Jedro

Prijavljene terjatve upnikov niso sestavni del zapuščine in ne spadajo v izrek sklepa o dedovanju. Zapuščinsko sodišče jih zato ne ugotavlja, jih vsebinsko ne obravnava niti jih ne navaja v sklepu o dedovanju, razen v primeru sklenitve dednega dogovora ob soglasju vseh dedičev (primerjaj 214. člen ZD).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da v zapuščino sodi odškodnina v obliki obveznic S, d.d., v vrednosti 20.672,00 DEM, kar predstavlja vrednost 207 obveznic, ki jih je zapustnik pridobil po ZDen(1) z dopolnilno odločbo pristojne upravne enote z dne 5. 12. 2005, ki je postala pravnomočna 16. 11. 2006 (točka I izreka). V točki II izreka je ugotovilo, kdo so zapustnikovi dediči in da so njihovi dedni deleži za vsakega do 1/5 zapuščine. V razlogih sklepa je pojasnilo, da je na predlog dedičev zaradi urejanja medsebojnih razmerij oziroma delitve zapuščine opravilo poizvedbe o datumih in zneskih plačil zapadlih kuponov obravnavanih obveznic, ker je celotna izplačila iz naslova obravnavane zapuščine na svoj bančni račun prejela dedinja A. A. kot skrbnica, postavljena v denacionalizacijskem postopku.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dedinja A. A. Izpodbija ga iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pravilne so ugotovitve o zapustnikovih dedičih in dodatnem premoženju, ki ga je zapustnik pridobil v postopku denacionalizacije (207 obveznic S., d.d. v vrednosti 20.672,00 DEM oziroma protivrednosti približno 10.000,00 EUR). Vendar je po mnenju pritožnice sporen dejanski obseg zapuščine. V okviru zapuščinskega postopka je uveljavljala stroške svojih aktivnosti in stroške denacionalizacijskega postopka. Gre za pasivo zapuščine, kar vpliva na dejanski obseg zapuščine. V sklepu njen zahtevek ni omenjen. Ostali dediči ga očitno niso bili pripravljeni priznati. Napotitve na pravdo ni bilo. Dejanski stroški so nastali v korist zapustnika. Predstavljajo pasivo zapuščine in obveznost dedičev, ki se porazdeli mednje v enakih deležih kot aktiva zapuščine. V zapuščinskem postopku je treba ugotoviti temeljna vprašanja. Odločeno mora biti o vseh dednopravnih zahtevkih, še posebej o tistih, ki se pojavljajo med dediči, ker jih pravnomočen sklep o dedovanju veže. V morebitnih samostojnih postopkih se bodo sodediči zato sklicevali na pravnomočen zapuščinski sklep. Če so določena dejstva med dediči sporna, bi se to moralo razčistiti pred izdajo sklepa o dedovanju, tudi z napotitvijo na pravdo in prekinitvijo zapuščinskega postopka ali pa vsaj v izreku sklepa ugotoviti, da v zapuščino spada tudi pasivni del s prenosom na dediče ter navedbo, da sklep o dedovanju ne onemogoča pritožnici uveljavitve ustreznih poplačil iz aktive ali direktno od ostalih dedičev.

3. Ostali dediči na vročeno pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep o dedovanju je končna, meritorna in deklaratorna odločba zapuščinskega sodišča, s katero se ugotovi, kdo so zapustnikovi dediči, premoženje, ki se deduje, in opredeli druge dednopravne učinke (162. člen ZD(2)). Vsebino sklepa o dedovanju določa drugi odstavek 214. člena ZD. Obseg sklepa je odvisen od vsakokratnih dejanskih okoliščin primera. Vedno mora obsegati podatke o zapustniku, obseg aktivne zapuščine (iz česa je sestavljena zapuščinska masa – iz katerih nepremičnin, premičnin in pravic), ugotovitve o zapustnikovih dedičih, njihovih dednih deležih in dednopravni podlagi, na kateri temelji njihova pravica, o morebitnih omejitvah dedovanja s pogoji, roki ali nalogi v korist določenih oseb ter pri dedovanju denacionaliziranega premoženja še podatek o pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe (78. člen ZDen). Vse navedene bistvene sestavine sklepa o dedovanju je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotovilo, opredelilo in jih obrazložilo.

