Jedro

Pri pravici do invalidske pokojnine iz naslova I. kategorije invalidnosti, kakor pri pridobitvi pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, zavarovanci pridobijo pravice, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (42. in 69. člen ZPIZ-2). Tožnik je do dneva nastanka invalidnosti 22. 4. 2013 dopolnil 6 let, 9 mesecev in 2 dni pokojninske dobe, za izpolnitev minimalne pokojninske dobe pa bi moral dopolniti 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Ker tožnik ne izpolnjuje potrebne pokojninske dobe za priznanje pravic na podlagi invalidnosti, tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2013 in št. ... z dne 23. 12. 2013 ter razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Sklenilo je, da stroške zastopanja po odvetnici krije proračun. Takšno odločitev je prvostopenjsko sodišče sprejelo na podlagi predložene listinske dokumentacije. Iz medicinske dokumentacije je zaključilo, da pri tožniku ne obstoji I. kategorija invalidnosti, saj ni našlo razhajanj med predloženo medicinsko dokumentacijo in podanim izvedenskim mnenjem Invalidske komisije II. stopnje, v katerem je komisija ocenila, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti. Nadalje je ugotovilo, da ima tožnik dopolnjenih 6 let, 9 mesecev in 2 dni pokojninske dobe, da pa bi moral glede na to, da je do dneva nastanka invalidnosti 22. 4. 2014 dopolnil 49 let starosti in ni bil vključen v obvezno zavarovanje, dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti in bi moral imeti najmanj 9 let in 6 mesecev pokojninske dobe. Pri tem je sodišče navedlo, v katerih obdobjih ima tožnik priznano pokojninsko dobo in katera obdobja pri tožniku ni možno upoštevati v pokojninsko dobo ali ker s podatki o zavarovalnih osnovah toženca ne razpolaga ali ker tožnik za navedena obdobja nima poravnanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti. Tožnik tako ne izpolnjuje potrebne pokojninske dobe iz 42. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami; ZPIZ-2).

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da je zaradi odločitev v predsodnem in sodnem postopku hudo psihično prizadet. Gre za težkega invalida zaradi posledic nesreče, ki jo je utrpel, ko mu je pri starostih 3 let vlak odrezal nogi in se je po več operacij in rehabilitacij usposobil za kolikor toliko normalno življenje. Delal je dokler je zmogel. Odprl je samostojno podjetništvo, da je lahko še naprej delal, dokler se mu stanje ni toliko poslabšalo, da je moral na operacijo, ki pa stanja ni izboljšalo. Tožnik zaradi fizične nezmožnosti za delo, v času, ko je imel odprt s.p., ni mogel delati in posledično ni zmogel plačevati prispevkov. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je odločilo zgolj na podlagi podatkov spisa in medicinske dokumentacije, ki pa je skopa. Sodišče je zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke in zato napačno ugotovilo dejansko stanje, v posledici tega pa tudi napačno uporabilo materialno pravo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2013, s katero se je zavrnila pritožba in v reviziji spremenila odločba z dne 10. 5. 2014 tako, da zavarovanec nima pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča je podana v tistem delu ugotovljenega dejanskega stanja, kjer sodišče ugotavlja, da ima tožnik dopolnjenih le 6 let in 9 mesecev ter 2 dni pokojninske dobe, ob tem, da je rojen 17. 4. 1964 in je do dneva nastanka invalidnosti 22. 4. 2013 dopolnil 49 let starosti in ni bil vključen v obvezno zavarovanje.

7. Navedeno dejansko stanje je v predmetni zadevi odločilnega pomena. Tako pri pravici do invalidske pokojnine iz naslova I. kategorije invalidnosti, kakor pri pridobitvi pravic na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije, pridobijo zavarovanci pravice, če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (42. in 69. člen ZPIZ-2). Tožnik ima končano poklicno šolo in se je usposobil za RTV mehanika. Za izpolnitev minimalne pokojninske dobe bi moral tožnik dopolniti 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe (49 let - 20 let = 29 let, 1/3 od tega znaša 9 let in 8 mesecev). Iz podatkov tožene stranke iz matične evidence in iz podatkov DURS-a, katerim pritožba ne ugovarja, pa je tožnik do dneva nastanka invalidnosti 22. 4. 2013 dopolnil 6 let, 9 mesecev in 2 dni pokojninske dobe. Prvostopenjsko sodišče v točki 9 obrazložitve natančno navaja, katera obdobja se tožniku vštevajo v pokojninsko dobo in zakaj ostalo obdobje tožniku ni moč vštevati v pokojninsko dobo zaradi tega, ker pač ni plačal prispevkov v svojstvu s.p.-ja.

8. Zgoraj navedeni razlog je tisti, zaradi katerih tožena stranka v predsodnem postopku tožniku ni priznala pravic iz invalidskega zavarovanja in tudi tisti, zaradi katerega je odločitev prvostopenjskega sodišča, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne, pravilna.

9. Pritožbeni razlog, da gre za nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ker je sodišče zavrnilo dokaz z izvedencem medicinske stroke in zato nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, bi bil upošteven, v kolikor bi v predmetni zadevi bilo odločilno, katera kategorija invalidnosti je pri tožniku podana. Ker kategorije invalidnosti za razrešitev predmetne zadeve ni odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni sledilo navedeni pritožbeni navedbi.

10. Ostale pritožbene navedbe, da je tožnik težak invalid zaradi posledice nesreče, ki jo je utrpel pri starosti 3 let, da je zaradi odločitve v predsodnem in sodnem postopku hudo psihično prizadet, da je odprl s.p., da je lahko še naprej delal in da zaradi fizične nezmožnosti za delo, v času, ko je imel odprt s.p., ni mogel delati in posledično ne plačevati prispevkov, ne vplivajo na rešitev zadeve.

11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.