Jedro

Upravljavec je zavrnil seznanitev z zdravstveno dokumentacijo pacientke A.A., ker je pacientka podala prepoved posredovanja podatkov o zdravstvenem stanju vsem, razen članom strokovne ekipe in prosilec ne razpolaga s pooblastilom za seznanitev z osebnimi podatki pacientke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v zadevi seznanitve z lastnimi osebnimi podatki in zdravstveno dokumentacijo na podlagi 10. odstavka 41. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP) in 1. odstavka 248. člena ZUP o pritožbi tožnika zoper odgovor (upravljavca) Univerzitetnega kliničnega centra z dne 10. 2. 2010 odločila, da se pritožba tožnika z dne 8. 3. 2010 zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da jasno opisan oziroma povzet predmet prosilčevih zahtev izhaja iz zahteve z dne 20. 2. 2010, s katero je prosilec zaprosil za pridobitev določenih dokumentov, ki jih tožena stranka navaja v desetih točkah. Upravljavec je z dopisom z dne 10. 2. 2010 zavrnil seznanitev z zdravstveno dokumentacijo pacientke A.A., ker je pacientka 9. 2. 2009 podala prepoved posredovanja podatkov o zdravstvenem stanju vsem, razen članom strokovne ekipe in prosilec ne razpolaga s pooblastilom za seznanitev z osebnimi podatki pacientke. Podobno je upravljavec prosilčevo zahtevo zavrnil tudi dne 3. 3. 2010 (to je po vložitvi pritožbe). Z dopisom z dne 9. 2. 2009 je upravljavec prosilca pozval, da predloži pisno pooblastilo, iz katerega bo razvidno, da je A.A. prosilca izrecno pooblastila za vpogled v njeno zdravstveno dokumentacijo. Zahtevanega pooblastila prosilec upravljavcu ni predložil, kljub temu pa je od upravljavca še naprej zahteval, da mu posreduje navedene podatke, ter celo grozil s kazensko ovadbo. Prosilec je na pooblaščenca dne 8. 3. 2010 vložil predlog za izvedbo inšpekcijskega nadzora. Del te vloge je pooblaščenec obravnaval kot pritožbo, v kateri je prosilec zahteval, da pooblaščenec pridobi odgovore na zahtevana vprašanja, povezana z (ne)posredovanjem informacij. Čeprav je popis dokumentov povzet iz pritožbe, ga je pooblaščenec obravnaval kot natančen opis predmeta zahteve prosilca. Ne gre namreč za novo ali dodatno zahtevo, pač pa za natančnejši opis že zahtevanih dokumentov, saj je bil prosilec v pritožbenem postopku večkrat pozvan na dopolnitev vlog. Pooblaščenec je dne 10. 9. 2010 izdal odločbo št. 0710-56/2010/5, s katero je pritožbo prosilca v celoti zavrnil iz razlogov, ker prosilec za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo pacientke A.A. ni imel upravičenj po zakonu ali po volji pacientke.

2. Na strani 3 odločbe tožena stranka povzema vsebino obrazložitve Upravnega sodišča v zadevi I U 1335/2010-42 z dne 23. 11. 2011, s katero je sodišče prvotno odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

3. Pod točko 1. tožena stranka pravi, da je v konkretnem primeru sporno, ali zahtevani dokumenti sploh obstajajo in ali so glede obstoječih dokumentov izpolnjeni materialnopravni pogoji za uveljavitev pravice prosilca do seznanitve z zahtevanimi dokumenti na podlagi 41. člena ZPacP ali 30. člena ZVOP-1, bodisi v svojem imenu (lastna pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo ali osebnimi podatki pacientke ali pravica do seznanitve z lastno zdravstveno dokumentacijo in osebnimi podatki prosilca) ali v imenu pacientke A.A.. V primeru nastopanja v imenu pacientke, je sporno vprašanje obstoja upravičenj prosilca za seznanitev z zdravstveno dokumentacijo in osebnimi podatki pacientke A.A. (upravičenja lahko izvirajo iz zakonitega zastopanja, pooblastila ali neposredne pravice do odločanja o zdravstveni oskrbi po ZPacP). Z odločbo pooblaščenca št. 090-159/2009/1 (izdano po določbah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja- ZDIJZ) o nobenem od zahtevkov, ki so v obravnavi v tem pritožbenem postopku, ni bilo v celoti