Jedro

Sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da uporaba traktorja, kot je bila v konkretnem primeru ugotovljena, ni krita z obveznim zavarovanjem v prometu, saj ne predstavlja uporabe vozila po 15. členu ZOZP. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na sodbo Sodišča EU, C-514/16 z dne 28. 11. 2017.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 185.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2014 dalje do plačila ter plačilo mesečne rente v znesku 250,00 EUR od 27. 9. 2016 dalje tako, da dospele obroke tožena stranka plača v enkratnem znesku v roku 15 dni po prejemu sodbe, ostale pa ob dospelosti najkasneje do 15. dne v tekočem mesecu, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva dospelosti vsakega posameznega zneska do plačila (I. točka sodbenega izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti odmerjene potrebne pravdne stroške v višini 820,95 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka sodbenega izreka).

2. Proti sodbi se tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da se je tožnik poškodoval 23. 8. 2013, ko je žagal drva z žago, ki je bila priključena na traktor in se je slednji nepričakovano premaknil ter pri tem premaknil tudi žago, zaradi česar je prišlo do situacije, da je eden izmed naloženih sekancev priletel tožniku v glavo in ga hudo poškodoval. Odločitev o tožbenem zahtevku je osredotočilo na interpretacijo pojma ″uporaba vozila″ po Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2009/103/ES (v nadaljevanju Direktiva), v kateri je bila kodificirana tudi Direktiva Sveta 72/166/ES. Izpostavlja 3. in 5. člen Direktive ter navaja, da iz teh določil Direktive, nikakor ne izhaja namen, da bi se posameznika izključilo iz zavarovalnega kritja, sploh pa ne brez drugačnega zagotovila plačila odškodnine. Izpodbijana sodba je iz tega razloga kontradiktorna in tudi v nasprotju s samim smislom tovrstnih zavarovanj in pa tudi namenom, ki mu sledi Direktiva. Nadalje pritožba izpostavlja 16. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in navaja, da je sodišče prve stopnje potrdilo, da predmetni traktor spada v okvir vozila, kot ga definira navedena zakonska določba, saj ima urejeno prometno dovoljenje, obenem pa gre izpostaviti, da se je tudi v predmetnem škodnem dogodku uporabljal skladno z njegovo običajno rabo, ta pa je lahko kot prevozno sredstvo, še bolj pogosto pa kot delovni stroj, česar pa sodišče prve stopnje nepravilno ni ugotavljalo oziroma ni ugotovilo popolno. Tožena stranka nikoli ni zatrjevala niti dokazala, da se predmetni traktor ne bi uporabljal v skladu z njegovo običajno rabo. Pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja bi namreč nedvomno omogočale zaključek, da je do predmetnega škodnega dogodka prišlo pri uporabi vozila, skladni z običajno funkcijo tega vozila, česar sodišče nepravilno ni storilo. Nadalje pritožba izpostavlja 15. člen ZOZP in navaja, da je zmotna interpretacija sodišča, saj iz te določbe nikakor ne izhaja, da morebiti običajna raba traktorja ne bi zajemala tudi njegove uporabe kot delovnega stroja. Po mnenju tožeče stranke gre za preširoko zastavljen okvir omejitve oziroma neuporabe predmetnega zavarovanja, s katerim se močno posega v pravice posameznikov. To še toliko bolj, če posamezniki tovrstna zavarovanja za traktorje, kot je to storil tudi tožnik, sklepajo v dobri veri, da bodo kot uporabniki traktorja z vsemi pripomočki in stroji zavarovani v vseh treh primerih. Priča J. M. je izpovedala, da je bilo ob sklenitvi zavarovalne police njej in tožniku zagotovljeno, da imata zavarovano vse, kar nima lastnega pogona in je priklopljeno na traktor. Nadalje pritožba izpostavlja, da Obligacijski zakonik (OZ) v 953. členu