Jedro

Če se vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem kot posledico na glavni obravnavi izvedenih dokazov (da je obsojenka od oškodovanca na opisan goljufiv način z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist izmamila denar), ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenka se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 28.11.2008 obsojenko spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen dveh mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da v roku desetih mesecev od pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu premoženjskopravni zahtevek v znesku 4.010,00 EUR. Oprostilo jo je plačila stroškov kazenskega postopka, v plačilo pa ji je naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18.2.2009 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo; obsojenko pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik dne 9.4.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. in 4. točko prvega odstavka 372. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP) in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zahtevi navaja, da dejanje, ki naj bi ga obsojenka storila, nima elementov kaznivega dejanja. Sodišče prve in druge stopnje nista obrazložili sodbe v smislu dokazovanja kaznivega dejanja goljufije, dokazati bi morali naklep obsojenke. Zmotni sta sodbi, da je obsojenka sebi pridobila protipravno premoženjsko korist, saj če je pridobila korist, jo je svojemu sinu, zoper katerega pa oškodovanec ni vložil ovadbe niti od sina ni zahteval povračila. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenka in njen zagovornik seznanjena dne 19.5.2009 ter se je zagovornik o odgovoru pisno izjavil dne 22.5.2009. B-1 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-2 5. Navedbam obsojenkinega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bil z izpodbijano sodbo prekršen kazenski zakon, ni mogoče pritrditi. Vložnik očitek utemeljuje s tem, da dejanje, ki ga je storila obsojenka, nima elementov kaznivega dejanja, ko je oškodovanec 12.2.2008 podal prijavo, noben od dolžnih zneskov praktično ni zapadel. Znesek 1.000,00 EUR je oškodovanec obsojenki izročil ne kot posojilo, temveč kot prostovoljno darilo tako zanjo kot za njenega sina, zato ta znesek ne more predstavljati niti posojila niti zneska, za katerega bi naj oškodovanca ogoljufala. Oškodovanec je na račun obsojenkinega sina 11.12.2007 nakazal 3.010,00 EUR, ker je želel pomagati obsojenkinemu sinu, ki je lastnik hiše. 6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obsojenka z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznana za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Kot izhaja iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe je obsojenka dejanje storila tako, da je z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist spravila oškodovanca z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljala, da ji je v novembru 2007 posodil 1.000,00 EUR, pri tem pa se zavezala, da mu bo denar vrnila najkasneje do božiča 2007, ko bo prejela plačilo za honorarno delo, denarja pa mu ni vrnila in tega namena že ob sklenitvi dogovora ni imela, saj ni bila nikjer zaposlena in ni prejela nobenega honorarja; v decembru 2007 pa prosila, da ji posodi denar za plačilo izgradnje kanalizacije v znesku 3.010,00 EUR, kar se mu je zavezala vrniti v treh obrokih, in sicer prvi obrok februarja 2009 in se zavezala posredovati mu številko računa Krajevne skupnosti R., na katero bo oškodovanec za potrebe popravila kanalizacije nakazal denar in ga s tem spravila v zmoto in zapeljala, da ji je denar za stroške kanalizacije 11.12.2007 nakazal na račun, ki mu ga je posredovala, ki pa je bil dejansko račun njenega sina in ne račun krajevne skupnosti, kot se je zavezala, pri čemer mu sama kasneje posojenega denarja ni vrnila, tega namena pa že od vsega začetka ni imela, saj se pozneje na oškodovančeve prošnje za vrnitev denarja ni odzivala, bila je brez zaposlitve in brez denarnih sredstev. Po oceni Vrhovnega sodišča navedeni opis kaznivega dejanja vložniku ne daje nobene podlage za očitek kršitve kazenskega zakona, saj opis vsebuje vse znake obsojenki očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Kolikor pa se vložnik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem kot posledico na glavni obravnavi izvedenih dokazov, da je obsojenka od oškodovanca na opisan goljufiv način z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist izmamila denar (kar predstavlja težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti), nakazuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

7. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče bistveno prekršilo določbo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni "obrazložilo sodbe v smislu dokazovanja kaznivega dejanja goljufije", da bi sodišči "morali obrazložiti in tudi dokazati naklep obsojenke, da stori kaznivo dejanje goljufije na škodo oškodovanca, saj sama trditev, da si je obsojenka denar sposodila in ga ni vrnila, ni zadostna za obstoj kaznivega dejanja goljufije ter "da obsojenka še enkrat opozarja, da je oškodovanec nakazal denar na račun njenega sina in da je ta denar bil uporabljen za plačilo storitev za sina, pri čemer je oškodovanec izrecno navedel, da je denar nakazal zato, da bi pomagal obsojenkinemu sinu". Čeprav iz teh navedb jasno izhaja, da zagovornik s tem ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pa Vrhovno sodišče ugotavlja še, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenko spoznalo za krivo, povzelo vsebino obsojenkinega zagovora ter se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenkinega ravnanja. Iz obširnih razlogov sodbe je razvidno, da sodišče zagovora obsojenke, da ji oškodovanec ni izročil 1.000,00 EUR in da ji je znesek 3.010,00 EUR kot darilo nakazal na račun njenega sina, ne sprejema, temveč po izvedenem dokaznem postopku zaključuje, da je obsojenka v odnosu do oškodovanca ravnala z goljufivim namenom, kar kaže tudi obsojenkin premišljen način ravnanja, razviden iz elektronskih sporočil, ki so oškodovanca pripravila do posojila in ga spretno zavedla, da je denar nakazal namesto na račun krajevne skupnosti, kot sta se dogovorila, na račun njenega mladoletnega sina in ga je s tem oškodovala za skupno 4.010,00 EUR. Višje sodišče je v svoji sodbi v celoti soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb obsojenkinega zagovornika, jih presodilo in jih tudi ustrezno obrazložilo ter na strani 3 svoje odločbe odgovorilo tudi na navedbe zagovornika glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter jih obrazloženo zavrnilo.

C.

8. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenko, ki je brez premoženja, oprostilo plačila sodne takse kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.