Upoštevajoč statistične podatke njena življenjska doba znaša 83 let ali več. To dejstvo je treba upoštevati pri odmeri odškodnine za bodočo škodo. Sklicuje se na načela, ki morajo biti upoštevana pri odmeri odškodnine. Meni, da niso bila ustrezno spoštovana in je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti, strah, skaženost in duševne bolečine zaradi trajnih posledic prenizko odmerjena. Glede telesnih bolečin opozarja na njihovo dolgotrajnost in težo. Lahke bolečine sploh omenjene niso, ker je tožnica vseskozi trpela le hude in srednje hude bolečine, ki so terjale jemanje predpisanih zdravil. Gre za nevropatske bolečine, ki jih vsak doživlja na svoj, grozljiv način. Tožnica je bolečino opisala kot ostro, pekočo in močno, kot da bi jo pri živem telesu rezali. Opozarja, da tožnica ne kontrolira odvajanja urina in blata. Zaradi nesposobnosti, da se sama umiva, tudi ob menstruaciji, je razčlovečena in ponižana. Telesne ljubezni ni sposobna. Odvisna je od moža in sinov. V bodočnosti bo podvržena zdravljenju – operacijam in pregledom. Takoj, ko se bo krhkost kosti normalizirala, jo čaka operacija desne golenice; sledila bo operacija zaradi vstavitve Baklofenske črpale in tretja operacija dekubitusa na ritnici. Iz izvedeniškega mnenja povzema neugodnosti, ki so tožnico spremljale od škodnega dogodka do izdaje sodbe. Te nevšečnosti bodo tožnico spremljale tudi v bodoče. Tožnica je vezana na uporabo invalidskega vozička. Spremljajo jo spazmi, ki so tako močni, da jo je v določenem obdobju metalo iz postelje. Meni, da bodoča škoda ni ustrezno ovrednotena. Opozarja na veliko intenzivnost in trajanje strahu. Strah, da ne bo mogla hoditi, jo je spremljal dalj časa, ker se je ozdravitev časovno odmikala. Na zaslišanje v sodno dvorano je bila pripeljana na zdravniški postelji. Zdravniki ji niti sedaj ne vedo povedati, ali bo ponovno vstavljena Baklofenska črpalka, ki onemogoča spazme, ali bo njihova omilitev dosežena z zdravili. Tožnica ima strah pred spazmi. Skaženost obstaja zaradi brazgotin v predelu, kjer je bila odstranjena maščobna bula. Zaradi povešenega trebuha izgleda, kot da bi tožnica imela kaskadni trebuh. Brazgotina na hrbtni strani je nastala zaradi odstranjenega hematoma. Zaradi ponovne revizije dekubitusa bo material odvzet iz levega stegna. Tožnica uporablja invalidski voziček. Prisiljena je uporabljati plenice. Trajne posledice so take, da si tožnica lahko umije obraz, se počeše in se z levo roko prehranjuje, pri vseh ostalih opravilih, tudi pri presedanju na invalidski voziček, pa potrebuje pomoč. Pri kuhanju lahko pomaga le tako, da očisti solato, pa še to je potrebno, da počne zunaj, ker vse pomoči. V celoti je odvisna od pomoči drugih. Zaradi uhajanja blata oddaja neprijeten vonj in ne more v cerkev. Prikrajšana je pri prostočasnih dejavnostih, ki jih je imela veliko (gobarjenje, planinarjenje, zeliščarstvo, delo na vrtu). Ne more opravljati pridobitne dejavnosti. Doživljenjsko je obsojena na uporabo katetra, plenic, močnih zdravil, uporabo invalidskega vozička. Sčasoma bodo potrebna še močnejša zdravila. Opozarja na odškodnino v višini 305 neto plač, prisojeno v zadevi II Ips 224/2014. Graja odločitev o stroških postopka, ker ji niso priznani vsi priglašeni stroški. Meni, da je sodišče eno stran stroškovnika nehote spregledalo. Prvo toženi stranki pa so priznani stroški, do katerih ni upravičena, saj je o stroških pritožbenega postopka odločilo že višje sodišče. 10. Pritožba je delno utemeljena.

