Jedro

Ob izkazani visoki stopnji nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja in obtoženkini vztrajnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj zoper premoženje, so zagovorničini pomisleki o nezmožnosti ponovitve kaznivega dejanja, neutemeljeni.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom, izdanim na podlagi sedmega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ugotovilo, da so za obtoženo I. N., tudi po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila spoznana za krivo kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem in prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), podani razlogi za pripor iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila obtoženkina zagovornica. Zagovornica pritožbenega razloga ne navaja, iz navedb v pritožbi pa izhaja, da uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je drugostopenjsko sodišče navedlo konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je pri obtoženki še vedno podana tako visoka stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, da jo je mogoče odvrniti le s priporom. Ni se mogoče strinjati z zagovornico, da je sklep sodišča druge stopnje pavšalen in neobrazložen in da ne vsebuje objektivnih ter subjektivnih okoliščin, pomembnih za presojo nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja in s tem pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Te okoliščine je sodišče druge stopnje ugotovilo. Pravilno je presodilo, da način izvršitve kaznivega dejanja, ki naj bi ga obtoženka storila v času od septembra 2007 do julija 2011 (objektivna okoliščina), v povezavi z dejstvom, da je dejanje obtoženka izvrševala v času, ko je tekel zoper njo kazenski postopek po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 1853/2010 za nadaljevana kazniva dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1 in ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, ki jih je obtoženka storila v obdobju od marca 2002 do oktobra 2004, utemeljuje sklepanje o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Dejstvo, da je obtoženka sedaj obravnavano dejanje izvrševala v času, ko je tekel zoper njo drug kazenski postopek, je pravilno povezalo še z drugimi subjektivnimi okoliščinami pri obtoženki kot so: da ni zaposlena, da nima sredstev za preživljanje in da je pri izvrševanju dejanj zoper premoženje pokazala kar visoko stopnjo vztrajnosti. Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklep o realni in konkretni nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Sklep ima razloge o odločilnih dejstvih, pomembnih za presojo, da je priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pri obtoženki še vedno podan. Navedenega ne morejo omajati pritožničine navedbe, da obtoženka ne more ponoviti kaznivih dejanj, ker ne more dobiti več zaposlitve, kjer bi lahko upravljala s financami, in da so ji bili ob hišni preiskavi odvzeti računalnik, vsi UBS ključki ter listine, ki jih je imela na domačem naslovu. Ob izkazani visoki stopnji nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja in obtoženkini vztrajnosti pri izvrševanju dejanj zoper premoženje, so zagovorničini pomisleki o nezmožnosti ponovitve kaznivega dejanja, neutemeljeni.

5. Strinjati se je mogoče z navedbami zagovornice, da je lahko svoboda nekoga omejena le v okviru zakonskih pogojev, kot določa Ustava. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave RS se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ob ugotovljeni visoki stopnji nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja z odločbo sodišča (sklepom senata višjega sodišča), ki ogroža varnost drugih, saj napada njihovo premoženje, je tako tudi zadoščeno pogoju, da je pripor neogiben ukrep za odvrnitev nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ter kot najhujši poseg v osebno svobodo, tudi v razumnem sorazmerju s težo dejanja, ki se očita obtoženki.

6. Po navedenem je Vrhovno sodišče pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).