ali delno odločeno. Zadeva se je vsebinsko nanašala na druge dokumente, ki niso del zdravstvene dokumentacije ali drugih zbirk osebnih podatkov prosilca ali pacientke A.A. 4. Organ se nato sklicuje na 41. člen ZPacP in pravi, da poleg izhodiščne predpostavke, tj. obstoja zahtevane zdravstvene dokumentacije, morajo biti za uveljavitev pravice pacienta do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo izpolnjeni določeni materialnopravni pogoji. Pravico do seznanitve iz 41. člena lahko uresničuje pacient sam, njegov zakoniti zastopnik, njegov pooblaščenec ali oseba, ki namesto pacienta odloča o njegovi zdravstveni oskrbi. Pravica posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki je temeljna človekova pravica, določena v tretjem odstavku 38. člena Ustave RS. Ta pravica posameznika je konkretizirana v 30. členu Zakona o varstvu osebnih podatkov. Tožena stranka nato povzame, da bi bil prosilec lahko upravičen do zahtevanega gradiva na podlagi uveljavljanja: lastne pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki; pravice zastopanja (zakonito zastopanje ali pooblastilo) pri uveljavljanju pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, ki jo ima sicer pacientka A.A.; lastne pravice do seznanitve z lastno zdravstveno dokumentacijo; pravice zastopanja (zakonito zastopanje ali pooblastilo) pri uveljavljanju pravice do seznanitve z lastno zdravstveno dokumentacijo, ki jo ima sicer pacientka A.A.; pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo pacientke A.A., ki izvira iz upravičenj do odločanja o zdravstveni oskrbi privolitveno nesposobnega pacienta (oseba je v času pacientove privolitvene nesposobnosti upravičena do nadomestnega odločanja na podlagi zakona ali na podlagi predhodno izražene volje pacienta – v obeh primerih ima že po zakonu tudi pravico do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo pacienta).

5. Iz vlog, ki jih je prosilec posredoval po vložitvi zahteve in iz vsebine tožbe v upravnem sporu izhaja, da je prosilec imel v mislih vse zgornje podlage za seznanitev, zato se je pooblaščenec opredelil do vseh. Upošteval pa je tudi dejstvo, da prosilec nima pravice do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo pacientke ali njenimi osebnimi podatki niti na podlagi njene privolitve (privolitev namreč ni pooblastilo), kot posebne podlage. Pooblaščenec je pri ogledu in camera dne 1.3. 2012 ugotovil, da upravljalec ne razpolaga z dokumenti, ki jih v nadaljevanju našteva v 14 alinejah.

6. Teh dokumentov oziroma dokumentov, ki bi po vsebini lahko ustrezali zahtevkom prosilca, ni v zdravstveni dokumentaciji pacientke, prav tako pa jih tudi ni v ločeni zbirki dokumentov, ki se nanaša na obširno korespondenco s prosilcem. Poleg tega sta izjavo o neobstoju teh dokumentov podali ga. B.B., pooblaščenka za varnost in dr. C.C., ki je tudi sodelovala pri psihološki obravnavi pacientke. Pooblaščenec tudi meni, da ni podanih dejstev in okoliščin, ki bi zbujale dvom v resničnost ugotovljenih dejstev in danih izjav, saj upravljavec pri rednem izvajanju dejavnosti takih dokumentov ne ustvarja – gre namreč za dodatna pojasnila, razlage, stališča in druge odgovore, ki naj bi jih upravljavec ustvaril na pobudo prosilca v zvezi z obravnavo pacientke A.A.. Tovrstni dokumenti sicer lahko nastanejo na pobudo zunanjih oseb ali na lastno pobudo upravljalca, vendar v konkretnem primeru upravljavec takih dokumentov očitno in izdelal ali celo pridobil od drugih oseb. Tudi prosilec ni navedel prepričljivih dejstev ali predložil dokazov, iz katerih bi lahko izhajalo, da upravljalec z zahtevanimi dokumenti v resnici vendarle razpolaga. Pri ogledu in camera je bilo ugotovljeno, da upravljavec razpolaga le z določenimi dokumenti, ki predstavljajo predmet zahteve prosilca, in ki jih tožena stranka našteva v petih alinejah na strani 6 odločbe.