11. Pritožbeno sodišče soglaša, da je terjatev za materialno škodo, ki je nastala pred 23.1.2012, in ni bila uveljavljana s tožbo, zastarana. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega (prvi odstavek 336. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. čl. OZ), to je, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (337. čl. OZ). Odškodninska obveznost za povzročeno škodo zastara treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. čl. v zvezi z 246. čl. OZ). Zastaranje ne more teči prej, preden je oškodovanec, glede na okoliščine primera, mogel ob običajni vestnosti zvedeti vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek.

12. Povzročitelj škode je tožnici znan od nastanka škode; zoper njega je vložila tožbo. Za posamezne stroške, ki zmanjšujejo njeno premoženje (stroški zdravil, pripomočkov, prevozov), je tožnica izvedela ob njihovem nastanku, saj jih je plačala. Stališče prvostopenjskega sodišča o začetku teka roka od zapadlosti oz. plačila posameznega stroška v zvezi z zdravljenjem je zato pravilno. Ker je od nastanka stroškov (zapadlosti računov oz. plačila) do njihovega uveljavljanja (dne 23.1.2015) preteklo več kot tri leta, je pravilen prvostopenjski zaključek, da je pravica zahtevati plačilo odškodnine za to škodo prenehala. Gre za stroške, ki so nastali zaradi zdravljenja posledic, z operacijo postooperativne kile – dne 5.7.2002 – povzročene škode; za povečevanje škode zaradi potrebe po novih zdravilih, pripomočkih, prevozih.(1) Svoje stališče o nezastaranosti teh terjatev tožeča stranka utemeljuje s stališčem, da ne gre za povsem na novo postavljene zahtevke, ampak za stroške zdravil, zdravstvenih pripomočkov, zdravljenja v Zdravilišču L. in potne stroške, ki so bili v obsegu, kot so nastali pred vložitvijo tožbe, uveljavljani s tožbo. Ni ji mogoče pritrditi, da zastaranje zaradi predhodnega uveljavljanja istovrstnih stroškov ni nastopilo. Vsak od stroškov, ki jih tožnica uveljavlja, je zapadel v plačilo oz. nastal samostojno. Gre za dodatno škodo, nastalo z nakupom novih zdravil in pripomočkov, novim zdravljenjem, novimi prevozi v zdravstvene ustanove. Predmet zahtevka, ki ga je tožnica uveljavljala s tožbo, je drug. Zaradi predhodnega uveljavljanja istovrstne škode zato ni prišlo do pretrganja zastaranja. Ob ustrezni skrbnosti bi tožnica zahtevek za to škodo lahko uveljavila v predpisanem triletnem zastaralnem roku. Ni mogoče soglašati s pritožbo, da bi bi morala vložiti enormno število vlog, saj ni nujno, da bi vsak strošek uveljavljala s svojo vlogo. Pritožba zoper zavrnitev zahtevka za materialno škodo (točki IV.2 in VI.2 izreka) je zato zavrnjena (353. čl. ZPP).

13. Pritožba zoper I.2. točko izreka pa je utemeljena iz razloga, ker ni ugotovljeno, kakšen del odškodnine za nematerialno škodo je že plačan. Pogoj za odločitev o odškodnini, tudi v zavrnilnem delu, je ugotovitev plačanega dela terjatve. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za nematerialno škodo (I.2. točka izreka) je zato razveljavljena (355. čl. ZPP). Do pritožbenih razlogov, ki grajajo višino odškodnine za nematerialno škodo, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj bo – zaradi razveljavitve odločitve iz I.1. točke izreka – o višini odškodnine ponovno odločeno v ponovljenem postopku. Dodati velja le, da je predmet obravnavanja katastrofalna škoda, kar pa ne pomeni, da je nujno uveljavljanje enotne odškodnine. Pritožbeno sodišče soglaša, da je preglednejša določitev odškodnine za posamezno vrsto škode. Mogoče je opredeliti telesne bolečine in nevšečnosti, strah, skaženost in trajne posledice ter določiti satisfakcijo za te bolečine in nevšečnosti.

14. Na osnovi pritožbe tožeče stranke je treba razveljaviti tudi zavrnitev zahtevka zoper prvo toženo stranko (VIII.2. točka izreka), saj ni ugotovljeno, kolikšen del terjatve je prvo tožena stranka že plačala.

15. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo, ko bo znan uspeh strank v postopku (tretji odstavek 165. čl. ZPP).

Op. št. (1): Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi šlo za stroške, povzročene z novo, kasneje nastalo škodo.