6. Glede na okoliščine posameznega primera lahko sklep o dedovanju vsebuje tudi vse tisto, kar je sodišče ugotovilo o drugih dednopravnih učinkih zapustnikove smrti, zlasti o drugih dednopravnih pravicah, če so nastale zaradi zapustnikove smrti (legat, izločitev iz zapuščine itd.) in o vsem drugem, kar je pomembno za dednopravne učinke zapustnikove smrti (na primer: obstoj izvršitelja oporoke, skrbnika zapuščine, obremenitev z nalogi v korist določenih oseb, ustanovitev fundacij itd.) ter o morebitnem sporazumu o delitvi dedičinske skupnosti, če ga stranke dosežejo že v zapuščinskem postopku. Tak sporazum bi lahko obsegal tudi ureditev različnih obveznosti, ki so vezane na dedovanje in na upravljanje dediščine ter poplačilo terjatev in stroškov, ki so nastali z denacionalizacijskim postopkom, na kar se sklicuje pritožnica. Drži, da je v zapuščinskem postopku priglasila stroške, ki jih je imela in vlagala v vodenje denacionalizacijskih postopkov (kot skrbnica za posebni primer), v višini celotne vrednosti obveznic, ki so predmet tega zapuščinskega postopka (vloga na redni številki 10 spisa). Stroškov ni konkretizirala. Dediči so dogovor o plačilu dela pri opravljanju pravnih in drugih zadev v zvezi z denacionalizacijo odvzetega premoženja zanikali (podatki na redni številki 14). Vendar pritožnica zmotno meni, da bi moralo sodišče zaradi teh nesoglasij med dediči prekiniti zapuščinski postopek in jih napotiti na pravdo. Ne gre namreč za spor med dediči o dedni pravici niti o obsegu zapuščine (210. in 212. člen ZD). Gre za obligacijski zahtevek pritožnice kot upnice. Stroški, ki naj bi jih imela z denacionalizacijskim postopkom, sodijo namreč med dolgove zapuščine. Dolgovi zapuščine so na primer: stroški za zavarovanje zapuščine in za upravljanje z njo, stroški in nagrada za delo izvršiteljev oporoke, stroški skrbnika zapuščine in upravitelja dediščine(3). O dolgovih zapuščine in odgovornosti zanje ZD ne govori. Zanje veljajo pravila, ki veljajo za odgovornost dedičev za dolgove zapustnika (142. člen ZD). Slednji niso sestavni del zapuščine in ne spadajo v izrek sklepa o dedovanju. Predmet dedovanja namreč ni čista zapuščina (razlika med aktivo in pasivo), na kar zmotno nakazuje pritožnica, pač pa samo aktiva – pravice, ki imajo denarno vrednost. Prijavljenih terjatev upnikov zato zapuščinsko sodišče ne ugotavlja, jih vsebinsko ne obravnava niti jih ne navaja v sklepu o dedovanju, razen v primeru sklenitve dednega dogovora ob soglasju vseh dedičev (primerjaj 214. člen ZD), ki pa ga v obravnavanem primeru ni bilo. Upniki praviloma tudi niso stranke zapuščinskega postopka (razen, če so zahtevali ločitev zapuščine po 143. členu ZD, za kar v obravnavanem primeru ne gre). Zato jih sklep o dedovanju glede priglašenih, a vsebinsko neobravnavanih obligacijskih terjatev ne veže, tudi če so sami dediči zapustnika. Kljub izdanemu sklepu o dedovanju jih lahko uredijo z ostalimi dediči bodisi sporazumno bodisi v pravdi. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno.

7. Izpodbijani sklep je torej pravilen v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP(4) v zvezi s 163. členom ZD. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Op. št. (1): Zakon o denacionalizaciji, Uradni list RS/I, št. 27/1991 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami.

Op. št. (3): Zupančič, K., v: Dedno pravo, ČZ Uradni list, Ljubljana, 1991, stran 177. Op. št. (4): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.