7. Pooblaščenec zato v nadaljevanju presoja, ali so glede teh dokumentov izpolnjeni pogoji za seznanitev s strani prosilca. Glede zahtevka za pridobitev kopije „izjave, ter informacijo, kdaj in pri kom je bila dana izjava in kdo so priče“, je bilo v postopku ugotovljeno, da gre lahko le za izjavo z dne 2. 9. 2009 pacientke A.A., s katero je prepovedala posredovanje osebnih podatkov oziroma dokumentacije drugim osebam, razen članom strokovne ekipe. Prosilec je najmanj v eni izmed vlog zatrjeval, da ne zahteva le podatkov in dokumentacije, ki se nanaša na drugo osebo (pacientko A.A.), ampak tudi na osebne podatke in zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša nanj. Torej je prosilec v tem delu, s sklicevanjem na iste pravne podlage (30. člen ZVOP-1 in 41. člen ZPacP), nastopal tudi v lastnem imenu. Pri ogledu in camera je bilo ugotovljeno, da določeni razpoložljivi dokumenti, ki so sicer predmet prosilčeve zahteve, niso zdravstvena dokumentacija prosilca in tudi ne vsebujejo osebnih podatkov, ki bi se nanašali na prosilca. Tožena stranka našteva te dokumente v štirih alinejah pod točko 3.2. 8. Glede osnutka zapisnika in končnega zapisnika o vpogledu v dokumentacijo B.B., pri katerem je bil prosilec prisoten“, pooblaščenec ugotavlja, da se ta dokument kot tak in njegova glavna vsebina ne nanašata na prosilca. V dokumentu se prosilčevo ime in priimek (osebno ime), kot prisotne osebe pri vpogledu, pojavlja le slučajno, in sicer le z navedbo osebnega imena. Pri tem pa ta podatek ni v ničemer vsebinsko povezan s preostalo vsebino dokumenta. Pritožba prosilca se tudi v tem delu zavrne, ker se pravica do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki ne more uveljavljati kot seznanitev z imenom in priimkom posameznika, ki se v nekem dokumentu pojavlja slučajno, izven vsebinskega konteksta siceršnje vsebine dokumenta ter izven strukturiranega niza podatkov. Poleg tega dokument ne vsebuje nobenih drugih podatkov oziroma zapisov, ki bi se nanašali na – prek osebnega imena določenega – prosilca. Izjema je le dejstvo prisotnosti pri ogledu, vendar je to podatek, ki ga je prosilec (ob svojem osebnem imenu) že sam navedel v svoji zahtevi. Prosilec torej zahteva povsem enake osebne podatke, ki jih je že sam navedel v zahtevi, oziroma navedel, da obstajajo v zahtevanem dokumentu. Še več, s temi podatki se je prosilec seznanil tudi v pritožbenem postopku, ker mu je bil posredovan zapisnik o ogledu in camera, kjer je to izrecno navedeno.

9. Z zahtevanimi osebnimi podatki, ki naj bi se nanašali na pacientko A.A., bi se prosilec lahko seznanil tudi kot njen pooblaščenec ali zakoniti zastopnik (npr. skrbnik). Z zdravstveno dokumentacijo, ki naj bi se nanašala na pacientko A.A., pa bi se prosilec lahko seznanil na treh pravnih podlagah: privolitev pacientke, pooblastilo pacientke ali obstoj druge oblike zakonitega zastopanja (npr. skrbništvo), nastopanje kot oseba, ki (po zakonu ali po predhodno izraženi volji pacienta) namesto privolitveno nesposobnega pacienta odloča o njegovi zdravstveni oskrbi. Pooblaščenec ugotavlja, da prosilec v času vložitve zahteve, v času izdaje izpodbijanega odgovora upravljavca in v času odločanja organa nima nobenih upravičenj nastopati v imenu (v okviru zastopanja) ali namesto (v okviru nadomestnega odločanja o zdravstveni oskrbi) pacientke A.A., zaradi česar do obstoječih dokumentov (gl. prejšnja točka) ni upravičen niti na tem temelju. Po mnenju tožene stranke to izhaja iz ugotovitev, ki jih tožena stranka navaja v 14 alinejah pod točko 3.3. odločbe na straneh 7-8. 10. Pooblaščenec je vsa dokazila posredoval prosilcu v vednost. Prosilec je zatrdil, da je že bil upravičen do sodelovanja pri vpogledih v osebne podatke in zdravstveno dokumentacijo pacientke. Toda to dejstvo ne more biti relevantno, saj je za presojo upravičenosti v tem pritožbenem postopku relevantno stanje ob vložitvi zahteve, ob izdaji izpodbijanega odgovora upravljalca in ob izdaji te odločbe. Pooblaščenec še dodaja, da prosilec tudi v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku ni mogel nastopati v vlogi zastopnika pacientke A.A. (saj še vedno nima takih upravičenj), pač pa le v svojem imenu. Zato je stranka postopka le prosilec, pacientka pa nastopa kot stranski udeleženec.

