Jedro

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da preneha delavcu delovno razmerje s pravnomočnostjo sodbe, ker je bil sklep direktorja zakonit, sklep delavskega sveta pa nezakonit, ker tožnik na sejo ni bil pravilno vabljen. Na pritožbo obeh strank je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da preneha tožeči stranki delovno razmerje šest mesecev po pravnomočnosti sodbe. Revizijsko sodišče je revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je sodba nadomestila dokončno odločbo tožene stranke ter znaša rok, v katerem delavcu preneha delovno razmerje, šest mesecev po pravnomočnosti sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavi sklep delavskega sveta toženke z dne 10.4.1992, s katerim je bil zavrnjen tožnikov ugovor zoper sklep direktorja tožene stranke z dne 18.11.1991, na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerja. Sodišče je vzdržalo v veljavi sklep direktorja in je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje traja, razen obdobja delovnega razmerja sklenjenega za določen čas pri drugem delodajalcu od 1.5.1994 do prenehanja tega delovnega razmerja, vse do pravnomočne rešitve te sporne zadeve.

Razsodilo je tudi, da je dolžna toženka povrniti tožniku stroške postopka, višji zahtevek tožnika pa je zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožbo toženke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožnika pa je delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je besedilo "vse do pravnomočne rešitve te sporne zadeve" nadomestilo z besedilom " šest mesecev po pravnomočnosti sodbe v tem delovnem sporu". Razsodilo je tudi, da je dolžna toženka povrniti tožniku stroške pritožbe, toženka pa trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil toženec pravočasno revizijo in dopolnitev revizije zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 385. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90) in predlagal, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi v obsegu vložene revizije razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so revizijski stroški nadaljni stroški postopka. V obrazložitvi revizije je navajal, da sta bila tožnik in njegova pravna pooblaščenka, v skladu z uveljavljeno prakso, preko oglasne deske obveščena o seji delavskega sveta, na kateri je bilo odločeno o pritožbi tožnika zoper sklep direktorja, na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje. O seji delavskega sveta sta bila dejansko obveščena, saj se je tožnik tudi v času bolniškega staleža večkrat zadrževal v toženkinih prostorih. Sodišči nista upoštevali, da tožnik ni izpodbijal odločbe toženke z dne 28.10.1992, s katero je bil obveščen, da mu je na podlagi sklepa delavskega sveta z dne 10.4.1992 prenehalo delovno razmerje 28.10.1991. Prejel je visoko odpravnino ter se je posvetil obrtniškemu delu, kasneje pa se je zaposlil v ..., kjer je zaposlen še danes, kar kaže na to, da je sprejel dejstvo, da ni več delavec toženke. Delavec pa ne more biti zaposlen na dveh različnih delovnih mestih. V obrazložitvi dopolnitve revizije je navajal, da je v času postopka pri toženki še veljal zakon o sodiščih združenega del, po katerem so se smiselno uporabljale tudi določbe prvega do petindvajsetega poglavja ZPP. Iz smiselne uporabe teh določb ne izhaja, da opustitev osebnega vabljenja, ob izkazanem vabljenju po oglasni deski, predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Delavski svet je potrdil sklep direktorja, na podlagi katerega je tožniku prenehalo delovno razmerje in prisotnost tožnika na seji delavskega sveta sploh ni bila potrebna. Sodišči sta s svojima odločitvama umetno vzpostavili molk delavskega sveta, ki je odločil o ugovoru tožnika zoper sklep direktorja. Delovno razmerje bi moralo tožniku prenehati 14.3.1993, ne pa šele na polovici leta 1997. V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki je vložil odgovor na revizijo. Predlagal je zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

V reviziji ni navedeno, kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo sodišče druge stopnje. V okviru uradnega preizkusa v smeri bistvenih kršitev postopka pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v postopku ni bilo. Ostalih bistvenih kršitev pravdnega postopka pa sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti.

