Jedro

V zadevi ni izkazana procesna predpostavka, ki mora biti izkazana po določbah ZDSS-1 za vsebinsko obravnavo zadeve. To pa ne samo zato, ker gre za vtoževanje izplačila starostne pokojnine, ki ni niti priznana, ne odmerjena in o njej sploh ni bilo odločeno po predpisanem postopku, pač pa predvsem zato, ker ni procesne predpostavke za meritorno sojenje, zato je treba takšno tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 kot nedopustno zavreči.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožba zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati zneske starostne pokojnine od 21. 5. 2016 do vključno 31. 3. 2019 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zahtevo za starostno pokojnino poslal 26. 5. 2016 na pobudo socialne delavke v ZPKZ A. Zahteva je bila poslana preko zavoda, kar pomeni, da je vpisana v njegov osebni karton o oddani pošti. Te okoliščine je na naroku tudi navedel. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti samo pridobiti dokaz o poslani pošti in tudi odrediti zaslišanje socialne delavke zavoda, če bi to štelo za pomembno. Prepričan je, da je nekdo na ZPIZ Slovenije naredil napako in štel, da je vloga za priznanje starostne pokojnine vložena 18. 9. 2019, ko je poslal prošnjo, da preverijo, ali sploh izpolnjuje pogoj 15 let delovne dobe. ZPIZ Slovenije je ugotovil, da je oba pogoja za starostno pokojnino izpolnil že 21. 5. 2016, vendar so njegovo zahtevo vloženo na ZPIZ Slovenije dne 26. 5. 2016 očitno pozabili odstopiti krajevno pristojnemu oddelku v A. Ker na svojo vlogo z dne 26. 5. 2016 ni dobil odgovora, je bil prepričan, da ne izpolnjuje zahtevanega pogoja 15 let delovne dobe. Na pobudo socialne delavke v ZPKZ je na ZPIZ Slovenije istočasno poslal zahtevo za priznanje pravice do invalidnine. Dne 19. 9. 2019 ni vložil nobenega zahtevka za priznanje pravice do starostne pokojnine. Njegovi zahtevi z dne 19. 9. 2019 sta bili prošnja, da ZPIZ Slovenije preveri, ali izpolnjuje pogoj 15 let zavarovalne dobe in zahteva na obrazcu, da tožena stranka oceni telesno okvaro in mu prizna pravico do invalidnine.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP.

5. V obravnavanem primeru tožnik s tožbo uveljavlja izplačilo zneskov pokojnine od 21. 5. 2016 do vključno 31. 3. 2019. Kot je izrecno pojasnil na naroku pa ne izpodbija odločbe toženca z dne 13. 1. 2020, s katero je odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 242,50 EUR na mesec od 1. 4. 2019 dalje.

6. V prvem odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta, ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

7. V drugem odstavku citirane določbe pa je določeno, da socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno.

8. Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec z odločbo z dne 13. 1. 2020 odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 242,50 EUR na mesec od 1. 4. 2019 dalje. Zoper citirano odločbo tožnik ni vložil pritožbe in tudi toženec ni dal nobene drugostopne odločbe glede pravice do starostne pokojnine.

10. Socialni spor ni klasična pravda po ZPP, pač pa meritorno sojenje o zakonitosti odločitev iz predsodnega postopka. Vprašanje izplačila starostne pokojnine za obdobje od 21. 5. 2016 do vključno 31. 3. 2019, o čemer v predsodnem postopku sploh ni bilo odločeno, ne more biti predmet direktnega sodnega varstva pred sodiščem, ki odloča o socialnih sporih. Predmet socialnega spora bi bila lahko presoja dokončne odločbe toženca, s katero bi bilo odločeno o izplačevanju starostne pokojnine.

11. Za odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pristojen ZPIZ Slovenije, kot pooblaščeni nosilec in izvajalec zavarovanja. V skladu z 11. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Sodno varstvo pravic po tem zakonu pa lahko zavarovanec uveljavi v roku 30 dni od vročitve odločbe, izdane na drugi stopnji (171. člen ZPIZ-2).

12. Glede na takšno pravno ureditev uveljavljanja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je tožbo o pravici do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 171. členu ZPIZ-2 in 72. členu ZDSS-1 mogoče vložiti le v 30 dneh od prejema dokončne upravne odločbe.

13. V zadevi ni izkazana procesna predpostavka, ki mora biti izkazana po določbah ZDSS-1 za vsebinsko obravnavo zadeve. To pa ne samo zato, ker gre za vtoževanje izplačila starostne pokojnine, ki ni niti priznana, ne odmerjena in o njej sploh ni bilo odločeno po predpisanem postopku, pač pa predvsem zato, ker ni procesne predpostavke za meritorno sojenje, je treba takšno tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 kot nedopustno zavreči. 14. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti predmetne postopkovne kršitve. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima pritožbeno sodišče v 6. alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitve določb postopka (drugi odstavek 347. člena ZPP). Ta določba sodišču druge stopnje sicer nalaga razpis pritožbene obravnave v primeru, če je kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa obravnava ni nujna za odstranitev takih kršitev postopka. Ob uporabi argumenta „a contrario“ pri razlagi določbe drugega odstavka 347. člena ZPP in upoštevaje jasen namen zakona, izražen zlasti z načelom pospešitve postopka, gospodarnosti in na splošno smotrnosti vodenja postopka, obravnava ni nujna za odpravljanje tistih postopkovnih kršitev, ki jih je glede na njihove značilnosti mogoče odpraviti tudi brez nje. Pritožbeno sodišče lahko ugotavlja, kakšen vpliv je imela kršitvena sodba. In če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi takšno kršitev lahko tudi odpravilo, in sicer brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen (tako Zobec v Pravdnem postopku: Zakon s Komentarjem, Ur. l. in GV založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, strani 441, 442 in 482). Navedeno pomeni, da je odpravo zadevne procesne kršitve, za katero niso potrebna procesna dejanja oziroma jo je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, dopustno sanirati že na seji pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je zato ob uporabi 6. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje po preizkusu zadeve po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je tožbo zavrglo.