11. Glede preostalih pritožbenih navedb pa se tožena stranka opredeljuje na straneh 8-9 pod točko 4. Med drugim pravi, tudi če bi bilo pooblastilo dano hkrati vsem odvetnikom kot ločenim poslovnim subjektom, bi bilo pooblastilo povsem veljavno. Enako neproblematično bi bilo pooblastilo tudi v primeru, če bi ti odvetniki delovali v obliki civilne odvetniške družbe. Dejstvo, da je med postopkom očitno prišlo do statusne spremembe „odvetniške pisarne“ (ustanovitev d.o.o.), na stališče o veljavnosti pooblastila ne vpliva. Izhajajoč iz veljavnosti pooblastila so obravnavani odvetniki pravilno nastopali tudi, ko so po pooblastilu pacientke preklicali njene zahteve in pooblastila. V konkretnem primeru pravni interes sam po sebi ni samostojna pravna podlaga za seznanitev po nobenem od relevantnih predpisov – ZPacP in ZVOP-1. Izven tega pa ima lahko prosilec pravni interes le, v kolikor mu podlago za seznanitev daje kateri od zakonov. Vendar tudi ta pogoj v konkretnem primeru ni izpolnjen, da pacientka A.A. ni sposobna podati izjav in pooblastil, kar naj bi izhajalo iz priloženih dokazil (mnenje ZPIZ, zapisnik CSD, poročila, izjave...). Pooblaščenec je po proučitvi teh dokazil in ob primerjavi z drugimi listinami iz zadeve (npr. mnenje izvedenca pri CSD) ugotovil, da niso podane okoliščine, ki bi zbujale dvom v obstoj poslovne sposobnosti pacientke v pravnem in dejanskem smislu. Prosilec tudi ne loči učinkov razlikovanja fizične nesposobnosti delno ali v celoti skrbeti sam zase, ter mentalne nesposobnosti skrbeti za svoje pravice in koristi, izjavljati pravno relevantno voljo ter kako drugače nastopati v pravnem prometu. Pooblaščenec nadalje pojasnjuje, da tudi naslednja trditev pritožnika ni pravilna, saj zgolj obstoj zakonske zveze med partnerjema nikakor ne ustvarja razmerij medsebojnega zakonitega zastopanja. Pooblaščenec pojasnjuje, da lahko v pritožbenem postopku odloča le o dokumentih, ki so predmet njegove zahteve oziroma več zahtev, naslovljenih na upravljavca. Poleg tega je končni zavezanec za posredovanje zahtevane dokumentacije lahko le upravljavec in ne pooblaščenec. Navedba za pritožbeni postopek ni relevantna, poleg tega pa vodenje dveh map (zdravstvene mape za pacientko in korespondenčne oziroma administrativne mape za prosilca) nikakor ni nezakonito. Prosilec tudi do teh dokumentov ne bi bil upravičen, saj gre za zdravstveno dokumentacijo pacientke A.A. (prim. točka 3. zgoraj). Poleg tega pa ta dva dokumenta vsaj izrecno nista bila predmet prosilčeve zahteve. Zato o njih pooblaščenec ni odločal, hkrati pa navedbe ni štel kot nove zahteve, saj je oblikovana le kot pojasnilo v podkrepitev drugih navedb. Glede na zgoraj navedeno je pooblaščenec pritožbo prosilca na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP v celoti zavrnil in s tem potrdil izpodbijano odločitev upravljavca. Razlog je deloma v neobstoju posameznih zahtevanih dokumentov in deloma v ugotovitvi, da prosilec ni upravičen do seznanitve z zahtevanimi dokumenti na nobeni od možnih pravnih podlag po ZPacP in ZVOP-1. 12. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi absolutne bistvene kršitve postopka ter nespoštovanja izreka sodbe I U 1335/2010-42 z dne 23. 11. 2011. Predlaga, da sodišče v postopku odločanja odpravi izpodbijano odločbo in naloži toženi stranki, da izvede postopek v celoti in skladno z izrekom sodbe I U 1335/2010 in to v doglednem roku. Dejstvo je, da se tožena stranka sploh ni izrekla o danih dokazilih tožeče stranke temveč zgolj pavšalno navaja, da dane listine ne zbujajo dvoma o poslovni sposobnosti pacientke v pravnem in dejanskem smislu. Nasprotno, tožeča stranka vztraja, da so priloženi dokazi in dejstva, ki jih navaja, v izrecno nasprotju z ugotovitvami CSD, na katere je tožena stranka oprla svoje ugotovitve. Tožeča stranka v tem opozarja na Načelo mnenje št. 164 protikorupcijske komisije z dne 23. 4. 2009. Dejstvo je, da se Informacijski pooblaščenec splošno sklicuje na listine, ki so sporne, hkrati pa tožeči stranki v postopku ne dopušča izvedbe dokazov (npr. pridobitev logopedskega poročila) niti se do predlaganih dokazov stranke ne izreče. Le z izvedbo dokazov je namreč stranki v postopku omogočeno, da lahko dokazuje tudi to, da uradne (javne) listine izkazujejo neresnično dejansko stanje, da so na javnih (uradnih) listinah prikazane sposobnosti, izjave, …. stranke lažne in da gre torej za ponarejanje uradnih (javnih) listin ter tudi nezakonito ravnanje uradnih oseb CSD ter izvedencev. Tožeča stranka je dne 21. 1. 2012 pravočasno odgovorila na poziv in že v 1. točki toženo stranko posebej opozorila na izrek sodbe, povezan z ugotavljanjem sposobnosti A.A. in potrebnost izpeljave dokazov ter predlagala kar nekaj dokazov, tožeča stranka je navedla tudi številne dokaze, zakaj je pooblastilo „trenutnega“ pooblaščenca neveljavno. Kot sledi iz odgovora na poziv, je tožeča stranka v nadaljevanju postopka vztrajala samo še na spodnjih točkah: pridobitev izjave o prepovedi dajanja podatkov in navedba prič ter logopedskega poročila, pridobitev delnega ali končnega zapisnika o vpogledu opravljenega v UKC, pridobitev potrdila o pošiljanju oziroma prejemanju pošte. Informacijski pooblaščenec ni izpeljal popolnoma nobenega postopka glede ugotavljanja procesne sposobnosti oziroma sposobnosti ščitenja lastnih interesov in pravic A.A., kljub evidentnim nasprotnim dokaznim listinam ne bo upošteval, zakaj ne izvede enostavnega dokaznega postopka z zaslišanjem, kjer bo mogoče dokazati lažnost uradnih (javnih) listin. Še posebej pa je sporno, ker se Informacijski pooblaščenec ne izreče niti ne izvede dokazov (zaslišanje A.A.), s katerimi bi bilo zelo enostavno preveriti veljavnostih uradnih (javnih) listin. Gre torej za bistvene postopkovne kršitve. Tožena stranka je sicer pridobila izjavo o prepovedi posredovanja podatkov, ni pa se izrekla glede prič, ali so bile prisotne priče ali ne. In v tem delu je izvajanje tožene stranke nepopolno. Kot izhaja iz izjave prič, ni bilo prisotnih, glede na dopis UKC pa so bile priče. Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti sedaj ugotoviti lažnost izjav UKC in ker gre v tem primeru celo za stranko z nesporno obsežnimi možganskimi poškodbami in očitno zlorabo zaposlenih UKC tudi po uradni dolžnosti v korist invalidne osebe sprožiti pred pristojnimi institucijami ustrezne postopke, pa tega ni storila. Tudi v tem primeru gre zaradi opustitve ravnanja tožene stranke za koruptivno dejanje. Oziroma bi tožena stranka morala celo ugotoviti ali je takšna izjava stranke sploh veljavna oziroma ali je bila A.A. sploh sposobna dajati pravno veljavne izjave, če je celo inštitucija, v kateri se je A.A. zdravila, menila, da so pri podajanju izjave potrebne celo priče (četudi očitno lažne). Tožeča stranka bi najverjetneje tudi v samih zapisnikih o opravljenem pregledu ugotovila lažne navedbe UKC, pa ji je to zaradi nedosegljivosti zapisnikov onemogočeno. Toženi stranki je bilo še posebej z dopisom z dne 29. 3. 2012 pojasnjeno, za katero potrdilo o pošiljanju pošte gre, pa kljub temu ni sprožila nobenih postopkov. Očitno v cilju zaščite posameznih oseb UKC; tudi v tem delu tožena stranka ravna koruptivno. Tudi v tem delu je tako izpodbijana odločba nepopolna. Glede neveljavnih pooblastil in pooblastilnega razmerja A.A. z odvetniškim subjektom pa samo na kratko, saj je vse obširneje obrazloženo v dopisu z dne 29. 3. 2012. Navedeno pooblastilo ni bilo dano Odvetniški družbi D. o.p., d.o.o., saj je bila omenjena družba ustanovljena šele 18. 2. 2011, pooblastilo pa ima datum 14. 1. 2010 oziroma 11. 1. 2010, torej je vmes kar celo leto razlike. Izjava tožene stranke, da je navedeno pooblastilo veljavno in da je bilo dejansko dano Odvetniški družbi D. d.o.o., je tako lažno. Namesto, da bi tožena stranka v tem primeru zadevo odstopila Odvetniški zbornici z ugotovitvijo, da se nekateri odvetniki predstavljajo v imenu neobstoječih pravnih subjektov, se sedaj spreneveda. Zanimivo, da je v drugem postopku za to isto pooblastilo Informacijski pooblaščenec ugotavljal, da nikakor ne more pripadati niti odvetniški pisarni niti odvetniški družbi, saj gre le za registrirane odvetnike posameznike, ki vsak zase in za svoj račun opravljajo dejavnost. Ker očitno tožena stranka ne želi izpeljati postopka ugotavljanja veljavnosti pooblastila, pričakuje, da bo sedaj to naredilo sodišče v tem postopku. Tožeča stranka prilaga še vzorca pooblastil odvetnika posameznika E.E., ki je pogojno lahko tudi vprašljivo, saj v glavi navaja odvetnike in Odvetniške družbe D., ki se bistveno razlikujeta od neveljavnega pooblastila neobstoječemu subjektu iz spisne mape tožene stranke, kjer je celo v glavi pooblastila navedeno, da naj bi šlo za zastopanje s strani ene samostojne odvetniške pisarne ustanoviteljev E.E., F.F., G.G. in H.H.. Iz previdnosti tožeča stranka še navaja, da tudi če bi šlo v konkretnem primeru za pooblastilo vsem odvetnikom posameznikom, bi morali biti na pooblastilu podpisi vseh odvetnikov posameznikov, pa še v tem primeru bi bila sporna navedba „odvetniška pisarna odvetnikov“, saj taka pisarna ni nikoli obstojala. D. o.p., d.o.o., pa je drug subjekt, ustanovljen 1 leto po spornih pooblastilih.