Sodišče druge stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Po prvem odstavku 104. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ima delavec pravico biti navzoč, ko se obravnava njegov ugovor, ter se izjaviti o dejstvih, pomembnih za odločanje. Ta pravica je zagotovljena, če je bilo delavcu pravilno poslano vabilo na obravnavo. Revizija navaja, da se je tožnik izmikal vročitvi prvostopnega sklepa, zato je bil vabljen po ustaljeni praksi preko oglasne deske. Tako vročanje pa je lahko zakonito le, če je bila predhodno poizkušena osebna ali nadomestna vročitev po drugi osebi. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da vročitev ni bila opravljena na tak način.

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povedalo, zakaj neizpodbijana odločba z dne 28.10.1992 nima nobenih pravnih posledic za tožnika in se revizijsko sodišče s temi razalogi strinja. Iz predloga za varstvo pravic, ki ga je v tem postopku vložil na sodišču, je razvidno, da je tožnik vedel, da je delavski svet 10.4.1992 zavrnil njegov ugovor in ker ni bil o odločitvi pravočasno pisno obveščen, je sprožil sodni spor. Okoliščina, da naj bi tožnik prejel visoko odpravnino, da je postal obrtnik in da se je zaposlil pri drugem delodajalcu, ne vpliva na ta postopek, saj delavec ni dolžan čakati na izid spora doma, ampak je celo dolžan zmanjšati škodo, ki bi mu nastala zaradi morebitnih nezakonitih sklepov pristojnih organov o prenehanju delovnega razmerja. Pri nadomestilu škode, ki jo bo morala toženka plačati tožniku, bo lahko uveljavljala zmanjšanje zneska za vse tiste zneske, ki jih je tožnik pridobil v času do prenehanja delovnega razmerja pri toženki, pri drugih delodajalcih ali kot samostojen obrtnik, ker ni bil pri toženki v delovnem razmerju.

Tako iz revizije kot tudi iz sodb obeh sodišč je razvidno, da je bil sklep direktorja tožene stranke z dne 18.11.1991 zakonit. Res je, da je bil, kot navaja revizija, zakonit že s samim dnem izdaje sklepa, vendar ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, po prvem odstavku 106. člena ZDR, zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. Ker je bil sklep delavskega sveta toženke nezakonit, ker tožniku ni bila zagotovljena pravica, da na seji sodeluje, je ta sklep nadomestila sodba sodišča prve stopnje, šest mesečni rok pa začne teči, ob smiselni uporabi določil prvega odstavka 36. e člena ZDR, šele s pravnomočnostjo sodbe sodišča prve stopnje. Glede na to, je sodišče druge stopnje utemeljeno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz njenega izreka.

V času izdaje sodbe sodišča prve stopnje je že veljal zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94), zato je sodišče prve stopnje upravičeno, na podlagi 2. točke prvega odstavka 24. člena ZDSS, nadomestilo nezakoniti sklep delavskega sveta s sodbo. Revizijska navedba, da sta sodišči s svojima odločitvama umetno vzpostavili molk delavskega sveta, ki je odločal o ugovoru tožnika zoper sklep direktorja, ni utemeljena. Po tem določilu sodišče razveljavi odločitev in samo odloči o pravici, obveznosti ali odgovornosti delavca, kadar ugotovi v sporih iz 23. člena (ZDSS), da je odločitev, ali ravnanje delodajalca, zoper katero se uveljavlja sodno varstvo, nezakonita, glede na naravo kršitve. Pri molku organa delodajalca se uporabi določba tretjega odstavka 24. člena v zvezi s tretjim odstavkom 23. člena ZDSS. Niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje ne omenjata molka organa, saj za to ni bilo razloga, ker je delavski svet o ugovoru odločil. Sodišči sta le odpravili napako, ki je bila v tem, da tožniku ni bilo, zaradi nevročitve vabila za sejo delavskega sveta, omogočeno sodelovanje v ugovornem postopku. Po izrecnem določilu zakona to pravico sodišče ima. Uporaba 1. točke prvega odstavka 24. člena ZDSS ni prišla v poštev, ker je bil sklep direktorja zakonit. Uporaba te točke bi prišla v poštev le, če bi delodajalec nedopustno posegel v tožnikove pravice.

Glede na povedano je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).