določa, da je zavarovalnica dolžna povrniti škodo, nastalo po naključju ali po krivdi zavarovalca, zavarovanca ali zavarovalnega upravičenca, razen če je glede določene škode taka njena obveznost v zavarovalni pogodbi izrecno izključena. Tovrstnih izključitev, ki bi bile glede na interpretacijo pojma ″uporabe vozila″, pa tožena stranka ni uveljavljala in tudi ne izhajajo iz splošnih pogojev obveznega zavarovanja. Tako je sodba nepravilna in protispisna. Upoštevati je treba tudi namen zavarovanj, kot izhaja tudi iz Direktive. Slednja namreč v 14. členu opredeljuje npr. celo, da je treba določiti organ, ki bo jamčil, da oškodovanec ne bo ostal brez odškodnine, če bo nesrečo povzročilo nezavarovano ali neznano vozilo. Torej je v tako ekstremnih primerih, ko gre za neznano ali nezavarovano vozilo, potrebno poskrbeti za ustrezno zadoščenje oškodovancev. V danem primeru pa je z izpodbijano sodbo sodišče storilo prav nasprotno in je ob nepravilni uporabi materialnega prava neutemeljeno zožilo oziroma celo prezrlo pojem običajne rabe traktorja, s čimer je hudo poseglo v tožnikove pravice kot oškodovanca. Tožeča stranka navaja, da iz previdnosti uveljavlja tudi bistveno kršitev postopka, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju prič in po pribavi izvedenskega mnenja, s čimer je tožnik dokazoval svoje tožbene navedbe. S predpostavko, da bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, to pa je tako, kot navaja pritožba, bi tudi s pravilno izvedbo predlaganih dokazov lahko sprejelo vsebinsko utemeljeno odločitev. Glede uveljavljene nepravilnosti in neutemeljenosti izpodbijane sodbe v I. točki njenega izreka, tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge tudi zoper II. točko izreka, ki se nanaša na povračilo stroškov postopka. Slednji bi namreč ob materialnopravno pravilni sodbi v plačilo zagotovo padli na toženo stranko. Stališče pritožbe je, da je glede na izkazanost dejanskih okoliščin predmetnega škodnega dogodka potrebno razlagati pojem uporabe vozila v smislu običajne rabe vozila, kar pa je pri traktorju nedvomno tudi njegova uporaba kot delovnega stroja, vsled čemur bi tako naslovno sodišče moralo tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Zmotna uporaba materialnega prava se v izpodbijani sodbi kaže predvsem vsled pomanjkljive interpretacije pojma ″običajne rabe traktorja″ za katero ne more biti sporno, da zajema tako funkcijo prevoznega sredstva kot tudi funkcijo delovnega stroja. V primeru dvoma o uporabi pojma uporabe vozila pa pritožba predlaga, da sodišče naslovi na Sodišče EU zahtevo po interpretaciji pojma ″običajne rabe traktorja″ v povezavi s pojmom ″uporabe taistega vozila″, saj se pritožniku utemeljeno poraja dvom, da bi v primeru drugačne interpretacije, kot obrazloženo s predmetno pritožbo, pri zavarovanjih traktorjev in njegovih delovnih strojev prihajalo do številnih kršitev pravic oškodovancev, kot je primer tudi v predmetni zadevi. Pritožba predlaga, da ji sodišče druge stopnje ugodi in priglaša tudi stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka obrazloženo nasprotuje pritožbenim razlogom. Pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in se obrazloženo zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbah prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je izvedlo v točki 3 obrazložitve sodbe tudi povzete dokaze, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen, ker je zaključilo, da škoda, za katero tožeča stranka zahteva odškodnino, ki je posledica uporabe vozila, kot je bila ugotovljena, ni zajeta z obsegom kritja iz zavarovalne pogodbe, saj takšna uporaba traktorja ne predstavlja uporabe vozila v pomenu 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP).