13. Tožba ni utemeljena.

14. V prvotnem upravnem sporu je sodišče tožbi ugodilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, saj sodišče ni moglo zanesljivo ugotoviti, o kateri pritožbi in zoper kateri akt na prvi stopnji upravnega odločanja je tožena stranka odločila, nejasna je bila tudi uporaba 3. odstavka 255. člena ZUP oziroma 3. odstavka 246. člena ZUP. Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka pa je sodišče dodalo naslednja stališča:

15. „/.../ če bo tudi v ponovnem postopku tožena stranka odločala na podlagi ZPacP, določilo 10. odstavka 41. člena ZPacP, ki se sklicuje na smiselno uporabo določil 10., 11. in 12. člena ZInfP, ne pomeni, da je s s smiselno uporabo teh določil izključeno temeljno načelo upravnega postopka, da se stranka lahko pred izdajo odločbe izjasni o ključnih spornih dejstvih, ki so pomembna za upravno odločitev (1. odstavek 9. člena in 1. odstavek 138. člena ZUP). Navedene določbe ZInfP zgolj preprečujejo, da bi se prosilec v določenih okoliščinah seznanil z zahtevanimi dokumenti; če pa je v zadevi sporno, ali je imel tožnik pooblastilo od svoje žene za zastopanje in dostop do zdravstvene dokumentacije in če je odprto vprašanje sposobnosti stranke zastopati lastne koristi in interes, kar očitno velja v konkretnem primeru, bi morala tožena stranka ta sporna dejstva na podlagi 8. člena ZUP razčistiti pred izdajo odločbe in ne bi smela enostransko upoštevati samo določenih dokazov, ne da bi v dokazno oceno vključila tudi argumente in dokaze, ki jih je uveljavljal tožnik. Tudi s tega vidika gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1.“

16. Sodišče v ponovnem postopku ugotavlja, da je tožena stranka glede na pavšalnost tožbenih ugovorov v zadostni meri sledila napotkom sodišča in da sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke, ker je ta dovolj celovita, natančna, pravilna in temelji na zakoniti pravni podlagi, zato v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Tožena stranka je namreč v uvodu, izreku in obrazložitvi jasno opredelila, kakšna je bila vsebina zahteve tožnika, kateri je prvostopenjski akt in o kateri pritožbi je tožena stranka odločala v pritožbenem postopku ter na kateri pravni podlagi. Ključen tožbeni ugovor se nanaša na to, da se tožena stranka ni izrekla o dokazih, ki jih je v upravnem postopku predložil tožnik, pri čemer je tožnik dal težišče dokazom glede poslovne sposobnosti A.A. To očitno ne drži, kajti tožena stranka je na strani 4 izpodbijane odločbe pod točko 4 konkretne argumente pritožnika z navedbo dokazov strukturirala v sedem alinej in je znotraj vsake alineje odgovorila na pritožbene ugovore in podala dokazno oceno (v 3. alineji) tudi v zvezi z ugotavljanjem poslovne sposobnosti A.A.. Zavrnitev argumentacij pritožnika je konkretna, zavrnitev dokazne vrednosti predloženih dokazov pa zadosti utemeljena s tem, da je tožena stranka navedla, kaj je pritožnik predlagal v dokaz in da je na tej podlagi ocenila, da ni izkazan dvom v obstoj poslovne sposobnosti pacientke v pravnem in dejanskem smislu, ker pritožnik ne loči fizične nesposobnosti delno ali v celoti skrbeti sam zase in mentalne nesposobnosti skrbeti za svoje pravice in koristi ter izjavljati pravno relevantno voljo. Takšna struktura in vsebina obrazložitve, pri čemer, kot že rečeno, sodišču na podlagi 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ni treba ponavljati vsebinskih razlogov za odločitev, zaradi pavšalnosti tožbenih ugovorov zadostuje. Tožnik namreč posplošeno pravi, da se tožena stranka ni izrekla o danih dokazih (1. odstavek pod točko I. tožbe) in ne konkretizira, katerega dokaza tožena stranka ni vključila v dokazno oceno in zakaj naj bi ta napaka vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve; pavšalno se sklicuje na Načelno mnenje št. 164 Komisije za preprečevanje korupcije (2. odstavek pod točko I. tožbe ter Ad5 tožbe), zaradi česar ni jasno, kaj želi tožnik s tem mnenjem dokazati; tožnik govori o „številnih“ dokazih, ki naj bi izkazovali nepravilnost pooblastila (prvi odstavek na str. 4 tožbe), brez da bi bil tožnik bolj konkreten; sicer se ob tem sklicuje na dopis z dne 29. 3. 2012 kot prilogo št. 5 k tožbi in v nadaljevanju na strani 5 navaja, zakaj pooblastilo ni bilo veljavno, vendar pa je tožena stranka zelo konkretno pod točko 3.3. izpodbijanega akta utemeljila dokazno oceno glede pooblastilnega razmerja in sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi tožene stranke, ker tožnik v tožbi ni dodal nič takega, zaradi česar bi sodišče moralo utemeljitev tožene stranke popraviti ali dopolniti. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).