Jedro

Stroški izvršitelja so stroški izvršilnega postopka (292. čl. ZIZ), o višini stroškov, ki se povrnejo pa odloči sodišče (7. odst. 38. čl. ZIZ). Iz tega izhaja, da izvršilno sodišče mora odločiti o zahtevi za povrnitev stroškov - tudi o takšni zahtevi izvršitelja. Vodilo pri odmeri stroškov pa mu mora biti potrebnost stroškov. Ne glede na to, da določilo 38. čl. ZIZ ureja zlasti razmerje med strankama izvršbe, kriterij potrebnosti stroškov izvršbe velja tudi za sodnega izvršitelja, saj mora njegove stroške kot del izvršilnih stroškov nositi ena od strank postopka, upoštevajoč pravila 38. čl. ZIZ in glede na 15. čl. ZIZ smiselno tudi pravila ZPP. Nobenega dvoma torej ne more biti, da sodišče odmeri izvršitelju stroške po njegovi zahtevi in da priglašene stroške preveri z vidika potrebnosti kot tudi, ali je njegova prijava v skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom. Odmera stroškov izvršitelja: od vrednosti glavnice, stroškov kilometrine, izračuna obresti in rubeža.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izvršiteljici poleg stroškov, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje, prizna še 7.456,00 SIT. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izvršiteljici priznalo 1.200,00 SIT izvršilnih stroškov, v presežku pa njeno zahtevo za povrnitev stroškov zavrnilo ter ustavilo izvršbo. Zoper odmero stroškov (konkretno zoper 2. tč. izreka sklepa, s katero je bila delno zavrnjena njena zahteva za povrnitev stroškov) se pritožuje izvršiteljica. Navaja, da izvršitelj izterja glavnico, zamudne obresti in vse ostale stroške. Narediti mora vse, da izterja celoten znesek, ki gre upniku po sklepu o izvršbi. Sodišče napačno ugotavlja, da rubež ni bil opravljen, saj je v poročilu jasno zapisano, da je bil opravljen. Sodišče zavrača dejstva, ki jih navaja izvršitelj in diskreditira njegovo delo. Izvršitelj je oseba javnimi pooblastili, ki je odgovorna za opravljanje svoje službe in je dolžna ravnati skladno z zakonom in pravilnikom. Ker je že v poročilu zapisano, da je bil opravljen rubež, ni potrebe po dodatnem strošku kopij zapisnika. V tarifi ni določeno, da lahko izvršitelj zaračuna kopije, ki jih sodišče zahteva, hkrati pa sodišče ne priznava tega stroška, ker ni določen s tarifo in tudi ni pravne podlage, da se zahteva od izvršitelja dodatne kopije. Ne priznajo se stroški izračuna obresti, kar ni logično, saj je višina terjatve, ki jo mora izvršitelj izterjati jasno zapisana v prvi vrsti stroškovnika, ki je bil predložen sodišču. Nikjer pa ni zakonske podlage, da zahteva sodišče od izvršitelja kopije izračuna obresti, ki ga izvršitelj naredi v interesu, da bo vedel, za kakšno višino mora rubiti premičnine. Sodišče je zavrnilo stroške vabila upniku, kot da rubež ni bil razpisan. V poročilu piše, da je bil rubež opravljen, kar pomeni, da je moral biti upnik navzoč, drugače izvršitelj ne bi smel opraviti rubeža. Sodišče je tudi zavrnilo strošek računa podjetja Morost izhajajoč iz 1. odst. 155. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, kar pa je materialnopravno zgrešeno, saj izvršitelj ni stranka v izvršilnem postopku, pač pa oseba z javnimi pooblastili, ki neposredno opravlja posamezna dejanja izvršbe ali zavarovanja. Oba citirana člena pa sta namenjena regulaciji pravic strank v postopku in ne izvršitelju. Predlaga pritožbenemu sodišču, da ugotovi, ali je okrajno sodišče sploh pristojno odločati o stroškovniku izvršitelja, saj take določbe v ZIZ ni. Člen 38 ZIZ v zadnjem odstavku določa, da mora o višini stroškov, ki se povrnejo, sodišče odločiti najkasneje v treh dneh, nikjer pa ni določeno, da ima sodnik pravico odločati o višini samih stroškov izvršitelja. Predlaga, da se ji priznajo stroški v skladu s priloženim stroškovnikom v višini 28.754,08 SIT. Pritožba je delno utemeljena. Stroški izvršitelja so stroški izvršilnega postopka (292. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ), o višini stroškov, ki se povrnejo pa odloči sodišče (7. odst. 38. čl. ZIZ). Iz tega izhaja, da izvršilno sodišče mora odločiti o zahtevi za povrnitev stroškov - tudi o takšni zahtevi izvršitelja. Vodilo pri odmeri stroškov pa mu mora biti potrebnost stroškov. Ne glede na to, da določilo 38. čl. ZIZ ureja zlasti razmerje med strankama izvršbe, kriterij potrebnosti stroškov izvršbe velja tudi za sodnega izvršitelja, saj mora njegove stroške kot del izvršilnih stroškov nositi ena od strank postopka, upoštevajoč pravila 38. čl. ZIZ in glede na 15. čl. ZIZ smiselno tudi pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nobenega dvoma torej ne more biti, da sodišče odmeri izvršitelju stroške po njegovi zahtevi in da priglašene stroške preveri z vidika potrebnosti kot tudi, ali je njegova prijava v skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju Tarifa). Izvršilno sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno citira določilo 54. in 56. čl. Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik), po katerih mora izvršitelj po opravi vseh dejanj v posamezni zadevi izvršbe ali zavarovanja o opravi posameznih dejanj, za sodišče brez odlašanja sestaviti pisno poročilo, ki se praviloma poda tako, da izvršitelj predloži zapisnike, ki jih je sestavil pri opravi posameznih dejanj v skladu s tem pravilnikom. Iz poročila, ki ga je podala izvršiteljica v tej zadevi, je razvidno, da je bil opravljen rubež, sodišče pa ji teh stroškov ni priznalo. Poročilu izvršiteljca kljub dolžnosti iz 56. čl. Pavilnika res ni priložila zapisnika o rubežu, temveč šele pritožbi. Te dožnosti je ne opravičuje dejstvo, ki ga poudarja v pritožbi, namreč, da ji stroški fotokopiranja s tarifo niso priznani. Njena dolžnost je, da sodišču poroča, kot ji nalaga Pravilnik, pri čemer vsako posamezno opravilo seveda ne more biti stroškovno priznano (tako tudi ne npr. sestava poročila), sicer pa že sama cena storitve rubeža med drugim zajema tudi sestavo vseh potrebnih zapisnikov in zapisov (2. odst. tar. št. 1). Vendar pa bi moralo izvršilno sodišče, če je glede na kasnejši umik izvršilnega predloga dvomilo v pravilnost poročila, izvršiteljico pozvati, da predloži popolno poročilo v skladu z določilom 56. čl. Pravilnika. Izvršiteljica se torej utemeljeno pritožuje, da ji sodišče stroškov za opravljeno dejanje ni priznalo. Določilo 291. čl. ZIZ daje podlago izvršitelju za plačilo za njegovo delo in povračilo stroškov v zvezi z opravljenim delom in napotuje na Tarifo. Po njenem 9. čl. se za odmero izvršiteljske storitve po vrednosti predmeta uporabi vrednost terjatve, ki jo je v posamezni izvršilni zadevi ugotovilo sodišče. Za ugotovitev te vrednosti je torej pooblaščeno sodišče, medtem ko načina ugotovitve vrednosti terjatve, ki jo je treba realizirati v izvršbi, ne Tarifa ne ZIZ ne določata. Po določilu 15. čl. ZIZ tako pride v poštev smiselna uporaba določb ZPP, ki kot vrednost spornega predmeta določa le vrednost glavnega zahtevka, medtem ko se druge stranske terjatve ne upoštevajo, razen če se uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. čl. ZPP). Enak način ugotavljanja vrednosti terjatve velja tudi v Zakonu o sodnih taksah, odvetniški in notarski tarifi in po povedanem ni razlogov, da ne bi veljal tudi za odmerjanje izvršiteljskih storitev. Za rubež je zato pritožbeno sodišče izvršiteljici po tar. št. 1 priznalo 4.000,00 SIT (100 točk). Izvršiteljica je priglasila tudi stroške po računu Morost d.o.o. za fizično pomoč pri dejanjih izvršbe. Kot je razvidno iz rubežnega in cenilnega zapisnika, so bile zarubljene stvari puščene v hrambi pri dolžniku in prevoz ali drugačna fizična pomoč pri rubežu nista bila potrebna. Ker storitev tretjih oseb pri dejanjih izvršbe ni bila potrebna, so potemtakem nepotrebni in zato neutemeljeni tudi priglašeni stroški za to storitev. Tudi v izvršbi je namreč treba zasledovati načelo ekonomičnosti in poplačilo upnika doseči s čim manjšimi stroški (1. odst. 11. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Pač pa pritožbeno sodišče sodi, da je izvršiteljica upravičena do stroškov kilometrine (6. čl. Tarife), kot ti izhajajo iz istega računa v višini 2.456,37 SIT oziroma 2.456,00 SIT, zato je njeni pritožbi tudi v tem delu ugodilo. Po določilu 1. odst. 69. čl. Pravilnika se v primeru, če ima upnik pravico do obresti, dan, ko prenehajo teči, pa ni datumsko določen, obresti obračunajo do dne, ko se opravi rubež. To od izvršitelja zahteva, da v takem primeru naredi obračun obresti, da dobi pregled nad tem, v kakšnem obsegu je treba napraviti rubež. Ne glede na to, da ga izvršiteljica ni predložila, ga je morala opraviti, da ga je res, pa kaže njen zapis vrednosti terjatve, obračunane z zamudnimi obrestmi v stroškovniku. Ker Tarifa za to storitev predvideva plačilo v stalnem znesku 25 točk (2. alinea tar. št. 11), je pritožbeno sodišče v tem delu njeni pritožbi ugodilo in ji priznalo še dodatnih 1000,00 SIT. Izvršiteljca zahteva tudi povrnitev stroškov poštnine za vabilo na rubež. Po tar. št. 1 cena rubeža med drugim zajema tudi vsa običajna pripravljalna dejanja. Vabljenje na rubež nedvomno predstavlja pripravljalno dejanje, za katerega torej izvršiteljica ni upravičena do povrnitve posebnih stroškov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izvršiteljičini pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi določila 3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ spremenilo tako, da je upnici poleg že priznanih stroškov priznalo še stroške rubeža (4.000,00 SIT), kilometrino (2.456,00 SIT) in stroške izračuna obresti (1.000,00 SIT), v preostalem delu pa je njeno pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).