7. Pritožbeno niso sporne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval 23. 8. 2013, ko je žagal drva z žago, ki je bila priključena na traktor, ta pa je bil delujoč, v prostem teku in je poganjal žago, traktor se je nahajal na rahlo visečem terenu in se je med žaganjem nepričakovano premaknil nekoliko nazaj, tožnik pa je pri tem spustil drvo in mu je eden izmed sekancev priletel v glavo in ga hudo poškodoval. Pritožbeno tudi ni sporno, da je tožnik uveljavljal odškodnino na podlagi s toženko sklenjene pogodbe za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (po polici VZ0002798813 z dne 31. 5. 2013), katere sestavni del so tudi Splošni pogoji AO-10-2, sklenitelj zavarovanja oziroma zavarovalec pa je bil tožnik.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo in interpretiralo določbo 15. člena ZOZP, ki določa, da mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari (zavarovanje avtomobilske odgovornosti), razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz, pri čemer mora biti zavarovanje avtomobilske odgovornosti pri uporabi vozil, registriranih v Republiki Sloveniji, sklenjeno v skladu z določbami tega zakona.

9. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene dejanske okoliščine škodnega dogodka glede na zgoraj navedeno materialnopravno zakonsko določbo ter glede na sklenjeno obvezno zavarovanje v prometu, ki je podlaga tožbenemu zahtevku tožeče do tožene stranke, v okviru uporabe materialnega prava pravilno interpretiralo pojem ″uporabe vozila″ in se pri tem tudi pravilno sklicevalo na Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2009/103/ES z dne 16. 9. 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju Direktiva), v kateri je kodificirana tudi Direktiva Sveta 72/166/EGS z dne 24. 4. 1972 (Direktiva Sveta o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti - Prva Direktiva). Pravilno je zaključilo, da pojem uporabe vozila ne v evropskem in ne v slovenskem pravnem redu ni natančneje definiran. Zato je ob interpretaciji tega pojma sodišču v pomoč tudi praksa Sodišča EU, sprejeta na podlagi sicer prej veljavne, a v sedanji pravni ureditvi kodificirane Direktive 72/166/EGS.1

10. Pritožbeno ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je skladno s 1. točko 1. člena Direktive (enako prej 1. točka 1. člena Prve direktive) in upoštevaje 16. člen ZOZP predmetni traktor spadal med vozila, za katera evropska in slovenska zakonodaja določata obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, za katerega je bila tudi sklenjena zavarovalna pogodba. Pri interpretaciji pojma ″uporabe vozila″ pa se je ob zgoraj že navedenem sodišče prve stopnje utemeljeno in tudi pravilno sklicevalo na prakso Sodišča EU in skladno z njo pravilno zaključilo, da ta pojem zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila, pri čemer se je oprlo na sodbo Sodišča EU C-162/13 z dne 4. 9. 2014.2 Ob tem pa je tudi pravilno zaključilo, da to pomeni, da obseg pojma ″uporabe vozila″ torej ni odvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se vozilo uporablja in da ta pojem zajema vsakršno uporabo vozila kot prevoznega sredstva, pri čemer pa je pri tako imenovanih mešanih vozilih (op. kamor spada tudi traktor), ki se lahko uporabljajo tako kot prevozno sredstvo ali kot delovni stroj, potrebno ugotoviti, ali se je takšno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo takšno vozilo udeleženo, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo, zaradi česar ta uporaba spada pod pojem ″uporabe vozila″ ali kot delovni stroj, zaradi česar zadevna uporaba ne more spadati pod navedeni pojem. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na sodbo Sodišča EU, C-514/16 z dne 28. 11. 20173, ki je v 42. točki obrazložitve tudi pojasnilo in s sodbo tudi razsodilo, da pojem ″uporabe vozila″ ne zajema primera, v katerem je bil poljedelski traktor udeležen v nesreči, pri čemer v trenutku, ko se je ta nesreča zgodila, njegova glavna funkcija ni bila v funkciji prevoznega sredstva, ampak da kot delovni stroj proizvaja pogonsko silo, potrebno za poganjanje v obravnavanem primeru črpalke za škropljenje herbicida.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tudi v konkretnem primeru traktor v trenutku nezgode uporabljal kot delovni stroj, in sicer izključno kot proizvajalec pogonske sile, potrebne za poganjanje žage, ki je bila priključena za rezanje drv, kar niti ni pritožbeno sporno, in torej ne kot prevozno sredstvo.

11. Sodišče prve stopnje se je tudi po presoji pritožbenega sodišča ob pritožbeno nespornih dejanskih ugotovitvah in okoliščinah nezgode pravilno in skladno s prakso Sodišča EU oprlo tudi na navedeno sodbo Sodišča EU C 514/16 ter pravilno tudi za konkretni primer interpretiralo pojem uporabe vozila in v tem okviru upoštevalo tudi rabo traktorja kot delovnega stroja, kar posebej izpostavlja pritožba, vendar pa pritožba ob tem spregleda navedeno sodbo Sodišča EU in interpretacijo ″uporabe vozila″ v tej sodbi, s katero je Sodišče EU še nadgradilo in dodatno (glede na sodbo C-162/13 z dne 4. 9. 2014) pojasnilo in interpretiralo pojem ″uporabe vozila″ ter izpostavilo, da pojem ″uporabe vozila″ ne zajema primera, v katerem poljedelski traktor, ki je bil udeležen v nesreči, v trenutku, ko se je ta zgodila, ni bil v glavni funkciji prevoznega sredstva, ampak v funkciji, da kot delovni stroj proizvaja pogonsko silo. Za temu primerljiv primer glede razlage pojma ″uporabe vozila″ pa gre tudi v obravnavani zadevi tožeče stranke proti toženi stranki.

12. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da uporaba traktorja, kot je bila v konkretnem primeru ugotovljena, ni krita z obveznim zavarovanjem v prometu, saj ne predstavlja uporabe vozila po 15. členu ZOZP. Ob pravilni in tudi s prakso Sodišča EU skladni interpretaciji pojma ″uporabe vozila″ pritožba tako ne more izpodbiti pravilnosti sprejetega materialnopravnega zaključka sodišča prve stopnje niti s sklicevanjem na določbi 3. in 5. člena Direktive, niti z očitkom, da sodišče prve stopnje pri tej interpretaciji ni upoštevalo običajne rabe traktorja kot delovnega stroja, saj slednje že ob zgoraj obrazloženem ne drži, kot tudi ne s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 953. člena OZ, pri čemer ni pritrditi pritožbi, da tožena stranka ni uveljavljala izključitvenega razloga glede na interpretacijo pojma ″uporabe vozila″. Tožena stranka je v pravdi pravočasno, že v odgovoru na tožbo glede na tožbene navedbe in zlasti tudi v drugi pripravljalni vlogi4, ugovarjala zavarovalnemu jamstvu tudi upoštevajoč razlago pojma ″uporabe vozila″, še bolj konkretizirano pa na prvem naroku za glavno obravnavo5, pri čemer je ob tem izrecno opozorila tudi na sodbo Sodišča EU C-514/16. V konkretnem primeru tudi ni šlo za nezavarovano ali neznano vozilo, zato pritožbeno sklicevanje na 14. člen Direktive ni utemeljeno.

13. Neutemeljena pa so nadalje tudi pritožbena sklicevanja na bistveno kršitev postopka, ki jo pritožba očita sodišču prve stopnje zato, ker je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju prič in pribavi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Pritožba ne konkretizira, katero postopkovno določbo je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov prekršilo in ne konkretizira, katero postopkovno kršitev po določbah 339. člena ZPP uveljavlja, zato pritožbeno sodišče tega pritožbenega očitka v smeri očitane bistvene kršitve postopka niti ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje pa je zavrnitev dokaznih predlogov v obrazložitvi sodbe tudi sicer obrazložilo z razumnimi in pravilnimi razlogi.

14. Pritožba tudi ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da gre za preširoko zastavljen okvir omejitve oziroma neuporabe predmetnega zavarovanja, s katerim se močno posega v pravice posameznikov. Sodišče prve stopnje je namreč pojem ″uporabe vozila″ interpretiralo, kot že obrazloženo, skladno z Direktivo Evropskega parlamenta in Svet 209/103/ES z dne 16. 9. 2009 in zlasti ob tem tudi skladno s prakso Sodišča EU. Pritožbeno sodišče pa tudi ni sledilo pritožbenemu predlogu za postavitev vprašanja Sodišču EU, saj je bilo za potrebe te pravdne zadeve po oceni pritožbenega sodišča na zastavljeno pravno vprašanje že odgovorjeno v sodbah Sodišča EU C-162/13 z dne 4. 9. 20146 in C-514/16 z dne 28. 11. 2017. 15. Pritožba obrazložene stroškovne odločitve vsebinsko ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh z glavno stvarjo v pritožbenem postopku, s katero pa ob zgoraj obrazloženem ni bila uspešna.

16. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, pritožbeno sodišče pa ob pritožbenem preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni zasledilo kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožeče stranke zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka mora zato, ker s pritožbo ni bila uspešna, na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo sicer zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka, vendar teh ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih, upoštevaje določbi prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP ni odločilo.

1 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 334/2015 z dne 25. 2. 2016 - točka 8. 2 Primerjaj 59. točko obrazložitve sodbe Sodišča EU C 162/13 z dne 4. 9. 2014, primerjaj pa tudi 31. in 34. točko sodbe Sodišča EU, C-514/16 z dne 28. 11. 2017. 3 Primerjaj točke 35, 36, 38 in 40 sodbe sodišča EU, C-514/16 z dne 28. 11. 2017. 4 Primerjaj točka 6 pripravljalne vloge tožene stranke z dne 20. 11. 2017. 5 Primerjaj zapisnik o glavni obravnavi z dne 13. 12. 2017. 6 Primerjaj tudi odločbo VS RS II Ips 415/2011 z dne 20. 10. 2014.