Jedro

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 4. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker tožnik ni bil zmožen za opravljanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V postopku je bilo sporno, ali je tožena stranka tožniku po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in ugotovljenih omejitvah pri delu v skladu z odločbo ZPIZ z dne 25. 9. 2015 lahko ponudila drugo ustrezno delo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožnikovi preostali delovni zmožnosti, ni imela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, za njeno razveljavitev, za ugotovitev, da delovno razmerje še traja, za poziv nazaj na delo ter za reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Zatrjuje bistveni kršitvi postopka iz 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z nezmožnostjo zagotovitve drugega ustreznega delovnega mesta tožniku v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Zatrjuje bistveno kršitev postopka, ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožnika po postavitvi novega izvedenca, ki bi lahko potrdil ali ovrgel navedbe tožene stranke, da za tožnika ni bilo mogoče najti ustrezne zaposlitve zaradi njegovih omejitev, ki jih ima kot invalid III. kategorije. Tožnik je kljub navajanju izvedenke še vedno prepričan, da je glede na svojo preostalo delazmožnost še vedno sposoben opravljati dela in naloge, kot so strojna izdelava tramov in upravljanje viličarja. Kolikor mu je znano, navedena dela niso povezana z znanji oziroma izkušnjami, ki jih ne bi imel. Meni, da je izvedenka dr. A.A. nekritično sledila izpovedi B.B., ki je bil direktor tožene stranke in je njegovo pričanje prirejeno za potrebe tožene stranke. Navaja, da je izvedenka na podlagi sistemizacije delovnih mest, ki jo je tožena stranka predložila sodišču, ugotovila, da so praktično pri vseh delovnih mestih pri toženi stranki omejitve glede dvigovanja in nošnje bremen. Po njegovem mnenju takšnih obremenitev na delovnih mestih strojna izdelava tramov in upravljanje viličarja dejansko ni in objektivno nikoli ne prihaja do takšnih obremenitev. Meni, da je že na podlagi splošno znanih podatkov mogoče nedvoumno ugotoviti, da takšnih obremenitev ni na vseh delovnih mestih, zlasti ne na delovnih mestih viličarista in strojne izdelave tramov, to pa bi morala izvedenka upoštevati. Ne ve, zakaj je takšna omejitev navedena v aktu o sistemizaciji. Navaja, da je iz ustno podanega mnenja izvedenke mogoče ugotoviti, da je zgolj zagovarjala svoje že podano mnenje. Meni, da je že na tej podlagi dokaz po postavitvi novega izvedenca utemeljen in smiseln, ker pa sodišče prve stopnje temu ni sledilo, je dejansko stanje vsaj nepopolno ugotovljeno, če že ne napačno, posledično pa je nepravilno uporabljeno materialno pravo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik bi namreč v pritožbi moral določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storil in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč.

7. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka niti s tem, da na predlog tožnika ni postavilo novega izvedenca. Tožnik se je zavzemal za postavitev novega izvedenca izključno zato, ker se vsebinsko ni strinjal z izvedenskim mnenjem postavljene sodne izvedenke dr. A.A., to pa po zakonu ni razlog za postavitev novega izvedenca. Enako velja za dejstvo, da je ustno sodna izvedenka izpovedovala enako kot v predhodnem pisnem mnenju. Glede na to je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da ni postavilo novega izvedenca medicine dela, prometa in športa.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 4. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ker tožnik ni bil zmožen za opravljanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V postopku je bilo sporno, ali je tožena stranka tožniku po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in ugotovljenih omejitvah pri delu v skladu z odločbo ZPIZ z dne 25. 9. 2015 lahko ponudila drugo ustrezno delo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožnikovi preostali delovni zmožnosti, ni imela. Na podlagi prepričljivega mnenja sodne izvedenke s področja medicine dela, prometa in športa je ugotovilo, da glede na tožnikovo izobrazbo mogoča dela pri toženi stranki ne glede na njihovo zasedenost niso ustrezna za tožnika oziroma niso skladna z njegovimi omejitvami zaradi invalidnosti III. kategorije po odločbi ZPIZ.

9. Pritožbena navedba, da bi lahko tožnik pri toženi stranki delal na delovnem mestu strojna izdelava tramov in upravljanje viličarja oziroma, da bi mu morala tožena stranka ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto, ni utemeljena. Sodna izvedenka je v izvedenskem mnenju z dne 7. 2. 2017 zapisala, da se delo na tem delovnem mestu opravlja na prostem in samo sede, kar ni skladno z omejitvami tožnika (hoja na kratke razdalje, hoja po ravnem terenu deloma sede deloma stoje), temu pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Priča B.B., ki je bil v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku direktor tožene stranke, pa je izpovedal, da je navedeno delovno mesto pri toženi stranki zasedeno. Glede na to ugotovitev tudi v primeru, da bi bilo to delovno mesto ustrezno za tožnika glede na omejitve iz odločbe ZPIZ, izpodbijana odpoved ne bi bila nezakonita zaradi neponudbe že zasedenega delovnega mesta tožniku.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost priče B.B.. Res je sicer, da je bil ta vsaj v času odpovedi tožniku zaposlen pri toženi stranki, vendar zgolj na podlagi navedene okoliščine, ni mogoče odreči verodostojnosti njegovemu pričanju. Njegova izpoved je, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržena dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Tožnik s pavšalno navedbo o tem, da je pričanje B.B., ki je (bil) direktor pri toženi stranki, prirejeno za potrebe tega postopka, ni omajal prepričljivosti dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je tudi sicer tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved navedene priče v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi.

11. Tožnik se zavzema zato, da bi sodišče oziroma po njegovem nalogu sodna izvedenka presojala, ali dejansko prihaja do obremenitev pri opravljanju del na posameznih delovnih mestih, ki jih ima tožena stranka opredeljene v aktu o sistemizaciji za posamezna delovna mesta (dvigovanje in nošenje bremen). Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izpovedi sodne izvedenke, da jo delodajalčeva izjava varnosti z oceno tveganja kot specialistko medicine dela zavezuje, saj sama ni pristojna za to, da bi presojala škodljivosti, ki neugodno vplivajo na zdravje delavcev na posameznih delovnih mestih. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je v zvezi z opisi delovnih mest in opredelitvami obremenitev na njih zavezujoča veljavno sprejeta sistemizacija. Prav tako jo je bila dolžna upoštevati tudi Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. V okviru individualnega delovnega spora o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti pa delovno sodišče ne more raziskovati, ali na katerem od delovnih mest pri toženi stranki (ki je gozdarsko podjetje) ne prihaja do obremenitev v obliki dvigovanja bremen nad določeno težo in podobno.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.